Prihaja čas, ko ne bo več politične krize, dragi moji … Tako nekako je slišati zadnje čase z naših političnih vrhov. Tisti, ki so se tako vrhunsko obdelovali med seboj, so zdaj ugotovili, da je vsega dovolj in da morajo začeti delati. Sliši se dobro, mar ne. No, ja, sliši se res dobro, ampak zakaj, za vraga, bi politikom še verjeli, vas vprašam.
Dobro, imamo več političnih »elit«, kot se naši veljaki radi poimenujejo, pa vendar imam občutek, da prav ta elitizem onemogoča normalen razvoj te naše male zaplankane državice. Saj veste, kako to gre, ko vlada ena elita, seveda poskrbi za svoje, in ko vlada druga, se plošča obrne. In tako živimo v svetu naših in vaših ter opazujemo, kako se te enkratne in najboljše ekipe menjujejo in skrbijo zato, da rastejo, si pomagajo, se kreditirajo, skrbijo za zaposlenost – naših seveda. In tako ubogi narod, ki stoji pred zavodom za zaposlovanje, trepeta za svojo nizko penzijo ali stoji v vrsti pred Rdečim križem ali Karitasom (da ne bo zamere), seveda logično razmišlja samo o tem, kako lepo bi bilo biti del elite in odmisliti vse te zoprne vsakodnevne skrbi. In stvar se je tako neverjetno razrasla, da se tudi naši otroci že zavedajo, kako pomembno je biti eliten, kako pomembno je nositi elitna oblačila, kako pomembno je imeti v rokah čim večji zaslon, s katerim lahko mimogrede tudi telefoniramo. Proizvajamo generacije otrok, ki ne sanjajo o vrednotah, pogumu in poštenju, ampak o eliti, ki se ji želijo pridružiti.
Včlanimo se torej spet kar vsi v eno samo elitno stranko in upajmo, da nas bo nekdo zgoraj potegnil k sebi na vrh. Na vrh ničevosti, sprenevedanja, korupcije in klientelizma. Vsi vemo, da je na vsakem vrhu tega največ, pa vendar si vsi tako neverjetno prizadevajo(mo) priti tja gor.
Jakob
