Če je veljalo, da je dom upokojencev kraj, kamor pridejo starostniki dočakat svoj konec, se ta neprijeten stereotip zagotovo spreminja. Ko človek vstopi v domžalski dom, začuti ravno nasprotno – ljudje so polni življenja in zdi se, da se še tako preproste stvari lotijo s prav posebno vnemo in pozornostjo. V domu med številnimi dejavnostmi, ki jih izvajajo zaposleni v domu, prav vsak od stanovalcev lahko najde nekaj zase. Ena od tistih, ki skrbijo, da se stanovalci v domu dobro počutijo, je tudi socialna delavka Lidija Bašič Jančar, s katero smo se pogovarjali o skrbi za stanovalce, sodelovanju s svojci in prostovoljstvu.
Pogosto slišimo pritožbe o dolgem čakanju na prosto mesto v domovih za upokojence. Kako je s čakalnimi vrstami pri vas?
Zelo težko govorimo o neki čakalni dobi, na katero bi se lahko oprli. Na to vpliva veliko dejavnikov, od naših trenutnih prostih kapacitet do nujnih potreb na terenu. Menim, da se posvetimo vsakemu prosilcu posebej in iščemo trenutno najbolj sprejemljive rešitve.
Jeseni je v Domžalah vrata odprl tudi Medgeneracijski center Bistrica. Pričakujete, da se bo število prijav zaradi odprtja centra sčasoma kaj zmanjšalo?
Število prijav se ne zmanjšuje. Naš dom je dom s tradicijo, z dušo, če se lahko nekoliko bolj poetično izrazim. In to ljudje občutijo, ko vstopajo skozi naša vrata. Srčni ljudje, ki delamo v domu, smo po mojem mnenju najboljša popotnica staremu človeku, ko pride v dom.
V vašem domu veliko medgeneracijsko sodelujete z vrtci, šolami in društvi. Priložnost za medgeneracijsko sodelovanje je najbrž tudi prostovoljstvo. Kako je s tem v vašem domu?
Prostovoljci obiskujejo stanovalce, jim berejo, jih peljejo po opravkih in se družijo z njimi. Zelo dejavne so prostovoljke iz društva Karitas. Prostovoljstvo je v domu sicer prisotno, vendar še vedno premalo zastopano. Zato apeliramo na vse, ki bi radi naredili nekaj dobrega za druge in zase, da se nam pridružijo. Prostovoljstvo je namreč nekaj srčnega, ki vzajemno bogati ljudi.
Kako pa je v vašem domu poskrbljeno za starostnike? Kako je organiziran dan?
Za vsakega stanovalca seveda celostno poskrbimo. Najprej morajo biti zadovoljene osnovne človekove potrebe, kot so nega, prehranjevanje in varnost. Nič manj pomembna ni skrb za dobro socialno in psihično počutje. Že kmalu po zajtrku stanovalcem ponudimo telovadbo, ki se jo z veseljem udeležujejo. Aktivno dopoldne je nov projekt, ki ga organiziramo in vodimo strokovni delavci vsak s svojega področja. Stanovalci se tako lahko vsak dan sproti odločijo, ali se bodo delavnice tistega dne udeležili ali ne. Vsak dan so na voljo tudi dejavnosti v delovni terapiji, tam so organizirane različne dejavnosti, vaje, individualna obravnava, treningi. Tako stanovalci lahko v polnosti skrbijo za svoje psiho-fizično počutje.
Kaj je stanovalcem torej ponujeno v sklopu dopoldanskih delavnic?
V tednu dni nudimo veliko tematskih vsebin, kot na primer Kaj je zame sreča, Senzorna stimulacija, Pomen tekočine v telesu, Kuharska delavnica, Priprava smoothijev, Humor, Joga – vaje za sprostitev …
Kako pa je s tistimi stanovalci, ki se teh delavnic ne morejo udeležiti?
Prav iz tega razloga imamo te dejavnosti usmerjene na različne oddelke, saj določeni stanovalci ne morejo v delovno terapijo, kjer se odvijajo preostale dejavnosti, kot so urjenje spomina, ustvarjalne delavnice, gospodinjske dejavnosti, vrtnarjenje in podobno. Dejavnosti smo želeli približati vsem enako.
Pa popoldan?
Popoldanski čas je bolj namenjen počitku ter obiskovalcem in svojcem. Poleg tega za stanovalce organiziramo kulturno-razvedrilne dejavnosti, kot so razne prireditve, proslave, nastopi, izleti in sprehodi. Te so po navadi organizirane v popoldanskem času.
Ob dnevu spomina na mrtve je veliko pozornosti pritegnila dobrodelna akcija Manj svečk za manj grobov, pri kateri ste sodelovali tudi z Osnovno šolo Domžale.
Tako je, s to dobrodelno akcijo je Osnovna šola Domžale v sodelovanju z našim domom zbrala sredstva za nakup defibrilatorja. Ljudi smo ob dnevu mrtvih spodbujali, naj denar namesto za sveče darujejo v dobrodelni namen. Dobili so zastavico sočutja, ki so jo namesto svečke položili na grob. Cilj akcije pa ni bil le nakup defibrilatorja, temveč je nosila tudi globlja sporočila. Želeli smo izpostaviti dobrodelno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, spodbujati osnovno človekovo sočutje ter preusmeriti sredstva.
Boste z akcijo nadaljevali tudi letos?
Projekt bomo zagotovo ponovili ob 1. novembru. Če že ne povsem v taki obliki, pa bomo izpeljali kaj zelo podobnega.
Lara Srša
