»Prava življenjska specialka je delo v lastnem ateljeju«

2388
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 5.november 2012

Na Wikipediji je umetnost opredeljena kot “skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek ponavadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta.”

Skozi raznovrstna umetniška dela pa se izraža tudi kiparka in slikarka Irena Brunec – Tébi, ki s svojim delom v trzinskem ateljeju bogato prispeva k slovenski kulturni umetnosti, za katero sicer pravi, da žal ni dovolj cenjena. Kot prava umetnica daje prednost duhovnemu pred materialnim, za tokratno številko Novic pa je pokomentirala tudi mestno podobo Domžal in podala zanimive predloge za rešitve dilem o javnih spomenikih …

Kako se je začela vaša umetniška pot?
Rodila sem se s talentom za likovno izražanje, kar mi je postalo jasno takrat, ko mi učiteljica likovnega pouka v osnovni šoli ni verjela, da sem neke risbe naredila sama, brez pomoči staršev. Zelo dobro sem risala in potem začela resno razmišljati, da bi bil umetniški poklic lahko moj osnovni poklic. V naši družini se ni nihče ukvarjal z umetnostjo, razen če upoštevam, da je odvetnik dedek ljubiteljsko risal in slikal, njegov sin – moj oče pa se je v mladosti ukvarjal s fotografijo. Ker nisem imela prave opore pri svoji odločitvi za umetniški poklic, je bilo moje šolanje precej oteženo, saj sem o vsem morala odločati sama. Po diplomi iz kiparstva na ljubljanski ALU (Akademija likovne umetnosti) sem se odločila še za redni študij slikarstva, tako da imam edina v Sloveniji končana oba visokošolska študija umetnosti. Za specializacijo nisem čutila potrebe, ker je prava življenjska specialka delo v lastnem ateljeju.

Danes ste priznana kiparka in slikarka. Katero področje vam je bliže, kiparstvo ali slikarstvo? Bi lahko shajali brez enega ali brez drugega?
Hitreje in lažje se izražam v kiparstvu, kjer si za izdelavo figur in kompozicij v glini običajno zarišem le osnovne proporce in smeri, vse ostalo pa dodajam skozi modelacijo. Pri slikarstvu potrebujem natančnejše risbe in tudi razmislek o uporabi barv in smeri oblik je zelo zapletena zadeva. Skratka – izdelava slike je zame zahtevnejša kot izdelava istega motiva v glini. Kljub temu si ne predstavljam enega medija brez drugega. Kombinacija obojega me izpolnjuje in mi predstavlja vedno nove izzive. Moje kompozicije in serije vsebujejo velikokrat zelo zahtevne koncepte, ki jih upodabljam na klasičen način. Ne zanimajo me inštalacije, performansi in t.i. konceptualna umetnost, ki jih danes množično propagirajo galerije po vsem svetu. Po mojem mnenju novi vizualni mediji sodijo bolj v gledališča kot v galerije.

Je likovna umetnost v Sloveniji ustrezno uveljavljena? Ste slovenski umetniki dovolj cenjeni?
Ne, likovna umetnost v Sloveniji ni dovolj cenjena, ker ljudje niso vzgojeni v duhu, zakaj in kako sta kultura in umetnost pomembna v življenju vsakega človeka. Marsikje v tujini (v Evropi izstopa Nemčija) je umetniški poklic spoštovan, pri nas je pa le nujni dodatek k politiki, gospodarstvu in potrošništvu. Likovni pouk v šolah je skoraj izginil, saj se odgovorni ne zavedajo, da so kreativnost, znanost in svobodno umetniško izražanje tista področja, ki prinašajo napredek. To se zelo jasno kaže pri politikih in gospodarstvenikih, ki niso sposobni vizionarskih odločitev in nimajo nobenega poguma, da bi sprejemali posledice svojih dejanj.

Gotovo ste do danes ustvarili že celo vrsto kipov. Na katerega ste najbolj ponosni?
Mislim, da sem najbolj ponosna na spomenik ‘Rudolf Maister • Vojanov – general in pesnik’, ki smo ga odkrili leta 2010 v Parku generala Maistra v Ljutomeru. Zanimiva je kompozicija reliefov ‘Sedem vrlin’, ki se nahajajo v vhodni avli Kapiteljske palače v Ljubljani, nekaj posebnega je tudi nagrobna plastika ‘Kronos – vladar vesolja’ v Murski Soboti in še bi lahko naštevala. Ponosna sem tudi na sliko ‘Nečistost’, za katero sem v Parizu na mednarodni razstavi leta 1998 dobila srebrno medaljo in na sliko ‘Ladja norcev’, za katero sem leta 2006 prejela nagrado Grand prix na XLI. mednarodnem Ex-temporu v Piranu. Včasih imam občutek, da se takšna umetniška dela kar ‘zgodijo’ in da nimam drugega vpliva na njih kot tega, da se maksimalno potrudim, naj izgledajo čim bolje…

V sklopu svojega dela ste precej potovali. Bi lahko primerjali pomen umetnosti pri nas in v tujini?
Za razliko od tujine je pri nas zelo malo poznavalcev, zbirateljev in mecenov umetnosti, kar je posledica neprimerne vzgoje v mladosti in v vsakodnevnem življenju.
Vedno, kadar potujem v tujino, obiščem vse glavne muzeje in galerije, ki so polne turistov in ljubiteljev umetnosti – pri nas so galerije skoraj prazne. Sramota za slovenski narod je, da nimamo nobene galerije, kjer bi bila stalno na ogled vsa dela naših in tujih umetnikov po obdobjih nastanka – ta dela sedaj ležijo po depojih, veliko jih je že izginilo neznano kam in za veliko se jih sploh ne ve, da jih imamo.
V tujini imajo številne spomenike na javnih mestih in zgradbah, trge in parke krasijo figuralne fontane; v Avstriji na primer naredijo razpis za vsako krožišče, ki ga potem okrasijo z umetniškimi deli.

A je potrebno dodati še kaj?
Menite, da imamo v slovenskih mestih dovolj javnih skulptur in kulturnih spomenikov?
Vsa mesta v Sloveniji imajo premalo javnih kipov oziroma spomenikov. Odgovorni ljudje na vodilnih položajih, ki imajo finančne možnosti in vpliv, se na žalost ne zavedajo, da se večina ljudi najmočneje odziva na vizualne dražljaje. Če se vsakodnevno ‘srečujemo’ z javnimi spomeniki, ki utelešajo pomembne zgodovinske osebnosti ali zgodbe z močnimi simbolnimi pomeni, nosimo te podobe vedno s seboj in tako lahko o njih tudi razmišljamo. Če jih ne videvamo, za nas skorajda ne obstajajo. Kot mlada samostojna država bi se morali zavedati, da so takšni spomeniki ključnega pomena za vzgojo domoljubja. Poleg tega lepi spomeniki privlačijo obiskovalce in turiste z vseh vetrov in le-ti preko njih spoznavajo našo kulturo in stopnjo naše kulturne ozaveščenosti.

Umetnike so včasih enačili z bohemi, torej tistimi, ki živijo “iz dneva v dan” in se pri tem ne ozirajo na družbene norme. Je tudi v vas kaj bohemskega?
Ja, na srečo ali žalost, precej. Najbolj v smislu vrednotenja duhovnega pred materialnim, veliko pa tudi v tem, da zvesto sledim svojim umetniškim zamislim in se ne prepuščam modnim tokovom. Materialne dobrine v mojem življenju niso bile nikoli na prvem mestu, kar se danes pozna po tem, da nimam prihrankov, ker tudi zaslužila nisem dosti. Vedno sem raje svoje ideje perfekcionistično, do zadnjega detajla materializirala in jih primerno predstavila, kot pa da bi s čim manj dela poskušala zaslužiti čim več. Hkrati sem vsak večji prihodek takoj vložila v prihodnje projekte, za katere mi zamisli nikoli ne zmanjka. Namesto da bi ‘kovala’ denar, sem študirala in se idejno pripravljala za moje večkrat zelo zahtevne in konceptualno zapletene megalomanske projekte.

Danes ustvarjate v ateljeju v Trzinu. Je Trzin primerno okolje za vaše delo?
Industrijska cona v Trzinu se po 16. uri vsak dan umiri in to mi zelo odgovarja pri mojem delu, ki zahteva koncentracijo in mir. Zelo mi ustreza, da nimam veliko obiskov, čemur se pri načinu življenja v večjih mestih ne moreš izogniti. Tudi ob vikendih je zelo mirno, kar mi omogoča nemotene sprehode v naravo, kjer se razbremenim in nabiram moči za vsakodnevne dejavnosti.

 Bi po vašem mnenju v Trzinu lahko postavili še kakšen kip? Bilo je nekaj polemik v zvezi s fontano pred Centrom Ivana Hribarja…
Ljudje vedno polemizirajo o javnih projektih. Mene veliko bolj moti to, da še nisem zasledila polemik o jumbo plakatih in trgovskih centrih, ki rastejo kot gobe po dežju… Uničujejo utrip mestnih jeder in kazijo podobe ter vedute obrobij in podeželja.
Pri odločitvi za javne spomenike pa bi bilo dobro, če bi upoštevali tudi mnenja ljudi, ki živijo v tistem kraju. To bi lahko naredili tako, da bi objavili javni razpis za spomenik in povabili k sodelovanju vsaj pet kiparjev. O razstavljenih osnutkih bi potem ljudje lahko glasovali z glasovalnimi lističi, na koncu pa bi komisija in največ glasov odločili o tem, kateri projekt bi bil najboljši za izvedbo.
V Trzinu je seveda dovolj prostora in možnosti še za veliko javnih spomenikov…

Je morda že znano, kje si lahko ogledamo vašo naslednjo razstavo?
Pripravljam razstavo 12 kipov v velikosti, ki šteje za ‘malo plastiko’, in jih želim predstaviti prihodnje leto v Ljubljani. Ko bo projekt tako daleč, bom o tem obvestila medije, sedaj pa kaj več ne bi izdala.

 Katerim projektom pa boste v tem letu posvetili največ pozornosti?
Ob pripravah za razstavo 12 kipov sem bila zadnjih pet mesecev (in sem še vedno) popolnoma zaposlena z izdelavo spomenika v Murski Soboti, katerega slavnostno odkritje bo v petek, 16. novembra ob 16. uri. Spomenik z naslovom Muza Erato – muza ljubezenske in erotične poezije, bo posvečen vsem pomurskim in prekmurskim pesnikom ljubezenske in erotične poezije. Ta bronasta kiparska kompozicija (nekoliko večja od naravne velikosti) je sestavljena iz sedmih figuralnih elementov in petih stiliziranih bronastih knjig, ki bodo pritrjene na betonski podstavek. S ponosom lahko povem, da bo to po 67. letih prva večja figuralna kompozicija, ki bo postavljena in odkrita v Murski Soboti. Do konca leta bo izšla tudi knjižica z istim naslovom, kjer bo skozi pet strokovnih tekstov podrobno predstavljena kompleksna simbolika spomenika, vse povezave z univerzalno tematiko devetih muz in poglobljena analiza pomurske in prekmurske ljubezenske poezije od zadnje tretjine 18. stoletja do danes.

Kako pa bi pokomentirali kulturno ureditev Domžal?
V Domžalah nisem opazila drugega spomenika kot Spomenik NOB, in še ta je iz daljnega leta 1954. Domžale imajo veliko pomembnih Slovencev, ki bi si zaslužili spominsko obeležje. To bi morala biti portretna bronasta ali kamnita obeležja in ne le spominske kamnite plošče z napisi, kakor je to v navadi pri Slovencih.
Kot motive za izdelavo večjih kiparskih kompozicij pa bi lahko uporabili bogate zgodovinske značilnosti kraja, na primer: bivališče ledenodobnega lovca, mline, slamnikarstvo, prašičerejo …
Možnosti in idej za spomenike je veliko, realizacija pa je odvisna od vladajočih struktur – koliko so dovzetne za kulturo in v kolikšni meri se zavedajo pomembnosti spomenikov za kulturno in turistično obogatitev svojega kraja.

Vaš partner Tomaž Domicelj je umetnik drugačne vrste. Je partnerski odnos med dvema umetniškima dušama po vašem mnenju lažji ali težji?
Med dvema umetnikoma, ki se izražata z različnimi mediji, v glavnem ne prihaja do rivalstva, zavisti ali nadvlade enega nad drugim, kot se to lahko dogaja med umetnikoma z istim področjem delovanja. Velika mera prilagajanja je potrebna v vsaki partnerski zvezi – ne vem, če je to med umetniki kaj bolj izraženo. Dejstvo pa je, da je opravljanje umetniškega poklica v Sloveniji zelo, zelo težko, ker so pogoji nemogoči in ker je zavedanje o pomembnosti kulture na zelo nizki ravni. Kako nizka je stopnja kulture v Sloveniji, se odraža tudi v odnosih med samimi umetniki, kjer je zelo veliko rivalstva, zahrbtnih iger in škodoželjnosti, še posebno v likovni sferi. Moj partner Tomaž je zgrožen nad tem in velikokrat izjavlja: »To je pa zelo smrdljiva brozga in mnogo hujša ‘štala’ kot med nami, glasbeniki!«

Kako usklajujeta svoje obveznosti in prosti čas, ki je namenjen le vama?
Tukaj pa se malce zatika, odkar se je Tomaž vpisal med »starejše mladince«. Kot glasbenik in nekdanji lastnik založbe ter trgovine s ploščami, kot bivši novinar BBC, se je v življenju res nagaral in pridno varčeval. Sedaj, ko bi lahko žel rezultate svojega dela, nastopal le na tistih koncertih, kjer želi, potoval po svetu ali kako drugače brezskrbno preživjal prosti čas, se večkrat prilagaja mojemu noremu urniku, ki ne pozna razlike med dnevom in nočjo, med delovnimi dnevi, vikendi in prazniki. Na žalost je večina umetniških naročil še vedno takšna, da moram projekte narediti »čez noč«, čeprav naročnike vedno vnaprej opozorim, da je za dobre umetniške stvaritve potreben tako čas za izdelavo, kot za kontemplacijo in dodelavo umetniške ideje. A tudi to se že ureja in kmalu bova lahko skupaj zapela: »Saj po novem letu boljše bo…«

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo