V času, ko marsikdo živi tako rekoč iz rok v usta, se nam porajajo številna vprašanja. Je gospodarska kriza v Sloveniji res iz dneva v dan hujša in kakšne strateške poti bi morala ubrati naša politika, da bi pripomogla h gospodarskemu razvoju in splošni blaginji? Kaj si kot posamezniki lahko obetamo od jutrišnjega dne in kaj v bodoče čaka našo malo skupnost?
V prihodnost je za nas v svojo ekonomsko kroglo pogledal profesor in kolumnist dr. Bogomir Kovač, ki je prepričan, da so k aktualni situaciji pripomogle tudi neustrezne vodstvene oziroma menedžerske sposobnosti vlad, kljub temu pa nas je potolažil, rekoč, da ni vse tako črno. Preživeli bomo.
Ste redni profesor na ekonomski fakulteti, marsikdo pa vas pozna tudi po kolumnah, ki jih lahko prebiramo v Mladini. Raje pišete ali poučujete?
Oboje je povezano tako časovno kot tudi vsebinsko. Od samega začetka svojega učiteljevanja se ukvarjam s publicistiko, več kot trideset let, skoraj 1500 časopisnih naslovov, od Mladine in Teleksa, Dela in Dnevnika, Neprofitnega menedžmenta in Podjetnika, beograjske Ekonomske politike in poslovnega mesečnika InStore. Kar pišem, običajno razlagam kot primere tudi študentom in drugim in nasprotno. Očitno me oboje veseli, sicer ne bi vztrajal, čeprav imam včasih obojega tudi prek glave.
V eni izmed svojih kolumn ste se pred kratkim razgovorili o evropskem turizmu. Zakaj se turizma, ki raste iz leta v leto, recesija ne dotakne v tolikšni meri kot ostalih dejavnosti?
Turizem je gospodarska panoga, ki najbolje izraža fenomen sodobne civilizacije. Ljudje smo od nekdaj potujoča ljudstva, toda nikoli nismo potovali lažje in ceneje kot sedaj. Drugič, turistična ponudba je dejansko način življenja ljudi, ponuja spoznavanje naše preteklosti, razkriva naravne lepote, ustvarja iluzije, da lahko za kratek čas živimo bolje, drugače in predvsem bolj zanimovo kot sicer. Zato potuje milijardo ljudi prek meja svoje države in imamo skupaj z notranjim turizmom več kot 6 milijard potnikov. Vsi na tem planetu smo domala turisti in tako razpršene ter trdožive dejavnosti ne more spraviti na kolena nobena še tako trdovratna kriza. Turizem je tako danes glede stopnje rasti in obsega bruto domači proizvod (BDP) gonilno kolo globalnega gospodarstva.
Kako pa gledate na slovenski turizem, če lahko sploh govoriva o njem?
Slovenski turizem si je po razpadu države v devetdesetih letih relativno hitro opomogel, čeprav je staro število gostov dosegel šele pred desetimi leti. Gradil je predvsem na obmorskem, zdraviliškem in zimskem turizmu, v določenem obdobju je bil pomemben igralniški, danes pa pridobiva mestni turizem. Imamo prenovljene hotele v osrednjih turističnih destinacijah, toda premalo povezano ponudbo in osredotočeno trženje. Turistična politika se je v teh letih bolj ukvarjala z reorganizacijami, od lokalnih turističnih organizacij do destinacijskega menedžmenta, STO (Slovenska turistična organizacija, op. a.) in LTO (Lokalna turistična organizacija, op. a.), pisali smo strategije in menjavali politične ukrepe, spremembe pa so manjše od pričakovanj. Toda vseeno smo lahko zadovoljni, številne druge panoge so zbudile manj politične pozornosti in imajo danes slabši ekonomski položaj.
V svojih kolumnah se pogosto dotaknete tudi delovanja slovenske politike. Kako pa ocenjujete dosedanje delo vlade in že uvedene varčevalne ukrepe?
Slovenija ima s političnimi elitami nesrečno roko, politiki so se spridili z leve in desne. Zadnje tri administracije, od leta 2004 naprej, so to sicer uspešno državo spravile na kolena. Nimajo niti prave vizije niti dovolj znanja, vlade so brez potrebnih menedžerskih in vodstvenih sposobnosti, kar za pravi razvoj države ni dovolj. Sedanja vlada je zgrešila z ustrezno anti ciklično politiko. Absolutno je podcenila pomembnost bančne krize. Ni razumela pomena gospodarske rasti. Fiskalna konsolidacija je bila preostra, varčevalni ukrepi, ki so enostransko znižali investicije in druge oblike potrošnje, preveliki. Slovenija je padla v novo recesijo in vlada si je tako sama požagala vejo, na kateri sedi. Varčevala je, toda ničesar ni prihranila. Gospodarska rast je zaradi nižje potrošnje pač manjša, prihodki od davkov so nižji in tudi sedaj obljublja nov varčevalni krog, posledice pa bodo podobne. Takšna ekonomska politika je preprosto pogubna, zato padajo bonitetne ocene in domače zaupanje v vlado.
Kaj nas čaka v prihajajoči jeseni? Bomo morali res priskočiti na pomoč Špancem in Italijanom?
Jesen bo težavna. Dvojna recesija, v kateri tičimo, je težja od prve v letu 2009, čeprav je navidezno manj ostra. Čaka nas nov rebalans proračuna, pa nov varčevalni paket in priprava reforme dela in pokojninskega sistema. O reševanju bank ni jasno ničesar, prav tako glede prodaje in upravljanja državnega premoženja. Glede naše pomoči drugim pa EU vendarle za jesen obljublja večji angažma ECB (Evropska centralna banka, op. a.) in olajšano shemo financiranja svojega reševalnega sklada. Tako da bremena bodo, vendarle ne tako neposredna, kot v grškem primeru.
Finančni mediji pa so pred časom namigovali tudi na to, da bo morala jeseni Slovenija za pomoč zaprositi EU. Kaj menite o tem?
Naša država v normalnih okoliščinah te pomoči ne potrebuje, čeprav se mora dodatno zadolževati. Toda finančna blokada ni nemogoča in Slovenija lahko postane žrtev visokih obrestnih mer. Hkrati pa se je država sama spravila v neugoden položaj, predvsem s politično proizvodnjo slabih novic. Vlada je želela nekako izsiliti potrditev svojih odločitev, zato je grozila z grškim scenarijem in evropsko trojko, ki bi naj veliko bolj ostro zarezala v slovensko gospodarstvo in družbo, kot sama vlada. To so prvovrstne neumnosti, za nameček je pri tem prednjačil predsednik vlade. Jasno, izgubili smo ugled, podražile so se tuje kreditne linije, začeli so nas uvrščati med problematične države. Seveda pa naš položaj ni tako dramatičen. Naša zadolženost je zmerna, proračunski deficit bi lahko bil med tremi in štirimi odstotki povsem obvladljiv, banke bi že zdavnaj lahko dokapitalizirali lastniki (tudi država) … Hkrati pa EU jeseni vendarle pripravlja spremembe pri financiranju. Če bi normalno delovali ECB in če bi evropski skladi pomoči bili normalna kreditna linija z nižjimi obrestmi, potem zadolževanje in pomoč EU ni noben poseben bav bav.
Kaj pa bi takšna »tuja pomoč« pravzaprav pomenila za nas?
Ob spremembah na ravni EU bi to pomenilo, da bi se Slovenija zadolževala ugodneje kot na zasebnih finančnih trgih, ki svoje obrestne mere uravnavajo glede na bonitetne ocene in izbire svojih posebnih žrtev. Vsaka tuja pomoč, zlasti prek ECB in javnih skladov, ima svoje politično ekonomske pogoje. Nič novega. Leta 1965 je tedanji Jugoslavij MDS ponudil 80 milijonov $, če bo uvedla tržne ekonomske reforme. Kasneje so te pogoje postavljali vsi, MDS (Mali delničarji Slovenije, op.a.), pa EU in ECB, ko smo opravili s tranzicijo, vstopili v EU in prevzeli evro. Vedno smo delovali pod nadzorom in smo bili pri tem celo uspešni. Slovenija je morda dober primer za politični obrat na ravni EU. Smo majhni, naše obveznosti so v primerjavi z drugimi (Grčijo, Irsko, Španijo … ) smešno nizke, zato bi lahko bili prava država, kjer bi EU normalizirala in ne dramatizirala svojo kreditno financiranje. Ne gre za pomoč v sili, temveč za normalno restrukturanje in refinanciranje zadolžitve države in njenih bank.
Kje vidite pot iz trenutne gospodarske krize?
Poti in rešitve niso enostavne, niso pa nemogoče. Potrebna je prava izbira prioritet in dinamike ukrepov. Primarna je rešitev bank in sprostitev financiranja razvoja in potrošnje. Fiskalno konsolidacijo moramo omiliti, vso pozornost moramo posvetiti pametni gospodarski rasti, razvojnim projektom, panogam. Spodbuditi moramo konkurenčnosti in izvoz. Odločiti se moramo, katere strateške partnerje bomo povabili v Slovenijo, bomo bolj odprti za kitajski, ruski, indijski … kapital. Javni sektor in socialna država sta cement družbenega konsenza, zato jih ne smemo zrušiti, seveda pa potrebujemo reformo zdravstva, javnega sektorja v celoti, z manj administriranja in več »samoupravnih« odgovornosti na nižjih ravneh.
Kaj nam bo po vašem mnenju prineslo leto 2013?
Upam, da spremembe. Nihče si ne želi, da bi ekonomska kriza prerasla v politično, toda po drugi strani tako kot so zastavili v Janševi vladi tudi ni mogoče nadaljevati. Slovenija v teh razmerah preprosto ne prenese dveh tako slabih administracij, kot je bila prejšnja Pahorjeva in sedanja Janševa vlada. Status quo je enako tvegan kot nove spremembe. Rekonstrurukcija vlade in politična spreobrnitev Janše bi bila prva rešitev, toda v zadnji zasuk ne verjamem. Druga možnost je sprememba koalicije in nova vlada, toda to je tvegano, nove volitve pa so nasploh najslabša rešitev. Potrebujemo streznitev teh političnih veseljakov, biznis bo po neuspelem naskoku na lastnino vendarle hitreje od politikov našel prave rešitve. Spremeniti se mora tudi EU, sicer ji grozi novo umiranje na obroke. Nobena alternativa ni lahka, izbiramo lahko le med slabimi rešitvami. Toda preživeli bomo. Bo pa težje kot v letu 2012.
Tjaša Banko
