Alenka Berlot Košiček je vrhunska strokovnjakinja z dolgoletnimi izkušnjami s področja svetovanja posameznikom in parom, ko govorimo o medsebojnih odnosih; pomaga ljudem v stiski ob ločitvi, razhodu, težavah v odnosih na delovnem mestu, zlorabljenim, skratka vsem, ki so se znašli v osebni stiski.
Kot terapevtka deluje v Studiu za kvaliteto odnosov, kjer se redno srečuje z ljudmi, ki pomoč potrebujejo in, ki se zavedajo pomena zdravega odnosa do sebe, do partnerja, družine … Po izobrazbi diplomirana socialna delavka ima bogate pedagoške izkušnje tudi pri delu z mladimi, konec novembra pa je gostovala v domžalski knjižnici, kjer je spregovorila o medsebojnih odnosih današnjega časa. Prav tam smo se z njo pogovarjali tudi mi.
Vodite in delujete v Studiu za kvaliteto odnosov, ste strokovnjakinja, terapevtka s področja svetovanja. Kaj pomeni vaše delo? Kako pomagate parom, na kakšen način se pari pri vas soočajo s težavami?
Moje delo obsega tako delo s posamezniki kot tudi s pari in družinami. Saj odnos lahko rešujemo in ga urejamo samo v primeru, če sodelujeta oba partnerja. Pogosto pride do sodelovanja tako, da se najprej pri meni oglasi eden od partnerjev, ki želi priti sam in povedati svojo zgodbo in niti ne ve, če bo drugi pripravljen sodelovati. Na začetku so nekateri zelo skeptični, vendar se kasneje v praksi izkaže drugače in pridruži se mu tudi drugi partner. Kadar sta partnerja že na začetku odločena, da prideta oba, se za prvi sestanek dogovorimo za dvourni obisk. Takrat se z vsakim partnerjem posebej pogovarjam po 40 minut, nato pa še 40 minut skupaj definiramo težave in naredimo terapevtski načrt. Na njima pa je, da se odločita ali se bosta svetovanja, oziroma terapije, še udeleževala ali ne. Če se odločita, se potem srečujemo različno, enkrat tedensko ali enkrat na dva tedna, odvisno od narave težave, ki jo imata in glede na to, koliko strokovne pomoči in opore potrebujeta.
Kaj pa so najpogostejše težave, zaradi katerih se pari odločijo za svetovanje?
Težav je sicer kar nekaj, pa vendar bi rekla, da je temeljna težava v odnosu najpogosteje prav komunikacija. Pari, nasploh ljudje, se ne znajo pogovarjati, ne znajo govoriti o svojih občutkih, čustvih, o tem, kaj v odnosu doživljajo. Seveda pa je bistvo komunikacije prav pogovor o odnosu.
Pari pogosto mislijo na začetku zveze, ko so zaljubljeni, da je vse super in čudovito. Ko pa začnejo živeti skupaj, pa v vsakdanjem življenju vedno pride do situacij, ki postanejo konfliktne že samo zato, ker smo ljudje različni. Lahko se partnerja še tako dobro ujameta, pa vendarle nista kopija drug drugega. In v skupnem življenju se soočata z različnimi pogledi, včasih z različnimi doživljanji. Če se ne znata o tem pogovarjati in sproti reševati nastalih težav, se stvari začnejo zapletati, konflikti postanejo vse globlji in ko je kriza že res huda, običajno pridejo po pomoč. Kako uspešna bosta partnerja v nadaljevanju, pa je odvisno od njiju. Jaz se s svojim znanjem in izkušnjami, ki jih imam, maksimalno potrudim, vprašanje pa je, koliko energije sta onadva zmožna vložiti v to, da težave rešita. Zelo pomembno vlogo igra tudi čas, koliko časa kriza med njima že traja. Čas je zelo pomemben dejavnik, saj se težave nalagajo. In ko je naloženo preveč vsega, je težko vse spet urediti, postaviti na svoje mesto. Zelo dobro je, če pari pridejo na začetku skupnega življenja, ko se pojavijo prvi majhni nesporazumi. Takrat je ogromno možnosti, da se njuna zveza popravi, da se zadeve uredijo, da se naučita odkrite komunikacije. To pomeni, da se naučita pogovarjati o svojih občutkih, željah, o tem, kaj ju moti in prizadene. Pomembno je, da se ob takih občutjih ne zapirata vase in ne hodita v tišini drug mimo drugega. Tudi reševanja konfliktov se da naučiti.
Na področju medsebojnih odnosov svetujete in delujete že vrsto let. Bi lahko rekli, da se je v zadnjih letih na področju partnerskih odnosov kaj spremenilo? So morda izpostavljeni kakšni drugi vzorci?
V zadnjih desetih letih opažam, da je vedno več moških, tudi tistih, ki so v partnerskem odnosu, ki naredijo prvi korak in poiščejo pomoč. To je zelo pozitivno. Včasih so to počele predvsem ženske. Sedaj moški pokliče in pove, da sta se s partnerko, ženo pogovarjala in bi želela priti na pogovor. Res izjemoma se zgodi, da pride na pogovor najprej ženska in partner nato ne želi sodelovati. Vendar pa je potrebno vedeti, da se srečujem in delam predvsem z enim segmentom populacije – s tistimi, ki so o teh zadevah že precej osveščeni. Zato težko govorim o celotni populaciji, o širšem vzorcu, kakšen delež ljudi je takšnih, ki tako razmišljajo. Mislim, da je danes še vedno mnogo preveč takšnih, ki o odnosih sploh ne razmišljajo, se z njimi ne ukvarjajo in se stihijsko prepustijo življenju.
Kvalitetne odnose imamo lahko na različnih nivojih, pa naj gre za partnerske ali družinske odnose. Pred časom ste povedala, da primarna družina predstavlja osnovno šolo odnosov med spoloma. Kako je s tem v praksi?
V praksi se to potrjuje iz dneva v dan. Primarna družina je v resnici temeljnega pomena za to, kako bomo znali v življenju živeti v lastnem par-tnerskem odnosu. Vzemimo za primer majhnega otroka, kateremu je družina ves njegov svet in so starši njegovi bogovi. To je vse, kar otrok pozna. Ni še dovolj mentalno razvit, da bi lahko razmišljal o stvareh, primerjal, opazoval navzven. Tisto, kar vidi doma, karkoli že se doma dogaja, je edino, kar pozna. Če živi v družini, kjer se imata starša rada in so ljubezni deležni tudi otroci, je to najboljša dota, ki jo lahko otrok dobi od svojih staršev. Če pa otrok doma doživlja negativno klimo, vidi prepire, nasilje, poniževanje in žalitve, je zanj to podoba družine, ki se mu nezavedno, vendar izjemno globoko usidra v dušo. Starši mi pogosto rečejo, da je otrok še tako majhen, da se njunih prepirov gotovo ne bo spominjal, ali pa, da otrok nič ne ve, ker se ne prepirata pred njim. Tako razmišljanje je popolnoma zmotno. To kar se dogaja med starši, čutijo že čisto majhni otroci, celo dojenčki. Tukaj gre predvsem za počutje matere, dojenček je namreč dolgo v simbiozi z mamo, zato se njeni občutki prenašajo na otroka. Vsa ta občutja bo otrokova duša vsrkala vase in jih spravila v nezavedno. Ko bo ta otrok nekoč vstopal v odnose z nasprotnim spolom, bo to nezavedno nekje privrelo na plan in mu povzročalo težave.
Vzorci partnerskih odnosov se torej lahko dedujejo. Kaj pa se zgodi, če se srečata partnerja, ki prihajata iz popolnoma različnih svetov? Kdo bo nadvladal? Moški, ženska ali je kakšen drug kriterij?
Mislim, da spolnega kriterija ali bo to moški ali bo ženska, ni. Gre bolj za osebnostne značilnosti posameznika. Pogosto so namreč ženske vodilne osebe v partnerskem odnosu. Je pa tukaj več možnosti in je težko reči, kdo bo nadvladal v zvezi. To je v veliki meri odvisno od tega, iz kakšnih družin partnerja izhajata in kakšne vzorce sta prejela kot otroka. Zagotovo pa se posamezniki nikoli ne srečajo po naključju, pač pa jih na partnerju vedno pritegne nekaj poznanega, a nevidnega. Ko v življenju spoznamo potencialnega partnerja, se vedno želimo pokazati v najboljši luči. Postavimo se na ogled s svojimi pozitivnimi lastnostmi, vsakdo pa svoje pomanjkljivosti, tiste, ki se jih zaveda, običajno skriva. Privlačimo se prav s tistim, kar skrivamo. Izjava, da imamo občutek, da to osebo že dolgo poznamo, da nam je z njo zelo prijetno, je v tem primeru na mestu. Tisto, kar označimo s tem, da že dolgo poznamo, ni nekaj, kar se oba zavedata, ampak ravno obratno – je tisto, česar se noben od njiju ne zaveda.
Kako odkriti smo ljudje, ko govorimo o odnosih, spolnosti? Ali se odkritost z leti, ko smo starejši, zmanjšuje ali je obratno?
Nikakor ne bi rekla, da se odkritost z leti zmanjša, absolutno ne. Vsaj ne pri ozaveščenih parih, ki se sprašujejo, ki delajo na svojem odnosu ter se zavedajo, kako pomembna je odkritost. Mnogi ljudje niso bili navajeni odkritega pogovora, še manj, da bi govorili o čustvih, ker so čustva žal še vedno v družinah tabu tema. Tako se mnogi še vedno vedejo po naučenih vzorcih. Dogovorjeno je, kako se vedemo znotraj družine, kjer ima vsak svojo vlogo, na kašen način kažemo ljubezen. Ni pa nujno, da jo tudi občutimo, včasih jo lahko le izkažemo in je navidezno vse krasno. Če ljudje ozavestijo vse te mehanizme, lahko težijo k temu, da so odkriti in predvsem koliko so lahko odkriti.
Danes je veliko več govora o avanturah kot je bilo nekoč. Je menjavanje spolnih partnerjev modna muha sodobnega časa, smo jo podedovali iz nekega preteklega obdobja in kaj to pomeni za čustveni razvoj posameznika?
Moje mnenje je, da to obstaja od vekomaj in to ni neka sodobna, niti ne modna zadeva. Tako vedenje je vedno obstajalo, a so bile včasih zadeve bolj prikrite in ne tako javne, kot so danes. Je pa dejstvo, da če je med partnerjema ljubeč odnos, je razumljivo, da sta si zvesta. Enostavno, če je njun čustven odnos dovolj poglobljen, če sta si dovolj blizu, ne iščeta avantur izven zveze, saj enostavno ne čutita potrebe po tem. V začetku partnerske zveze je običajno zaljubljenost, ko se je ta ohladi, ko malo popusti seksualna privlačnost, ki je osnova zaljubljenosti, pa partner kar naenkrat ni več dovolj dober. Ima polno pomanjkljivosti, lastnosti, ki nam niso všeč. Zdi se nam, da se je partner spremenil. Pa se ni, pač pa se je spremenil naš pogled nanj, saj so se nam odprle oči. In v takem primeru je varanje pogosto. Varanje je pogosto tudi pri ljudeh, ki pravzaprav nikoli niso dosegli čustvene zrelosti. Za čustven razvoj posameznika so zelo pomembni starši. Dovolj dobri starši so tisti, ki svojega otroka sprejmejo, mu nudijo čustveno toplino, čustveno hrano, vso oporo in ljubezen, ga pohvalijo. To pomeni, da otrok od malega čuti ljubezen, čuti da ga imajo starši radi zato, ker je njihov in ne zato, ker je v šoli odličnjak. Ljudje, ki tega ne dobijo v dovolj veliki meri, so lahko čustveno podhranjeni. Ko odrastejo, mislijo, da vedo, kaj ljubezen je, a je v resnici ne poznajo. Zato jo iščejo na različne načine, tudi skozi seksualnost, ker mislijo, da je to pravo. Ampak ni.
Ne moreva mimo nasilja v partnerskih odnosih. Zakaj pride do nasilja, kaj vodi osebo, ki je nasilna, do tega, da škoduje svojemu partnerju?
Najprej do jeze in kasneje do nasilja prihaja prvič zato, ker človek nima razčiščenih osnovnih vprašanj v zvezi s samim seboj in drugimi. Drugi razlog, da prihaja do nasilja, pa so njegova pričakovanja, ki so lahko zelo nerealna in se v partnerskem odnosu nikakor ne uresničijo. Tretjič pa lahko do nasilja pride tudi zato, ker je eden od partnerjev čustveno zelo nezrela oseba, s slabo samopodobo in zelo nizkim vrednotenjem sebe. Vse so to razlogi, ki osebo, ki je nagnjena k nasilju, tudi spodbujajo. Zelo pomemben vpliv na to je, da je ta človek, pa naj gre za moškega ali žensko, v otroštvu doživljal nasilje s strani staršev ali pa bil priča nasilnemu odnosu med partnerjema. Pri tem govorimo o verbalnem, čustvenem ali telesnem nasilju. Velika možnost je, da človek ta vzorec ponavlja kasneje v svojih odnosih. Sicer je to zelo težko rešljivo, vendar pa ne čisto nerešljivo. Največjo težavo predstavlja dejstvo, da nasilni ljudje niso pripravljeni nič narediti na sebi, saj se oklepajo obrambnega mehanizma, da je z njimi vse v redu, da so za to krvi drugi, da je recimo moški udaril partnerico, ker ga je sama provocirala in podobno. A za nasilje ni opravičila in v nobenem primeru ga ne smemo tolerirati.
Zakaj pa se partner, ki nasilje doživlja, tako težko odloči, da zapusti osebo, ki nad njim izvaja nasilje?
Iz več razlogov. Zelo pomemben vzrok je, predvsem pri ženskah – strah. Strah, da jih bo nasilni partner zasledoval, da bo samo še hujše, kot je bilo, da se bo znesel tudi nad otroci. To je hud psihičen pritisk za žensko, ki doživlja nasilje. Nasilneža se zelo boji, stalno živi v strahu. Pogosto so to tudi ženske, ki so seveda že zrasle z občutkom manjvrednosti, podrejenosti, ki so imele priliko videti nasilje in ga doživljati v primarni družini. To so glavni vzroki, zaradi česar ne odidejo. Večinoma imajo zelo slabo samopodobo. Nekatere sprejmejo vlogo žrtve kot svojo življenjsko vlogo. Ona je žrtev in kot taka se pri ljudeh okoli sebe potrjuje skozi vlogo žrtve. Vsi jo pomilujejo, na ta način spodbuja pozornost, postane na nek način pomembna, namesto, da bi poskušala sebe in svoje življenje spremeniti. Če se taki ženski nudi dovolj pomoči, da se notranje okrepi, ima možnost, da se reši pekla.
Tovrstne programe izvajajo tako v varnih hišah, kot tudi različna društva za pomoč žrtvam. Z njihovo pomočjo lahko marsikatera ženska zmore rešiti svojo situacijo in življenje.
Za konec pa še vaš nasvet parom, ki bi želeli po nasvet, pa ne vedo kako narediti tisti prvi korak …
Vsekakor lahko kontaktirajo tudi mene, dosegljiva sem na dve telefonski številki, 031-318-652 in 01-831-59-91, dostopni tudi preko spletne strani https://www.freeweb.siol.net/logiana/. Sicer pa ljudje, če imajo kakršen koli strah ali dvom, lahko najprej samo pokličejo, ni potrebno, da se predstavijo, če jim je na začetku neprijetno. Po telefonu lahko sami preverijo, če sem pravi naslov za njihove težave, na kratko se pogovorimo o situaciji, nato pa si še vedno lahko vzamejo čas za razmislek in če se odločijo, ponovno pokličejo in se šele nato dogovorimo za termin za obisk pri meni.
Mateja A. Kegel
Fotografije: Peter Koprivnikar
