Intervju s Katjušo Popovič

1464
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 16.december 2012

Številke na papirju so mrtve številke,
opozarja Katjuša Popovič, predsednica društva Ključ, glede statistike trgovanja z ljudmi v Sloveniji.

Dejansko stanje je namreč marsikdaj drugačno od uradnih podatkov, saj je določene oblike trgovine z belim blagom včasih težko prepoznati in še teže številčno uokviriti.

Društvo Ključ se sicer bojuje proti trgovini z ljudmi kot nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu. Ozavešča mlade in nudi pomoč žrtvam trgovanja, med katerimi se najpogosteje znajdejo ženske in otroci. 

Kot je zapisal že W. A. White je svoboda edina stvar, ki jo imate samo, če jo nudite tudi drugim.

Prej ste bili zaposleni kot kriminalistka, zdaj pa stojite na čelu društva, ki se bojuje proti trgovini z ljudmi. Kakšen je bil za vas prehod med enim in drugim poklicem?
Pomemben je razlog, zakaj sem sploh začela delati v nevladni organizaciji. Namreč, zdelo se mi je, da lahko v policiji bore malo naredim. Drugo vprašanje je, kaj se z zadevami, ki jih preiskuješ, zgodi na sodišču. Zdelo se mi je, da delo, ki ga opravljam, ni potrjeno, zato sem zapustila kriminalistično policijo. Nisem vedela, kaj bom počela naprej. Nato pa sem, po nekaj mesecih, ko sem bila brezposelna, razmišljala, kako lahko izkoristim dosedanje izkušnje, in se odločila, da grem v humanitarno organizacijo in pomagam ljudem.

Te organizacije takrat še ni bilo?
Ne. Bili smo trije soustanovitelji in 24 ustanovnih članov. Ustanovili smo torej društvo Ključ -center za boj proti trgovini z ljudmi, ki je letos star že 11 let.

Kako pa se spominjate časov, ko ste zadevo postavljali na noge? Verjetno je šlo kar za zahteven projekt …
Zahteven projekt je bil to predvsem zato, ker je šlo za področje, ki ga do tedaj v Sloveniji še nihče ni delal in se nismo imeli od koga učiti. Takrat je bilo zelo pomembno, da smo imeli stike z vladnimi in nevladnimi organizacijami izven Slovenije, tako da smo se udeleževali raznih predavanj in izobraževanj ter začeli „z nule“. Najprej smo seveda morali ugotoviti, kaj je pri nas najbolj nujno in odkrili smo dve stvari; najprej preventivo za državljanke in državljane, ki so v Sloveniji spoznani kot rizična skupina, torej mladi od 14 do 18 let. V okviru tega smo pripravili poseben program z imenom Vijolica – kako se izogniti pastem trgovine z ljudmi, ki je še danes namenjen osnovnošolcem in srednješolce. Druga luknja so konkretne oblike pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Te žrtve so takrat predstavljale predvsem tujke, ki so plesale po nočnih lokalih. Kasneje se je ugotovilo, da ples ni edina dejavnost, ki jo opravljajo, v vse ostale dejavnosti pa so prisiljene. V Sloveniji jih ni nihče upal ali pa želel sprejeti v varne hiše, ker so bile le-te večinoma rezervirane za žrtve nasilja v družini. Mi smo tako postavili prvo krizno namestitev za žrtve trgovine z ljudmi in prvi varni prostor.

Torej vas vaše sedanje delo bolj izpopolnjuje?
Absolutno, saj vsak dan sproti lahko vidiš rezultate svojega dela, prej mi je ravno to manjkalo. Tudi ko se ozrem nazaj, vidim napredek. V zadnjih enajstih letih se je marsikaj premaknilo na bolje, čeprav zadnje leto opažamo, da ponovno padajo standardi na področju zagotavljanja pomoči žrtvam.

Lahko v okviru svojega dela napredujete tudi sami?
Seveda, že zgolj zato, ker se moram veliko ukvarjati sama s seboj, zato da mi je lažje opravljati to delo. Da lahko zdržim ves ta stres, sem prisiljena storiti tudi kaj zase in strogo ločevati privatno življenje od službenega.

Mi lahko poveste, s čim se vaše društvo konkretno ukvarja?
Društvo ima dve glavni veji oziroma delovna področja, eno je preventiva, drugo pa kurativa. Med preventivo se uvrščajo predvsem predavanja za mlade in njihove starše. Sem sodijo tudi izobraževalni programi, ki jih ponudimo komurkoli želi, in sodelovanje na strokovnih posvetih. Drugi del pa obsega delo z žrtvami trgovine z ljudmi, ki prihajajo k nam s hudo travmo. Potrebno jih je počasi spraviti na noge, ne zgolj v smislu, da se ne bi več bali živeti, ampak da začnejo razmišljati o prihodnosti. Nudimo jim program reintegracije, naše delo pa je izjemno dinamično.

Kako pa izgleda vaš delovni dan?
Izgleda tako, da sem največ uro in pol na dan v pisarni, sicer pa sem na terenu. Ob kriznih situacijah; namestitvah žrtev, sprejemih, sem bolj omejena na koordinacijo dela v varnem prostoru. Srečujem se z ljudmi in se pogovarjam z žrtvami.

 Vsakodnevno se srečujete s tragičnimi zgodbami in osebnimi stiskami ljudmi. Kako premagujete stres? Ali znate potegniti črto in pustiti težave žrtev službi?
Da, znam postaviti mejo, vendar sem se tega morala naučiti, kot se morajo tega naučiti vsi ljudje, ki delajo v podobnih razmerah. Pri tem mi pomaga to, da živim zelo polno osebno življenje. Imam družino, ki se ji z veseljem prepustim in partnerja, ki me maksimalno podpira, pa krog prijateljev in pozitivnih, optimističnih, glasbeno in drugače nadarjenih znancev, ki predstavljajo zelo zabavno socialno mrežo. Za ljudi v takšnih poklicih se mi zdi zelo pomembno, da skrbijo za svojo psiho-fizično kondicijo. Tudi telesna kondicija je namreč zelo pomembna za premagovanje tovrstnih naporov. Treba se je sproščati, rekreirati, si privoščiti odmik od stvari in jih znati pogledati z distance, kadar čutiš, da postaja težko.

Kakšno mesto pa Slovenija zaseda pri trgovini z belim blagom, če jo primerjava z ostalimi evropskimi državami?
Statistika je nizka, vendar, kar se tiče mene in kolegov, ki se s tem ukvarjajo, te številke ne odražajo dejanskega stanja. Za vsako zabeleženo žrtvijo namreč navadno stoji še več oseb. Če na primer pomagamo žrtvi v nočnem lokalu, veš, da verjetno ni edina tam, vedno jih je več. Enako je z izkoriščenem delavcem na gradbišču ali prodano nevesto, ki ima vsaj še eno sestro ali sestrično, ki jo bo kmalu doletela podobna usoda. Številke na papirju so zame mrtve številke in ne povedo pravega stanja. Tudi v Sloveniji trgovina z ljudmi narašča tako kot drugod po svetu, kjer je vedno večja tudi razlika med bogatimi in revnimi. Posledično je tudi vedno več tistih, ki si z ljudmi upajo trgovati. Povsod po državah je prisotna tudi korupcija. Kjer je korupcija je trgovina z ljudmi in obratno.

Kdo pa so najpogostejše žrtve trgovanja z ljudmi?
Trgovina z ljudmi se lahko zgodi vsakomur, ne da bi to želel in ne da bi se tega posebej zavedal. Odvisno od posameznika, kako previden je pri preverjanju informacij in virov, kjer te informacije dobi. Če ti na primer nekdo ponuja privlačno službo, lahko nevede nasedeš in se kmalu znajdeš v dokaj kruti zgodbi. Pogosto gre tudi za mlade in naivne deklice, ki se zaljubijo in so prepričane, da imajo iskren ljubezenski odnos z malo starejšim fantom. Teh je ves čas kar nekaj na pohodu, čeprav se to v javnosti ne omenja pogosto. Gre za „loverboye“, ki manipulirajo z mladimi dekleti in jih kasneje prodajo oziroma izkoristijo za prostitucijo ali izdelavo pornografskega materiala. Zaradi revščine so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, da bi prišli do denarja. Hkrati je tudi vse več takih, ki so pripravljeni zagrešiti manjša kazniva dejanja, ki so pri nas minimalno kaznovana, ali pa še to ne.

Ste že kdaj naleteli na moško žrtev?
Absolutno. Naše društvo je bila pravzaprav prva nevladna organizacija v Sloveniji, ki ima prostor tako za moške kot za ženske. Prostor imamo tudi za tujce, ne le za tujke. Med drugim smo pomagali tudi prisilnemu prostitutu; v to so ga prisilili na enak način, kot to storijo z žensko, se pravi s posilstvom in fizičnim nasiljem. Gre za enako travmo in enake težave kot pri ženski. Imeli smo tudi gospoda, ki je bil, preden je prišel k nam, zaprt pri neki družini. Slovenski državljan, ki so ga imeli za sužnja. Uspel je pobegniti in prišel je do nas. Pomagali smo izkoriščanemu mlademu Afričanu …

Kako pa sodelujete s policijo?
S policijo smo leta 2003 podpisali sporazum o sodelovanju na področju zagotavljanja pomoči žrtvam trgovine z ljudmi. Od takrat od tega sporazuma nismo odstopili ne eni ne drugi. O sodelovanju s policijo tako nimam velikih pripomb. Kadar pride v stik s potencialno ali dejansko žrtvijo trgovine z ljudmi, je policija dolžna tej žrtvi povedati, da so v Sloveniji organizacije, ki ji lahko nudijo pomoč. Dolžni so ji povedati, katere so te organizacije in ji omogočiti klic. V takšnih primerih seveda tudi mi reagiramo, pridemo na pogovor z žrtvijo in pomagamo. Naše sodelovanje je korektno, poleg tega pa se tudi skupaj izobražujemo. Trgovina z ljudmi se pravzaprav „samorazvija“, izkoriščevalci vedno najdejo nove in nove načine izkoriščanja, zato se lahko vsako leto vzajemno izobražujemo o čem novem.

Se vam zdi, da je dandanes teže biti ženska kot moški?
Z vidika dela, ki ga opravljam, težko rečem, ker mislim, da so oblike trgovanja z ljudmi, katerega žrtve so moški, teže prepoznavne. Če bi jasno in glasno opredelili, da so tudi izkoriščeni delavci na gradbišču (ali drugih gospodarskih panogah) žrtve, bi številke moških žrtev bliskovito narasle. Seveda pa mislim, da položaj žensk v družbi še vedno ni enakopraven in enakovreden. To je razvidno tudi iz kaznivih dejanj, katerih žrtve so.

Zaradi narave svojega dela se lahko tudi sami znajdete v nevarnosti. Kako to, da se kljub temu pojavljate v medijih?
Pred leti je umrlo dekle, ki so jo mediji označili kot prostitutko. Bila je zelo mlada punca, ki je prišla v Slovenijo delat iz tujine. Umrla je izven naših meja, za aidsom. Takrat so jo mediji in javnost še enkrat viktimizirali, ko je bila že pokojna. Na začetku nismo poznali prave zgodbe, potem pa smo izvedeli, da je prišla k nam s štirinajstimi leti, da stranke niso bile zadovoljne z njo, ker je jokala med samimi odnosi, da je vedno jemala s seboj velikega plišastega medvedka. Vedeli smo, da je šlo za otroka, ki je postal žrtve trgovine z ljudmi in je bil nameščen v enega izmed naših nočnih lokalov. Prave reakcije pristojnih organov pa tu ni bilo. Ne enih ne drugih. V Slovenijo je prišla zdrava. Aidsa ni prinesla s seboj, tako kot so to skušali prikazati. Njen namen zato ni bil okužiti „poštenih“ moških državljanov Republike Slovenije. Takrat smo se v društvu skupaj odločili, da moramo pokazati tudi obraz, ne samo, da se odzivam in pisno (ali preko radijskih valov) odgovarjam na vprašanja. Obraz ima večjo težo, zato se od takrat v medijih pojavljam jaz, v funkciji vodje. Tako tudi novinarji vedo, na koga se lahko obrnejo v zvezi z vprašanji na to temo. Če imamo čas, se vedno odzovemo. Je pa res, da so nam kolegice, ki delajo v tujini, že na samem začetku povedale, da je organizacija ljudi, ki delajo z žrtvami enako ogrožena kot žrtve same. Ekipa mora zato skrbeti za svojo lastno varnost in se vesti temu primerno.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo