Ravbarjev grad danes kot iz škatlice

2828
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 17.september 2012

Intervju Zdravko Grginič

Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo živeti v čisto pravem gradu? Vsaj meni se je ta zamisel vedno zdela pravljična. Pravljica pa se je zares uresničila Zdravku Grginiču, pa čeprav je na njeno realizacijo čakal dolgih sedem let.

Po tem, ko je skrbno obnovil grad z vsemi poslopji in okolico, je sodobni graščak lahko brez slabe vesti upravičeno ponosen na svoj dosežek in doprinos k slovenski kulturni dediščini.
Gospoda Grginiča, sicer direktorja Založbe Izolit, smo povprašali tudi o mnenju glede otroških šolskih učbenikov, ki so, kot se zdi, pri nas iz leta v leto dražji, vendar se je tej temi odločno izognil. Morda pa o tem, kdaj drugič …

Ravbarjev grad v Mengšu ste kupili v letu 2005. S kakšnim namenom ste se odločili za nakup tako veličastne nepremičnine?
Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi kupil kak grad ali kaj podobnega, saj taki nakupi v polpretekli zgodovini sploh niso obstajali. Sam sem ljubitelj starin, občudujem mojstrovine, ki so nastajale v preteklosti in jih rad tudi raziskujem. Povsem slučajno sem tako leta 2005 izvedel, da je Ravbarjev grad naprodaj, saj je bil končan postopek denacionalizacije. Obrtni zadrugi Zora Domžale je to posestvo postalo premajhno za opravljanje njihove dejavnosti in so se počasi že selili na novo lokacijo. Še danes se spominjam tega čudovitega dne, ko so stekli pogovori o nakupu …

Verjetno ste dobro seznanjeni z zgodovino dvorca …
O zgodovini dvorca in njegovi okolici sem največ izvedel ravno v času prenove, saj je bilo potrebno upoštevati vsa navodila in priporočila Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Za ta projekt je bila zadolžena mag. Maja Avguštin. Z neverjetno vnemo pri svojem delu je kot umetnostna zgodovinarka svoje znanje nehote prenašala tudi name in sem na tak način moral izvedeti še kaj več o teh objektih, ki so bili deležni prenove. Mag. Maji Avguštin se ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za njen prispevek in požrtvovalno delo z ogromno razuma, znanja in potrpežljivosti ter knjigo, ki jo je napisala o Ravbarjevem gradu.

V zgodnjih 80-ih letih se je obrtna zadruga Zora Domžale selila iz svojih poslovnih prostorov v Domžalah v Ravbarjev grad v Mengšu. Tega dogodka se zelo dobro spomnim, saj sem takrat razmišljal, da je s tem storjena napaka, namreč prej so uradovali v sodobno opremljenih prostorih, Ravbarjev grad pa je deloval zelo zapuščeno in zanemarjeno. Ko sem ga videl drugič čez kakšno leto, sem mnenje spremenil, ker je bilo urejeno poslopje moč opaziti že na zunaj. Zora Domžale je takrat vložila veliko denarnih sredstev za nujno prenovo gradu, da so v njem sploh lahko poslovali. V tem času sem pravzaprav imel možnost videti, kako v zelo kratkem času nastane iz zanemarjene podrtije nekaj tako lepega kot je Ravbarjev grad.
Ko govorimo o zgodovini dvorca ne smemo pozabiti na povojno nacionalizacijo, kar ima za posledico, da se je v ta dvorec in seveda vse ostale objekte, ki so bili deležni nacionalizacije, vlagalo izredno malo ali nič za vzdrževanje in obnovo. Ravbarjev grad je imel to srečo, da ga vodilni delavci pri Zori Domžale, zlasti g. Klemenčič, kot takratni direktor, ni pustil propasti.

Kakšno je življenje novodobnega graščaka?
Ko me sprašujete o življenju novodobnega graščaka vam pravzaprav težko odgovorim, saj se ne počutim ravno kot novodobni graščak. Moje življenje teče tako kot prej, priponka graščak mi sicer godi, samo iz tega naslova, ker sem zelo srečen, da mi je uspelo v sedmih letih prenoviti celoten kompleks Ravbarjevega gradu.

Kako pa so tako nevsakdanjega soseda sprejeli Mengšani?
Na vprašanje, kako so me sprejeli Mengšani, vam lahko iskreno odgovorim, da ni bilo slišati fanfar. Mislim, da so me nekateri Mengšani sprejeli z veliko negotovosti. Tem posameznikom je stanje “nikogaršnja zemlja“ v času socializma izredno ugajalo, saj so tam počeli, karkoli se jim je hotelo. Z mojim prihodom so se te čudne pravice iz leta v leto omejevale in zagotovo me teh nekaj posameznikov še danes gleda postrani. Mislim pa, da čas dela v prid vsem nam in opažam, da se je tudi to vprašanje nekako že uredilo. Prepričan sem, da ni več posebnih težav.

Na uho mi je prišlo, da se na območju, kjer stoji dvorec, sicer nahaja pravo izobilje vode. Kako ste jo izkoristili?
Na območju dvorca je res globoko pod zemljo veliko vode, ki priteče iz smeri Krvavca in nadaljuje svojo pot proti Savi. Smiselno bi jo bilo čimbolj koristiti kot obnovljiv vir energije.

Prenova gradu in njegove okolice je potekala kar nekaj let. Kaj vam pomeni, da je naposled dokončana?
Že v času nakupa sem imel cilj grad s poslopji in okolico urediti in prenoviti tako, kot je to videti danes. Mogoče je to potekalo predolgo, dolgih sedem let, prenova ni bila odvisna samo od moje želje, ampak tudi in predvsem od finančnih možnosti. Pri tem so mi pomagale banke in lastna sredstva, s katerimi mi je uspelo ta cilj uresničiti. Seveda sem tega rezultata vesel in mi to dejansko pomeni uresničitev mojih dolgoletnih sanj.

Ste bili zadovoljni z otvoritvijo in ali menite, da se gradovom oziroma kulturni dediščini pri nas sicer posveča dovolj pozornosti?
Otvoritev je bila priložnost srečanja z našimi izvajalci, projektanti, sodelavci in prijatelji. Odlična glasbena spremljava Alpskega kvinteta in hudomušne domislice Saša Hribarja so pospestrile že tako prijeten večer.
V Sloveniji je še ogromno propadajočih gradov, ki bi jih bilo potrebno vsaj zaščititi pred nadaljnjim propadanjem, če že ni sredstev za njihovo popolno prenovo.

Nameravate v gradu stanovati še naprej ali ga boste prodali?
Ravbarjev grad je prenovljen v smislu funkcionalne stanovanjske enote. V njem stanujem in se izredno lepo počutim.

Čemu se boste posvetili v prihodnje? Imate v načrtu že kakšen nov projekt?Načrtovati projekte ni težko, tudi želja je še ogromno. Kako in kaj od tega uresničiti, pa je predvsem vprašanje časa, ki je še pred nami. Upam, da bo prihodnost lepša kot sedanjost.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo