Uvodnik NOV!CE 12/2012: Mala malica

0
1982
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 7.september 2012

Ste že naredili kakšno stvar v življenju tako, da vam je res uspela in ste na koncu zadovoljno zamrmrali »mala malica«. Včasih je že tako, da kakšno stvar naredimo z lahkoto in nam gre hitro od rok, ne da bi ob tem veliko vadili ali premišljevali. Občutek imam, da tudi v razmerah, v katerih smo se znašli, pustimo ali po lastni krivdi, pogosto pa sprejemamo stvari skozi občutek male malice.

Saj veste, kriza je in zdaj je potrebno hitro ukrepati. Do tu vse lepo in prav, ampak do kod bodo šli ti ukrepi in predvsem, kdaj bodo ti ukrepi začeli kazati svoje sadove in nam vračati »odrekanje«, ki mu je priča že tako rekoč večina državljanov te podalpske državice. O tem, da se kar nočemo in nočemo sprijazniti s tem, da je veselice pri nas konec in da nas čaka kar nekaj napornih in trpkih let garanja, da spet pridemo na zeleno vejo, sem pisal že nekajkrat, in zdi se mi, da se, kot mi znajo povedati prijatelji, spreminjam v nergača, ki ga nihče več ne posluša. Seveda je težko poslušati, kaj šele priznati samemu sebi, da je preveč stvari pri nas popolnoma narobe, da smo močno zapravili tole državo, da so trendi razvoja usmerjeni navzdol, da denarja ni, da čarobne palice tudi nikjer več ne najdejo, ampak morajo za rešitve samo sprejemati neprijetne in dolgoročne rešitve, ki bodo morda pomagale. Najhuje je, da tudi če sprejmemo najbolj stroge ukrepe, to še vedno morda ne bo dovolj in zato je seveda normalno, da se ljudje sprašujejo, zakaj morajo ravno oni prevzeti breme te krize nase, zakaj morajo vedno njim vzeti, zakaj ne vzamejo tajkunom, direktorjem, pokvarjenim politikom …
Vsi vemo, da se to lepo sliši, ampak vsak, ki se vsaj malo samokritično zamisli sam pri sebi, ve, da zaplemba vile ali desetih vil »znanih« tajkunov niti slučajno ne bo rešila naših težav. Zapremo lahko pol politikov in direktorjev, pa nam to še vedno ne bo rešilo katastrofalnega gospodarskega položaja. Vsem, ki imajo avtomobil nad 2000 kubikov, lahko odredimo za polovico višje davke, pa nas to dolgoročno ne bo premaknilo niti milimeter bliže rešitvi, samo sosedje bodo privoščljivo kimali.
In tako smo zdaj na tem, da se režejo tiste pravice, ki so nam bile doslej samoumevne. In ko gre za male pravice malega človeka, potem jemanje teh ni več »mala malica«. Tisti, ki bo uspel prepričati večino, da je poseg v dolgo priznane, pa v svetu vendarle resnično skoraj unikatne pravice, prava rešitev, bo zmagovalec. Samo priznal mu tega ne bo nihče, ker je boj za vsakdanji kruhek že zdavnaj prerasel v boj naših z vašimi, kjer pa argumenti ne štejejo nič več. Pomembno je zmagati, tudi če za našimi ali vašimi ostane le pogorišče. Vse to smo že videli, le da smo imeli prej več priložnosti za popravni izpit, zdaj tega časa in priložnosti enostavno ni več. Mi verjamete?
R. G.

Oglasno sporočilo