Nikolaj (Niko) Sadnikar je bil rojen 19. aprila 1916 v družini znamenitega Kamničana, veterinarja in muzealca Josipa Sadnikarja, tretjega častnega meščana mesta Kamnik.
Osnovno šolo je končal v Kamniku, gimnazijo v Ljubljani, medicinsko fakulteto v Ljubljani in Zagrebu, kjer je konec leta 1941 tik pred vojno tudi diplomiral in bil promoviran za doktorja zdravilstva. Kot mlad zdravnik se je vrnil v Kamnik, bil aretiran, odpeljan v koncentracijsko taborišče v Begunje in se po odpustitvi še istega leta vrnil na Hrvaško, kjer je v bolnicah Osijek, Vukovar in Đakovo opravljal zdravniški staž na kirurgiji. V oktobru1943 je bil kot specializirani kirurg mobiliziran v hrvaško domobranstvo, kjer je kot kirurg deloval do avgusta 1944, ko je prebegnil v partizane in po desetih dneh zamenjal šefa mobilne kirurške ekipe VII. divizije. Kot partizanski kirurg je bil soudeležen pri bitkah na Hrvaški Zagori, Vrbovcu, Koprivnici, v Podravini, Posavini in Kalniku, tja do osvoboditve mesta Bihać 28. marca 1945, ko je nevarno zbolel in bil kot težki ledvični bolnik prepeljan v korpusno kirurško ekipo in od tod v bolnico v že osvobojenem Ogulinu. Koncem avgusta 1945 se je kot invalid rekonvalescent prvič spet lahko vrnil v Kamnik, bil nato dodeljen za upravnika ranjencev v Petrinjo, od tod na mesto šefa baze I. stopnje sanitete Zagreba, ter kot 35 odstotni invalid postal upravnik bolnice JNA v Portorožu. Zdravniški izvidi mu niso dopuščali nadaljevati delo kirurga, zato se je preusmeril v rentgenologijo. Po specialističnem izpitu iz rentgenologije leta 1957 mu je bilo dodeljeno mesto specialista rentgenologa v vojni bolnici v Ljubljani, kjer je bil leta1980 kot polkovnik upokojen. Kot izkušen zdravnik specialist je leta 1972 pomagal tudi pri ustanovitvi rentgenološkega oddelka v zdravstvenem domu Kamnik in bil 14 let, vse do leta 1986, njegov vodja.
Kamnik je bila njegova velika ljubezen
Drugo polovico njegovega zelo vsestranskega in široko plodnega aktivnega dela, po upokojitvi leta 1980, je posvetil Kamniku. Vsakodnevno smo ga lahko srečevali na poljih širokega proučevanja in raziskovanja številnih odkritih, še neodkritih ali pa le pozabljenih fenomenih našega mesta.
Njegov oče Josip Nikolaj Sadnikar, neutruden zbiralec in hranitelj starih predmetov in umetnin, mecen in od leta 1889 prvi živinozdravnik v okraju Kamnik, je leta 1893 osnoval prvo muzejsko zbirko v Kamniku. To je bila prva zasebna muzejska zbirka na Slovenskem, odprta za javnost, ki je bila ob njegovi smrti 1952 ena največjih tovrstnih zbirk. Po očetovi smrti sta za zbirko skrbela Nikova mama Štefanija in brat Demeter. Leta 1964 je del zasebne zbirke, 1468 predmetov, prevzel kamniški muzej na Zapricah. Od svoje vrnitve v Kamnik je Niko skupaj z bratom Demetrom skrbel za zasebno zbirko na Šutni 33, ki vsebuje več kot tisoč predmetov. Z veseljem in izčrpno je obiskovalcem pokazal in obrazložil sleherni predmet iz svojega muzeja.
Aprila letos je častni občan dr. Nikolaj Sadnikar Matični knjižnici Kamnik doniral pestro zbirko gradiva od 16. do 20. stoletja. Zbirka vsebuje nekaj dragocenih posebnosti, Kopitarjevo in Metelkovo slovnico, stare molitvenike, medicinske, naravoslovne in umetnostne knjige. Ima pa tudi kulturno in zgodovinsko vrednost, saj del fonda, zaradi starosti in redkosti, predstavlja velik pomen za kulturno dediščino. Medicinske knjige so iz zapuščine Augusta Walterja, višjega ranocelnika v kamniški smodnišnici, ki pa pomenijo še dodatno kulturnozgodovinsko vrednost in zanimivost.
Junija 2012 je skupaj z županom Marjanom Šarcem podpisal »donacijsko listino«, s katero je dr. Sadnikar za namen ureditve Spominske sobe Rudolfa Maistra doniral originalno diplomo oziroma zahvalo ob 60-letnici, katero zastopstvo kamniške občine je predalo Rudolfu Maistru leta 1934 ter omaro iz druge polovice 19. stoletja, ki prikazuje notranjo opremo tistega časa.
Častni občan dr. Nikolaj Sadnikar je zapisal veliko pomembnih nekrologov in drugih dogodkov v Kamniški občan, Kamniški obzornik, v Zdravstveni vestnik in Delo. Več kot deset let je na radiu Slovenija z Matjažem Brojanom soustvarjal oddajo Sledi časa, v kateri je karakteristično, enkratno in neponovljivo pripovedoval o zgodovini Kamnika in njegovih pomembnih ljudeh ter nas opominjal na vse še neodkrito.
Dolga leta sooblikoval turistično podobo Kamnika. Oživil je Turistično društvo in bil 18 let zelo aktiven podpredsednik. Skoraj dvajset let je bil turistični vodnik po Sloveniji in tujini. Skupaj z dr. Frantarjem in Božom Matičičem je postavljal prve temelje in zamisli o “dnevu narodnih noš v Kamniku”, pri organizaciji katerih je bil kasneje zelo dejaven.
Njegovo življenje je bilo prepleteno tudi s športom, predvsem z nogometom, plavanjem in planinstvom. Sodeloval je pri ustanovitvi športnega društva in športnih sekcij, v kamniškem nogometnem klubu je bil aktiven igralec v letih 1928-1937. Član Planinskega društva Kamnik je bil vse od leta 1956. Ob 100-letnici društva je pripravljal Planinski zbornik.
V raznih filatelističnih društvih po Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je študiral in služboval po drugi svetovni vojni, je bil član vse od leta 1926, ko je v šoli kot 10-letni deček že začel s filatelijo. Takrat se je najbolj navdušil za znamke “Verigarji” kot simbolom osvoboditve Slovencev izpod avstrijskega jarma. Avtor teh znamk je znameniti Kamničan, akademski slikar Ivan Vavpotič. V kamniško filatelistično društvo se je dr. Sadnikar včlanil leta 1971 in je bil vsa leta predsednik nadzornega odbora. Njegova specialnost pri filateliji je bilo zbiranje znamk združene Evrope od leta 1956.
Za dolgoletno požrtvovalno delo je Niko Sadnikar prejel mnoga priznanja. Rdeči križ Slovenije mu je leta 1984 ob 40-letnici obnove in delovanja podelil jubilejno priznanje za krepitev solidarnosti, humanih odnosov med ljudmi, napredek znanstvene kulture in aktivnost pri razvoju organizacije RK Slovenije.
Filatelistična zveza Slovenije mu je ob odprtju nove pošte na Duplici 1988 podelila diplomo za zbirko Oprema upravnika pošte Kamnik od leta 1885 do 1912, Filatelistično društvo Ivan Vavpotič Kamnik pa 1999 ob svoji 50-letnici priznanje ob odprtju filatelistične razstave, na kateri je Niko med drugimi sodelujočimi razstavljal zbirko znamk EUROPA CEPT.
Za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji in izvedbi prireditve Dnevi narodnih noš sta mu kamniško turistično društvo in Občina podelila častni znak za zasluženo in uspešno delo v planinski organizaciji. Občina Kamnik mu je ob občinskem prazniku leta 1988 podelila zlato plaketo za prizadevno delo v kamniških društvih, za ohranjanje kulturnega življenja, ohranjanje očetove zbirke, za 18-letno aktivno delo v Turističnem društvu Kamnik in za postavitev spominskih plošč in drugih obeležij številnim kamniškim slikarjem, pisateljem in drugim umetnikom.
2005 mu je slovensko zdravniško društvo, katerega član je bil od leta 1957, za dolgoletni in nesebični prispevek k razvoju napredku društva ter k rasti ugleda zdravniškega poklica podelilo naziv častni član.
Na slavnostni seji mestnega sveta občine Maribor so dr. Sadnikarju ob občinskem in v počastitev prvega državnega praznika, 23. 11. 2005, v spomin našemu velikemu rojaku in domoljubu generalu Rudolfu Maistru, podelili visoko spominsko priznanje Mestne občine Maribor in Zveze DGM Slovenije, za njegov prispevek k ohranjanju spomina na Rudolfa Maistra v njegovem rojstnem mestu.
Številnim priznanjem se je 2005 pridružila medalja Ruske federacije za 60-letnico zmage nad fašizmom.
Za vsestranske aktivnosti in zasluge, ki so trajnega pomena za razvoj in promocijo občine in mesta Kamnika v nacionalnem in evropskem prostoru, mu je občinski svet občine Kamnik ob občinskem prazniku leta 2003 podelil naziv častni občan, najvišje občinsko priznanje (besedilo delno povzeto po www.castni.nakamniskem.si).
O dr. Nikolaju Sadnikarju in njegovem delu še zdaleč ni vse napisano ali povedano. Bil je velik človek, borec, živa legenda z neverjetnim spominom, človek, ki si ga z veseljem poslušal ure in ure, bil je srce Kamnika, bil je občan, katerega srce je ponosno bilo in umrlo za Kamnik.
Ob praznovanju svojega 95. rojstnega dne, aprila 2011, ko so mu kamniški slikarji in tisti umetniki, ki so bili v mestu rojeni, podarili šestnajst portretov, je ob vprašanju po receptu za dolgo življenje povedal, se je vse svoje bogato življenje držal latinskega pregovora »Per aspera ad astra«, torej, »skozi trnjevo pot v življenju k zvezdam.«
DR. NIKOLAJ SADNIKAR, POČIVAJTE V MIRU.
