Mateja Kegel “Radovednost me vedno znova žene naprej v nova znanja”

Njena novinarska pot se je sicer začela v domačem lokalnem okolju z zanimanjem za šport, kasneje pa je Mateja svoje interese razširila tudi v politiko in na področje mladih. Danes je povsem vsestranska; še vedno dejavna v energetiki, izdaja tudi knjige in, ne boste verjeli, celo izdeluje nakit! Sodelovanja s Slamnikom pa nikakor ne misli opustiti …

Če se ne motim, vaši novinarski začetki segajo v čas, ko ste s športnimi prispevki bogatili naš časopis … Kako se spominjate tistih dni?
Večkrat se spomnim svojih začetkov. Spomnim se, kako je bilo, ko sem prvič stopila skozi vrata uredništva Domžalsko-kamniških novic. Stara sem bila 15 let in s seboj sem imela zvezek »testnih člankov«, ki sem jih pisala ljubiteljsko in do takrat le zase. Moje tedanje zanimanje je bilo usmerjeno v šport, košarko, zato je bilo nekako logično, da želim o tem pisati. Takratni urednik Bojan Bešter (ki je to še danes) mi je dal nalogo, da pripravim prispevek o Košarkarskem klubu Helios in ravno v tistem trenutku je prišlo do zamenjave trenerja v klubu. Pripravila sem dvojni intervju z Ladom Gorjanom (danes direktor KK Helios) in Živkom Ljubojevićem in to je bila tudi moja prva novinarska objava. Takrat sem postala stalna sodelavka Domžalsko – kamniških novic in to ostala kar nekaj let; najprej kot športna novinarka, kasneje pa sem prevzela tudi del področja namenjenega mladim in tako naprej. V tem času sem nabirala svoje prve izkušnje, ki sem jih na športnem področju v tem obdobju nabirala tudi pri mednarodnem športnem časopisu Sportske Novosti in ostalih medijih. Spomini so prijetni, še danes se srečujemo z nekaterimi takratnimi sodelavci. Obujanje spominov, sploh na tako dolgo obdobje, pa je vedno prijetno. Pri vašem časopisu sem bila približno sedem let.

… v uredništvu Domžalsko-kamniških NOV!C
Na splošno menim, da bi morali mladi, ki jih zanima delo novinarja, začeti v lokalnem okolju, s temami, ki so jim blizu. Jaz sem s športnim novinarstvom vsekakor počasi rasla in z zdravim tempom prevzemala odgovornejše teme. Danes bi težko rekla, da mi je kakšno temo težko novinarsko pokriti, saj znam v vsaki poiskati lastno zanimanje in v sebi vzbuditi željo jo predstaviti bralcem v čim bolj konkretni luči. Vsekakor pa gre za to zahvala tako mojim nadrejenim, kot tudi sodelavcem, pa naj si gre za Domžalsko – kamniške novice ali katerega od drugih medijev, s katerimi sem sodelovala.

V okviru stranke SD ste bili aktivni tudi v t.i. Mladem forumu. Kakšno funkcijo ste imeli?
To dejavnost sem pred dobrim letom in pol postavila na stranski tir, mi je pa zagotovo obogatila kar nekaj let mojega življenja. Veselje, odgovornost, izobraževanje, motivacija in delo z mladimi – če te to veseli, je delo v mladinski organizaciji zelo prijetno. V Mladem forumu sem delovala tako lokalno kot nacionalno. V lokalnem klubu sem nekaj let imela vlogo predsednice, ki sem jo z vstopom na nacionalni nivo na neki točki morala predati naprej (nekatere funkcije so nezdružljive). Nacionalno pa sem najprej prevzela vlogo podpredsednice nacionalne mladinske organizacije odgovorne za izobraževanje in usposabljanje mladih, kasneje pa vlogo generalne sekretarke nacionalne organizacije. Sicer je bil Mladi forum res tisti, ki mi je dal »zagon«, vendar pa sem se v tem času aktivirala na različnih področjih. Bila sem predsednica domžalskega Društva za promoviranje nedovoljenega trgovanja z idejami, s katerim smo uresničevali, občasno še danes, mladinske kulturne projekte, prav tako sem še danes aktivna v Mladinskem svetu Domžale (v trenutnem mandatu kot predsednica nadzornega odbora). V vmesnem obdobju sem se na številnih slovenskih in tujih seminarjih izobrazila in postala trenerka (vodenje delavnic, seminarjev, konferenc, moderiranje, facilitiranje). Prav tako še danes sodelujem z Mladinskim svetom Slovenije na tem področju, v tem trenutku na enem izmed večjih projektov, o katerem bo več znano v kratkem. Skratka mladinsko delo me je »zasvojilo« saj mi veliko pomeni, da je na mojih delavnicah in izobraževanjih sodelovalo več kot 500 mladih tako iz Slovenije kot tudi drugih držav; predvsem zahodnega Balkana. Morda bi na tem mestu veljalo izpostaviti učenje o človekovih pravicah, ki se marsikomu zdijo samoumevne, a ko se poglobimo v to, kaj pravzaprav so človekove pravice in kako jih obravnavamo glede na multikulturnost naših okolij, kaj hitro ugotovimo, da se v resnici vse prevečkrat zavemo kako hitro so kršene. Pa da ne bom preveč odtavala od teme – bistveno je, da mladi v današnjem času razumejo pomen aktivne participacije v vsakdanjem društvenem življenju, saj bodo tako lažje prišli do stopnje avtonomnosti in dobili širši pogled na družbo. In tudi to je bil eden izmed pomembnejših razlogov zakaj sem vstopila v aktivno mladinsko politiko.

Ste dandanes še vedno dejavni v politiki?
Z zaključkom aktivnosti v Mladem forumu so se zaključile tudi moje politične aktivnosti, ki so bile neposredno vezane na mojo aktivnost v mladinskem sektorju in moje želje pomagati izboljšati položaj mladih v Sloveniji, kar bi moral biti cilj vsakodnevne politike in vseh ljudi, ne le mladih. Še vedno pa menim, da bi moralo več mladih vstopiti v aktivno delovanje v politiki, ne glede na to, za katero politično opcijo se odločijo. To namreč pomeni, da želijo nekaj spremeniti, biti aktivni državljani. Vendar pa je v današnjem času politika mladim neprijazna – starejši se bojijo novih, mladih idej, medtem ko mlajši na račun ustavljenih tirnic, ki danes ne funkcionirajo tako kot so nekoč, izgubljajo voljo in se umikajo iz aktivnega delovanja. Dokler ne bomo dali mladim več prostih rok in možnosti, da ne le na glas spregovorijo, pač pa so tudi slišani, bo politika nekaj, čemur se bodo v večji meri želeli na veliko ogniti.

V Domžalah in okolici smo vas v zadnjem obdobju spoznavali predvsem kot vršilko dolžnosti odgovorne urednice Javnega glasila Občine Domžale. Naziv zveni malce zapleteno. Nam lahko zaupate, zakaj niste bili preprosto kar „odgovorna urednica“?
Zgodba z zamenjavo urednice je v resnici sila preprosta. Moja predhodnica se je na neki točki odločila, da gre naprej v življenju in nekdo je moral prevzeti glasilo. Ker sem bila do tedaj njena pomočnica in sem že tako aktivno sodelovala pri nastajanju Slamnika, je bilo zagotovo najlažje, da do dokončne odločitve o načinu in obliki izhajanja glasila skrbim za časopis kar jaz. Po lanskoletnem spomladanskem razpisu, ko KVIAZ ni izbral nobenega kandidata, pa se je končno vstopilo v aktivno preoblikovanje Odloka o glasilu Slamnik. Takrat me je občinski svet imenoval za v.d. odgovorne urednice in čeprav je marsikdo v dobri veri želel, da bi tisti »v.d.« izbrisali, pa sama nisem imela nič proti, saj sem se v resnici od Slamnika že poslovila in verjela, da bo trajalo le nekaj mesecev. Na koncu se je zavleklo in Slamnik sem urejala dobro leto in pol. Biti vršilka dolžnosti je v resnici pomenilo, da opravljam vsa dela kot so jih vsi moji predhodniki, kar se tiče urejanja glasila. Ni pa bilo volje, z več strani, da bi v tem času tudi konkretneje naredili korak naprej pri preoblikovanju glasila, ki ga le-to resnično potrebuje. Po res dolgem obdobju vmesnega delovanja je v prvi polovici letošnjega leta Občinski svet naposled sprejel nov Odlok o glasilu Slamnik, ki časopis predaja v roke Kulturnega doma in se urednica prvič (končno!) izbira na nepolitičen način. Vsekakor je to korak v pravo smer, prav pa je tudi, da odslej lahko svet zavoda postavlja temelje, ki so za vsebino časopisa pomembni in ne več neposredno politika, kot je bilo to doslej. Da ne bo pomote, občinski svet je organ, ki je za delovanje občine pomemben, kot novinarka/urednica pa vem, da se, glede na številne odgovornosti, ki jih imajo mediji in tudi glede na Zakon o medijih, spodobi, da se politika (vsaj neposredno) umakne iz glasila, ki mora biti po meri vseh občanov in občank. In s sodelavci smo se trudili, da bi to tudi bil.

Urednikovanje zna biti včasih domala naporno. Kaj vam je pri tem delu povzročalo največ preglavic?
Lagala bi, če bi rekla, da mi ni bilo marsikdaj težko oditi na uredniški odbor. Pa ne zaradi posameznikov, vsak zase je zares dober človek, s posamezniki smo se dobro ujeli in cenim vsakega posebej. Kot skupina pa … Predstavljajte si, da imate v enem prostoru vse politične stranke, vsaka ima svoje interese, vi pa morate pripraviti medij, ki bo zadovoljeval okuse vseh občanov. Ni bilo vedno lahko, a ko na koncu potegnem črto in vidim, da je bil to zadnji, politično izbran uredniški odbor, lahko rečem, da sem se v nekaterih odločitvah lahko oprla tudi nanje. Če ne drugega pa s sklepi o neobjavi kakšnega spornega pisma bralcev, na primer. To vsekakor lažje opravičiš s sklepom uredniškega odbora, kot če je to le »samovolja« urednice. Pa čeprav je na koncu odgovorna le urednica.
Največ preglavic so zagotovo povzročali pritiski nekaterih posameznikov, organizacij, ki so prepričani (ker je to občinsko glasilo, ker ga plača občina), da imajo vso pravico imeti v vsaki številki objavljen prispevek ne glede na omejen prostor v časopisu in ne glede na vsebinska izhodišča. Da je urednica na račun »občinskega denarja« za časopis dolžna objaviti vse in za to tudi odgovarjati. Temu nikakor ni tako! Urednica je dolžna poskrbeti, da občani in občanke dobijo korektne informacije, ki zajemajo čim širši del prebivalstva in vplivajo na kakovost njihovega bivanja v mestu. Nikakor pa se vseh občanov in občank ne tiče čisto vsak piknik, ki ga je imelo posamezno društvo izključno za svojih 15 članov. Na tem mestu bolj velja spodbujati pisanje in predstavljanje vsebinskega delovanja naših društev in organizacij za katere menim, da je v Slamniku več kot dovolj prostora.

Torej je imela občinska politika na vaše delo kar velik vpliv?
Povedati moram, da je sodelovanje z občinsko upravo ves čas potekalo na visokem nivoju, saj smo se vedno lahko o vsem dogovorili, se medsebojno obveščali o določenih prispevkih (nekatere prispevke, ki jih je sicer pripravila tudi občinska uprava so pripravljali še posamezniki, društva) in delovali z namenom čim bolj korektnega obveščanja občanov. Tudi o novih idejah kot je npr. strip o Hroščku Simonu, ki je bil odlična popestritev našega glasila z namenom približati se najmlajšim, smo se pogovorili, preden je šel v objavo. Na splošno sodelavke iz urada župana skrbijo za redno obveščanje javnosti tako z novinarskimi konferencami kot poročanjem v Slamniku o aktualnih dogodkih in prav je, da so občani in občanke seznanjeni s tem, kaj se dogaja, katere bodo nove investicije, kaj počne župan, podžupanja, podžupan in kaj počnejo ostali sodelavci za izboljšanje našega bivanjskega okolja.

Če se vrnem nazaj na njihov vpliv –nisem čutila pritiskov s strani občinske uprave o vsebinskem urejanju Slamnika in to vsekakor ocenjujem kot zdrav odnos občine predvsem do občanov in občank.

Zakaj ste prekinili s svojim sodelovanjem oziroma urejanjem občinskega glasila?
Kot omenjeno je Slamnik končno dobil nov odlok, ki smo ga vsi vpleteni nestrpno čakali. Nov odlok je prinesel razpis za novega urednika/urednico na katerega se nisem prijavila in junija je občinski svet novo urednico, ki jo je predlagal direktor Kulturnega doma, tudi potrdil. Še nekaj dlje je bilo potrebno počakati zaradi vpisa v razvid medijev in s številko 11/2012 je glasilo prevzela nova urednica. Ne bi pa rekla, da sem sodelovanje z Slamnikom prekinila, saj bom občasno še vedno pripravljala prispevke. Vendar pa urednikovanje z velikim veseljem prepuščam novi urednici, saj je čas, da se tudi jaz posvetim svojim obveznostim (zaključek in nadaljevanje študija) in konjičkom (knjige, ustvarjanje), predvsem pa službi, ki mi je v veliko veselje in do katere čutim zdravo mero odgovornosti.

Ali Slamnik že kaj pogrešate?
Ne (še)! Z vsako številko sem upala, da sem bližje zadnji, ki jo bom urejala, pa ne zaradi samega glasila, saj imam medije nadvse rada, ampak zaradi mojega časa. Dejstvo je, da sem ves čas poleg Slamnika imela službo, delo, ki ga imam res rada in ki sem se mu želela 100-odstotno posvetiti. Slamnik sem tako pripravljala v poznih popoldanskih urah, najpogosteje pa pozno zvečer, ponoči. In predstavljajte si, da po dolgem dnevu v službi pridete domov in vas čaka (v dneh pred izidom) preko 200 elektronskih sporočil, prispevkov, ki jih morate vsa odpreti, prebrati, pregledati, urediti, razvrstiti … Ta del, moram priznati, mi ni bil najljubši. Bom pa zagotovo pogrešala (ker je to prva številka, ki je ne delam, tega še ne čutim) stik z vsemi sodelavci, ljudmi s katerimi je bilo sodelovanje res prijetno. Od tehničnega urednika, ki celotno glasilo zriše preden pride do oblikovalcev, lektorja, ki je svoje delo prav tako opravljal zelo korektno, do oblikovalcev, s katerimi smo skupaj delali zadnjih nekaj ur na korekturah, tik preden se pošlje glasilo v tisk. Veselilo me je predvsem to, da smo v zadnjem letu in pol uspeli skrajšati čas dela v posameznih fazah, kar je zagotovo pozitivno vplivalo na celotno ekipo. Seveda gre zahvala tudi vsem ostalim, ki so sodelovali v procesu nastajanja glasila.

Kakšna naloga po vašem mnenju čaka vašo naslednico in kaj bi ji ob tej priložnosti svetovali?
Mojo naslednico, Špelo Keber, čaka na začetku zagotovo zelo zahtevna naloga. Prevzem časopisa, ki ima svoj ritem, pričakovanja in ekipo, ter postavitev novih temeljev, je zelo odgovorno delo. V tem času sem novo urednico spoznala, sva tudi že začeli s sodelovanjem in moram reči, da ne dvomim v to, da ji bo uspelo na Slamniku spremeniti tisto, kar do sedaj (zaradi načina izhajanja glasila) ni bilo možno. Ker bo Slamnik dobil novo podobo, ki ji bodo sledile korenite spremembe pri sami vsebini (predvsem dolžini prispevkov), bo to zagotovo prva ovira, ki se je bo morala lotiti. Kako dopisnikom dopovedati, da se morajo držati dogovorjenega obsega prispevkov. In to je bilo tudi največkrat »jabolko spora« v času mojega urednikovanja. Nekateri enostavno ne razumejo, da je prostor v časopisu omejen. Že ob primopredaji sem ji predstavila težave in pritiske, s katerimi sem se sama srečevala. Vendar pa se moramo zavedati dejstva, da je naše glasilo sedaj postalo bolj samostojno, da ima urednica danes zagotovo večje pristojnosti, predvsem pa za seboj ne bo imela političnega uredniškega odbora, pač pa »le« Kulturni dom in direktorja, ki razume pomen rasti medija v pravo smer. V naročje nove urednice smo položili vse upe na sodoben Slamnik in prepričana sem in verjamem, da jih bo tudi upravičila. Nasvet pa morda rajši za dopisnike – držite se dogovorjenega, saj glasila ne delamo samo za vas, za posamezne organizacije, pač pa za vse občane in občanke! Bo pa vsekakor olajšalo delo način izhajanja glasila, ki bo odslej enkrat mesečno ob koncu meseca.

Kako gledate na to, da imamo v Domžalah kar dva „redna“ časopisa?
Dobro za Domžalčane, dobro za (bodoče) novinarje in morda malo manj dobro za tiste, ki izhajanje časopisov plačujejo. Domžalčani dobijo tako informacije iz več virov – zavedati se moramo tudi, da nekateri v roke rajši vzamejo časopis v velikem formatu, spet drugim pa je prijetneje prelistati časopis v revijalni velikosti. Informacije imajo tako več možnosti, da pridejo do čim širšega spektra ljudi. Zagotovo je to dobro za bodoči rod novinarjev iz našega konca, ki imajo tako odlično priložnost nabirati izkušnje v lokalnem okolju. Sicer v sodobnem času marsikdo pogleda na splet za informacijami, ampak dejstvo je, da tiskani mediji, ne glede na trend upadanja naklad, ne bodo izumrli, saj bo vedno obstajala populacija, ki rajši kot po računalniku, poseže po tiskovini. Vsekakor pa pri meni zmagajo bralci in informacije, ki morajo priti do njih, če bi se morala odločati imeti enega ali dva časopisa. Konec koncev to bogati našo družbo.

Kaj nameravate početi v prihodnosti? Boste ostali v medijskih vodah ali imate v mislih kak drug projekt?
Moja prihodnost je, lahko rečeva, kar sedanjost. Še vedno ostajam v medijskih vodah, saj kot novinarka in vodja projektov delam na področju energetike, kjer poleg ustvarjanja novinarskih vsebin s sodelavkami organiziramo tudi različne dogodke s področja energetike ter različne družbeno odgovorne projekte, kot je natečaj za energetsko najbolj učinkovito občino v Sloveniji (med prijavljenimi je tudi Občina Domžale!), priprava knjižnih projektov (sredi meseca septembra smo s sodelavkami izdale prvo poslovno knjigo z naslovom Energetiki našega časa o energetski učinkovitosti) in podobno.
Prav tako pa nadaljujem s svojim konjičkom – pisanjem knjig. Če sem se do sedaj osredotočala predvsem na otroško literaturo (v letu 2011 so izšle moje štiri otroške knjige; Mami, zakaj ima teta žalostne oči?; Mačje zgodbe: Tiltkina dogodivščina; Lari, govoreča kravica in Maki, radovedna slončica ter leto poprej še zbirka družinskih zgodb Korenčkovi), pa v letošnjem letu prvič pripravljam knjigo tudi za odrasle, ki bo luč sveta ugledala še to jesen. V tem primeru gre za knjigo z naslovom Divja Klara, ki temelji na resničnih zgodbah mladih slovenskih deklet, ki sem jih »zbirala« v zadnjih treh-štirih letih. Seveda so zgodbe postavljene v nekoliko spremenjeno okolje in prilagojene tako, da se marsikatera ženska, pa na drugi strani tudi moški, lahko najde v njih. Skratka lahkoten roman, ki odkrito spregovori o tabujih današnjega časa. Za letos bo to, najbrž, zadnji knjižni projekt, v prihodnjem letu pa pričakujem nastanek še treh – raziskovalne knjige o odnosih za odrasle, mladinskega športnega romana in otroške knjige. Čeprav … podobno sem lani rekla po dveh izdanih, pa sta tik pred koncem leta nekoliko nepričakovano izšli še dve otroški knjigi, tako da nikdar se ne ve …
Seveda pa bom tudi v prihodnje še naprej z veseljem sodelovala s Slamnikom, veliko bolj neobremenjeno kot prej, v vlogi novinarke. Prav tako ostajam novinarka revije Eko knjiga, ki jo bralci lahko kadarkoli dobijo v matični knjižnici. Slednja predvsem v prvi vrsti pomeni tako mojo (kot tudi od vseh ostalih sodelavk, ki jo soustvarjamo), duševno hrano, saj predstavlja našo družbeno odgovornost – osveščanje bralcev o pomenu trajnostnega načina življenja. Podobno vlogo igra tudi ustvarjanje za prvo vseslovensko skupnost za trajnostno bivanje – www.energijadoma.si, kjer prav tako soustvarjam vsebine. Obstaja pa seveda še vrsta konjičkov, ki mi tako in drugače zapolnjujejo življenje. Ta trenutek je v nastajanju moja prva kolekcija nakita, ki bo luč sveta ugledala konec letošnjega leta. Najbrž se strinjate, da mi dela v prihodnje ne bo zmanjkalo, saj me (kot se za novinarko spodobi) radovednost vedno znova žene naprej v nova znanja, nove projekte, nove aktivnosti.

Tjaša Banko