»Joj, malo me že daje spomin. Lahko bi ga narisala, ampak njegovega imena se pa nikakor ne morem spomniti,« reče starejša gospa s sivimi lasmi, spetimi v zgleden čop. Zraven nje sedi gospa, ki jo očitno premaguje utrujenost. Zdi se, kot da bo vsak čas potonila v dopoldanski dremež. Njena soseda ves čas modro tiho opazuje dogajanje in si dovoli do besede šele takrat, ko je povsem prepričana v pravilnost svojega odgovora.
Na drugem koncu skupine pa je zgodba nekoliko drugačna. Nasmejani gospe zavzeto sodelujeta v kvizu Naša Slovenija, ki je bil pod vodstvom Ane Zupan na sporedu tisto sredo dopoldan. Pozneje se skupinici pridruži še (edini) gospod, ki je besedo očitno raje kavalirsko prepustil damam in večinoma le opazoval dogajanje. A kar je najpomembnejše – na koncu vsi odidejo dobre volje in zadovoljni. Pomembno je, da so nekoliko natrenirali možgane in, zanimivo, izkazali neverjetno poznavanje slovenskega športa. Najbolj glavno pa je, da so pri tem uživali. Pa čeprav vsak na svoj način.
Dnevi v domžalskem domu upokojencev so pestri. Vodstvo se trudi, da udeležencem ponudi čim bolj široko izbiro dejavnosti, ki se jih dopoldne lahko udeležijo. Popoldnevi pa so namenjeni obiskom svojcev. Stanovalci si morajo po dopoldnevu, polnem dejavnosti, tudi nekoliko odpočiti. Dejavnosti pa ne organizirajo samo za stanovalce, temveč tudi za njihove svojce. Ko stanovalec pride v dom, z njim pridejo tudi svojci. »Zelo je pomembno, da smo vsi vključeni, saj le tako lahko delamo v dobro naših stanovalcev. Eden brez drugega ne moremo nič,« še doda gospa Lidija.
Pridružim se eni od delavnic za svojce. Srečujejo se vsak drugi teden, kjer si delijo svoje izkušnje in občutenja o njihovih bližnjih, ki bivajo v domu. V domžalskem domu upokojencev poudarjajo, da to, da daš svojca v dom, ker ne moreš več sam skrbeti zanj, ni čisto nič sramotnega. »Svojci sprejem občutijo kot veliko spremembo v svojem življenju. Občutki, ki jih spremljajo, so raznovrstni in težki. Pojavljajo se občutki krivde, jeza, strah, žalovanje, žalost,« pove gospa Lidija. A ko svojci občutke lahko zaupajo nekomu, ki se sooča z enako situacijo, velik del bremena odpade.
»Pri nas je bilo vprašanje, kaj narediti,« začne gospa, katere mama je v domu že nekaj mesecev. »Da gre v dom, smo se dogovorili po tem, ko je prvič sama rekla, da ne more več skrbeti zase,« nadaljuje. Presodili so, da je nadzor, predvsem ponoči, pomembnejši kot samo pomoč na domu. Kot pravi, slabe vesti zaradi tega ne občuti. Bi pa jo, če bi mama šla v dom takrat, ko to še ni bilo potrebno. »Vidimo, da je tukaj zanjo boljše kot pa doma. V teh mesecih niti enkrat ni izrazila želje po tem, da bi bila raje doma,« še doda gospa. Zdi se ji, da se svoji mami, odkar je v domu, tudi več posveča, saj njeni obiski v domu ne vključujejo pospravljanja po stanovanju ali pomivanja posode. »Zdaj se ji lahko bolj posvetim. Prej je bilo vse eno samo hitenje,« konča gospa.
»Ženo obiščem dvakrat na dan in tega ne jemljem kot neke obveznosti. Kaj bi pa sicer delal?« razmišlja gospod na skrajni levi. »Človek se zbudi in vpraša: kaj pa naj zdaj? Sem v pokoju, otroci pa v službi.« Potem pride k ženi v dom. Zdi se mu, da tako vsaj malo olajša delo zaposlenim in še ženo razveseli s tem. Poudari pa, da je šele z odhodom žene v dom začel ceniti vsakodnevne opravke žensk. »Že samo za to, da je hladilnik poln, mora nekdo v trgovino,« pojasni gospod. Ne razmišlja, zakaj se je to zgodilo prav njemu. »Če se ti nekaj takšnega zgodi, na to ti nimaš vpliva. Da bi se spraševal, zakaj se je to zgodilo prav meni, se mi zdi brezpredmetno. To se lahko sprašuješ v nedogled,« še doda.
To, kakšne občutke bo posameznik občutil ob odhodu v dom, je odvisno od tega, kakšna pričakovanja je nekdo imel o tem, kdo bo na stara leta skrbel za njih. »Nekateri starostniki pričakujejo, da bodo otroci skrbeli za njih do konca. In tistim je najbrž najtežje iti v dom,« za konec pojasni gospa Lidija. Poudari, da je namen takšnih skupin za svojce čustvena opora, izmenjava izkušenj in osebna rast. Člani skupine po določenem času postanejo osebno močnejši, okrepljeni in kot taki vstopajo do svojih najbližjih. »Ker so svojci močni zase, so lahko močni tudi za druge,« še doda.
»Ampak saj v domu so zaposleni! Jaz imam včasih občutek, da ni prav, da pridem na obisk. Ker ga zmotim,« pripomni gospa na moji desni. In res. Dan, ki sem ga preživela v domu, je bil poln različnih dejavnosti in niti malo dolgočasen. Stanovalci so se lahko poučili o smoothijih, spremljali njihovo izdelavo, se zraven spominjali, kako so pridobivali sok iz sadja in zelenjave včasih, ko še ni bilo mikserjev in sokovnikov, ter jih na koncu seveda tudi poskusili. Tisti, ki so bolj ustvarjalne narave, so se lahko v delovni terapiji pridružili ustvarjalnim delavnicam, kjer so gospe pridno izdelovale velikonočne zajčke in poslikavale plastične posode. »Prijateljica mi je naredila ogrlico, jaz pa ji bom poslikala to posodo in ji jo podarila,« pojasni gospa, ki jo zmotim med slikanjem. In prav to je smisel domov za upokojence. Stereotip, da se v dom pride umirat, zagotovo izginja. V domu sostanovalci najdejo nove prijatelje, se družijo, imajo vse na dosegu roke in so pod nenehno oskrbo. V Domu upokojencev Domžale se zagotovo trudijo, da bi starostniki zadnje obdobje svojega življenja preživeli v domu čim bolj lepo in dejavno. In lahko zaključim, da jim to lepo uspeva.
Lara Srša
