Gotof si, Kamnik!

2206
Vir: Kamničan.si; 28.november 2012

Komentar Tomaža Schlegla, univ.dipl.ing.arh., o gradnji kamniških mestnih šol

Januarja 2011 sem bil povabljen, da skupaj z ostalimi strokovnjaki pripravim alternativni predlog prenove in dozidave dveh mestnih šol in zunanjih površin.

Za lažje razumevanje naj samo na kratko predstavim, kaj je predvideval projekt iz leta 2010: novogradnjo OŠ Frana Albrehta in rušitev stare, prenovo in dozidavo OŠ Toma Brejca z novo večnamensko športno dvorano, gradnjo zunanjih športnih, parkovnih in prireditvenih površin ter novo prometno ureditev. Finančna konstrukcija, ki je predvidevala, da se prva šola (OŠ FA) zgradi z lastnimi sredstvi, ki so se zbirala v posebnem proračunskem skladu, druga šola in zunanje površine pa tudi s pomočjo kredita. Morebitna državna sredstva bi investicijo samo olajšala.

Na sestanku januarja 2011 sta nam Ivan Kenda in župan Marjan Šarec naročila, da je potrebno projekt dveh mestnih šol iz leta 2010 bistveno poceniti ter seveda ostati v okviru normativov, ki jih država predpisuje za kvalitetno izvajanje devetletne osnovne šole. Neizpodbitno dejstvo je bilo, da je bil predhodni projekt iz leta 2010, zastavljen preambiciozno in bi ga bilo zaradi vse večje krize skorajda nemogoče izvesti v celoti. Parcialnega reševanja pa ta prostor ne prenese. Racionalizaciji ni nihče nasprotoval, niti nekdanji podžupan Golubović ne, kar je zapisal marca 2011 v članku na Kamnican.si ter predlagal tudi možne rešitve, saj je bilo vedno bolj jasno, da finančna situacija v državi postaja slabša in je zato racionalizacija projekta nujna, če želimo projekt izvesti v celoti.

Poleg tega pa je bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sta šoli locirani na majhnem prostoru, ki predstavlja tudi vhod v staro mestno jedro ter da zunanje površine uporabljajo prebivalci sosednjih večstanovanjskih naselij ter stanovalci in obiskovalci Šutne. Projekt smo skrbno načrtovali s ciljem, da se ga realizira v celoti. Po planu naj bi bile obe dve šoli zgrajeni do septembra 2014 s tem, da selitev učencev ne bi bila potrebna.

Obstoječemu projektu iz leta 2010 smo zaradi prostorske in funkcionalne povezanosti vključili še kompleks, v katerem so knjižnica, glasbena šola, Center za socialno delo, manjša telovadnica pri bivšem zdravstvenem domu in še nekatere druge ustanove. Za ta kompleks smo pripravili načrte za nujno povečanja kapacitet knjižnice, glasbene šole ter prenovo telovadnice za potrebe javnosti in šole. Poleg tega pa smo k projektu priključili še povečanje in prenovo športne hale pri OŠ Frana Albrehta. Vse skupaj je bilo ocenjeno na slabih 16 milijonov evrov (15.643.405 EUR). Od tega se je za investicijo v OŠ Toma Brejca načrtovalo 4.273.100 €.

Projekt je bil predstavljen javnosti in politiki. Po dolgotrajni razpravi ter usklajevanju svetniških skupin z županom in predstavniki občinske uprave je bila predlagana varianta tako v kvadraturi kot končni ceni potrjena marca 2011 na občinskem svetu. S tem je projekt mestnih šol dobil realno platformo za izpeljavo obeh šol v celoti.

Od tu dalje pa so aktivnosti na novem projektu povsem zamrle. Po skorajda treh mesecih mirovanja se je nekje konec maja ali v začetku junija 2011 občinska uprava (po vsej verjetnost pa le Ivan Kenda) odločila za popoln preobrat. V obrazložitvi h gradivu za 7. sejo občinskega sveta, je bilo zapisano, da je bila opravljena analiza primerjave (kdo jo je opravil ni bilo zapisano) med racionaliziranim projektom 2010 in planom 2011 pri katerem sem sam sodeloval. Analiza naj bi pokazala, da je smiselno nadaljevati s starim projektom iz leta 2010, ki se ga racionalizira ter nadgradi s povečanjem OŠ Toma Brejca za tri učilnice, ter povečanje sosednje OŠ Frana Albrehta za 6 učilnic.

Na podlagi prebranega sem lahko sem z žalostjo ugotovil, da gre vsa zadeva v popolnoma napačno smer, kar bo pripeljalo do enormne investicije (zaradi katere bo trpelo vse mesto) in zamik projekta v daljno prihodnost. Na to sem že junija 2011 opozarjal tako Kendo kot Šarca kot širšo javnost. Toda vsesplošna vseenost kamniških prebivalcev je bila glavni adut omenjene dvojice. Megalomanski projekt OŠ TB s pošastno investicijo, je bil (brez glasu proti) potrjen na izredni seji Občinskega sveta v novembru 2012.

Samo adaptacija in dozidava OŠ Toma Brejca z opremo in manjšo novo telovadnico bo stala občinsko blagajno neverjetnih 9 milijonov €, brez vračunanih obresti za najeti kredit v višini 2,5 milijona €. To pa je celo več kot se je predvidevalo za projekt iz leta 2010.

S strani direktorja občinske uprave in župana že pozabljena osnovna ideja, ki je narekovala pred leti začeti projekt, gradnjo obeh šol na istem mestu in hkrati urejanje zunanjih športno-rekreativnih površin za celotni centralni del mesta je izgubljena in uničena. Nič več se ne rešuje prostora kot celote, ampak se krpa in rešuje kar se še da rešiti s kamniškega Titanika. Zato se seveda nihče več ne ukvarja z OŠ Frana Albrehta, z zunanjimi površinami, prometom, vstopom v staro mestno jedro, P+R sistemom, knjižnico, glasbeno šolo, ipd.

Projekt dveh mestnih šol in zunanjih površin je v dveh letih t.i. racionalizacije ostal dobesedno enak projektu iz leta 2010, s tem, da se je šola Toma Brejca povečala po kvadraturi a vseeno izgubila večnamensko športno dvorano, šole Frana Albrehta pa se sploh ne omenja več.

Politika in javnost bi morala zahtevati odgovore, a se bojim, da je apatičnost prevelika. Zanimati bi jih moralo ali se bo pričela gradnja OŠ Frana Albrehta z zunanjimi površinami, ki si jih morata šoli deliti takoj ko se konča investicija v OŠ Toma Brejca? Ali se bo OŠ Frana Albrehta gradila po projektih za katere so že plačali 740.000 € (in niso všteti v investcijo OŠ TB) ali bodo tudi tukaj delali (nevidne) spremembe, ki bodo trajale dve leti? Kako se bo zagotovil denar za dokončanje projekta (osebno dvomim, da je država tako nora, da bo v teh kriznih časih podpirala takšne luksuzne projekte)? Kakšna je finančna konstrukcija celotnega projekta? Kakšni bodo stroški vzdrževanja tako velike šole?

To je le nekaj bistvenih vprašanj na katere bi javnost morala zahtevati odgovore, če želimo uresničiti osnovno idejo projekta dveh mestnih šol.

Če ne bi bilo vse skupaj tako žalostno in resnično, bi se lahko vsi od srca nasmejali, saj se občinska oblast obnaša kot Butalci, ki so leta in leta dolgo načrtovali kako prenoviti dve šoli in športno igrišče. Ko so končno ugotovili kako, pa so že pozabili, da so načrtovali dve šoli in so pričeli graditi samo eno in jo toliko časa povečevali in napihovali, da je bila cena na kvadratni meter šole nižja kot jo je načrtoval predhodni župan. Še enkrat večja šola od potrebne pa je bila tako velika, da je prekrila vse zunanje športne površine, novih pa niso mogli graditi, saj ni bilo več prostora, pa tudi denarja jim je zmanjkalo. A Butalci so bili vseeno ponosni in so zadovoljno kimali županu in policaju:»Znamo pa znamo!« Onadva pa njim: “Mi smo mi!”.

V primerjavi z idejnim projektom (št.p. 05/2009, maj 2010) se je »racionalizirana« 18 oddelčna šola povečala za 2 učilnici (+120 m2) in zmanjšala za 3 kabinete (-72 m2) ter en osnovni vadbeni prostor (-360 m2). Šola ima namreč le en osnovni vadbeni prostor, kar je pod normativi za graditev osnovnih šol, ki jih je maja 2007 izdalo Ministrstvo za šolstvo in šport. Investicijski program iz oktobra 2012 pod splošnimi zahtevami tudi nedvoumno pravi: Telovadnica bo namenjena samo za šolsko dejavnost, tako da bo imela projektirano samo osnovno prezračevanje z delnim pohlajevanjem. Torej so se s tem tudi onemogočila športna tekmovanja v tej telovadnici.

Po vsej logiki bi se morala Šarec-Kendina šola glede na idejni projekt iz leta 2010 zmanjšati (racionalizirati) za 312 m2 (6146 + 2×60 – 3×24 – 360 = 5834), zaradi »logike« Ivana Kende, ki nima zveze ne z matematiko in ne z ekonomijo, pa se je šola v primerjavi s projektom iz 2010 povečala za 1.078 m2 (6146 + 1078 = 7.224) s tem, da so se močno okrnili prostori za športno vzgojo. Takšna »racionalizacija« je bodisi »bebava«, ali pa je pogojena s kakšnimi drugimi vzgibi.

V teh kriznih časih bi racionalizacija pomenila, da se »bogata« kvadratura idejnega projekta iz leta 2010 (6.146 m2) zmanjša, tako, da se čim bolj približa potrjeni projektni nalogi iz leta 2007 (4.749 m2), če že ne predpisanim normativom (4.474 m2). Plan 2011 je nedvoumno pokazal, da je to mogoče doseči (glej tabelo).

Šarec-Kendina »racionalizacija« 18 oddelčne šole, ki je trajala skorajda dve leti, pa je pokazala, da se je glede na potrjeno projektno nalogo (DIIP sprejet na izredni seji Občinskega sveta, november 2012), šola enormno povečala – od državnih normativov za neverjetnih 2.750 m2 – in vendar kljub temu ne izpolnjuje zahtevanih navodil za graditev osnovnih šol (okrnjeni prostori za športno vzgojo). Obenem pa gospod Pajer, ki je pripravil Investicijski program, (in je svoj čas delal za podjetje Strabag, tako kot Kenda in je kasneje z njim izpeljeval znamenito medgeneracijsko središče v Komendi ter ga je nato pot »slučajno« zanesla še v Kamnik), ugotavlja, da je »sedanja cena na m2 za skoraj 40 odstotkov nižja kot po DIIP in PIZ iz leta 2010.« No, to je do neke mere razumljivo, saj vsakdo ve, da bolj ko se veča kvadratura objekta, nižja je cena kvadratnega metra. V resnici se je cena enega m2 pocenila le za 11% in še to na tak način, da je Ivan Kenda (poleg enormnega krčenja telovadnice) iz investicije izvzel tudi zunanja športna igrišča, parkirišča, daljinski toplovod… . Poglavitni cilj je bil očitno doseči čim večjo kvadraturo šole s pomočjo katere bi dokazali znižanje cene kvadratnega metra in s tem utemeljili »racionalizacijo projekta iz 2010«, kot je bila zaukazana januarja 2011.

 
Površina zemljišča namenjenega gradnji.

O energetski varčnosti in ceni vzdrževanja 7.224 m2 velike šole pa raje ne želim razmišljati. Lahko jo obdamo s 50 cm debelo izolacijo, pa bo kljub temu energetsko bolj potratna od 4.749 m2 (projektna naloga) velike šole, ki je izolirana po zakonskih predpisih. Tudi vzdrževalni in obratovalni stroški tako gromozanske šole bodo za več kot 50% višji od šole, ki bi bila grajena v skladu s potrjeno projektno nalogo.

Gotof si, Kamnik.

Zbogom šola Frana Albrehta in zunanje športne površine. Zbogom knjižnica in glasbena šola. Zbogom Park and Ride sistem, mestni potniški promet ter intermodalni terminal. Zbogom športno rekreacijska cona in pokriti bazen. Zbogom Stražni stolp, Mali grad, stari grad, Zaprice, Mamut in Majolika. Zbogom revitalizacija. Kako veličasten pogreb mesta. Vse kar boš imel v prihodnosti bo najdražja 18 oddelčna šola v Sloveniji (kar pomeni tudi na svetu), astronomski stroški vzdrževanja, visoki krediti, NUSZ in pa nekaj asfaltnih flikarij raztresenih po celotni občini. Gotof si, Kamnik…

Tomaž Schlegl, univ.dipl.ing.arh.

Oglasno sporočilo