Rajko Gerič: Postajamo čedalje bolj resen in gledan televizijski program

Novinarsko kariero ste začeli na RTV Slovenija. Kako se spominjate svojih novinarskih začetkov?
Neko sobotno noč sem gledal Sobotno noč na TV Slovenija. Na koncu oddaje okoli dveh zjutraj je bil oglas, da iščejo mlade novinarje in sem se prijavil. In to je vse, kar sem jaz pametnega naredil v življenju. Prijavil sem se na avdicijo, ki jo je organiziral še takratni odgovorni urednik Lado Ambrožič. Prišlo nas je 450 mladih, nadobudnih ljudi, med katerimi nas je po dveh avdicijah ostalo le še 27. Med njimi sem bil tudi jaz. Iz kakšnega razloga ali po katerem kriteriju so me izbrali še danes ne vem, očitno smo prepričal z neko izvirnostjo, energijo, skratka Lado Ambrožič je takrat iskal mlade, sveže obraze in ljudi, ki takrat še nismo imeli nobenih izkušenj s televizijo. In tako sem leta 1991 prišel na televizijo še čisto »zelen« in začel čisto na začetku.

Kaj ste počeli na začetku?
Bil sem mlajši dežurni; to pomeni, da sem velikim novinarjem in voditeljem nosil fakse in napovedi, to, kar so napisali, nosil k lektorju. Skratka, začel sem čisto na začetku in seveda skozi leta rastel. Začel sem pripravljati prve prispevke, ankete in leta 1996 prišel v notranjepolitično redakcijo. Tam sem se ukvarjal z bolj kompliciranimi zadevami; pokrival sem politiko, sodstvo, afere in si nekako oblikoval novinarsko znanje, svoje novinarsko ime, svoj stil in se lotil bolj zahtevnih projektov – vodil oddaje, pripravljal Utrip. Vmes sem bil celo voditelj poročil, potem njihov urednik in na koncu odgovorni urednik.

Zakaj ste se po več kot 20 letih na nacionalni televiziji, kjer ste delovali kot novinar in urednik, odločili sprejeti mesto odgovornega urednika informativnega programa na Planet TV?
Ko sem na RTV končal mandat odgovornega urednika, sem se vrnil k svojemu osnovnemu poklicu. Eno leto po koncu mandata sem bil spet navaden notranjepolitični novinar. Moram reči, da sem v tem delu užival, je pa res, da se mi je zdelo, da RTV Slovenija ni več tista, ki bi mi lahko dala dovolj prostora za to, da bi lahko razvijal svoje želje ali pa sposobnosti kar se tiče novinarskega dela. Drugega dela na RTV-ju zame ni bilo (v smislu urednikovanja ali pa lastne oddaje), kar bi me mogoče še pritegnilo. Takrat je kar naenkrat prišla ponudba podjetja TS Media, da me vabijo k ustvarjanju nove televizije. Za nekoga, ki je toliko časa v tem prostoru in za nekoga, ki je šel skozi vse stopničke kar se tiče novinarskega dela v informativnem programu, je to sanjska ponudba. Nekdo ti ponudi, da sodeluješ pri ustvarjanju nove televizije. Iz nič. Tukaj, v prostorih, kjer trenutno sedim, je bilo pred osmimi meseci skladišče. Tukaj ni bilo ničesar. To pomeni, da sem sam izbiral novinarsko ekipo, ki bo sodelovala z mano. To je bilo težko zavrniti. Nisem se dolgo časa odločal.

Iz nič ste ustvarili informativni program, ki se lahko primerja z najbolj gledanimi informativnimi programi v Sloveniji. V ekipo, ki ste jo sestavili sami, ste pripeljali kar nekaj že uveljavljenih televizijskih osebnosti. Na podlagi česa ste se odločali o tem, koga boste povabili v svojo ekipo? Kakšna je bila vaša vizija?
Moja vizija je bila, da sestavim mlado, hitro, prožno ekipo in televizijo, ki bo sveža, sodobna, ki se bo lahko hitro prilagajala in spreminjala. Zato v uredništvu ni zelo starih obrazov. To ne pomeni, da ne cenim starejših novinarskih kolegov, ampak enostavno sem mnenja, da mora biti Planet TV televizija, ki sledi razvoju ali trendom. Moramo biti zelo fleksibilni in hitri. Tudi ekipo sem izbiral glede na to. Ni bilo enostavno ljudi prepričati, da pridejo dobesedno v skladišče. Ne glede na to, da smo v projekt že od vsega začetka verjeli, je bilo težje prepričati druge, da verjamejo nam. Prodajali smo televizijo, ki je ni bilo. Vesel sem, da so vsi tisti, ki so danes z mano, v ta projekt verjeli, da so mi dejansko verjeli na besedo. In danes, po pol leta oddajanja, lahko mirne duše rečemo, da smo naredili dobro televizijo.

Ob začetku delovanja Planeta TV se je med ljudmi pojavljali dvomi o politični pristranskosti televizije, saj so jo označevali za državno televizijo, tisti najbolj skrajni očitki so jo oklicali celo za »trobilo vlade«. Kako to komentirate?
Jaz sem takrat vse, ki so imeli o nas toliko za povedati, tudi javno pozval, da naj počakajo vsaj toliko, da objavimo prvo sekundo programa in nas potem ocenjujejo. To, kar so nam mediji, drugi kolegi iz konkurence ali javnost kot taka počeli še preden smo pokazali kaj znamo, ni bilo »fer«. Ampak s tem smo se pač morali sprijazniti. Ni pa bilo tega enostavno poslušati. Mi smo se takrat s to mlado, neobremenjeno ekipo pripravljali na to, da bomo delali sodobno televizijo, soočali pa smo se z očitki – enkrat smo bili vladna televizija, drugič Janševa televizija, spet drugič smo bili Zaresova televizija. Trdim, da je merilo za ocenjevanje naše delo.

Menite torej, da ste v tem času uspeli dokazati, da ne favorizirate nobene politične strani?
Dokazali smo, da delamo resen, kredibilen novičarski program. Z našim delom nikoli ne bodo vsi zadovoljni, vsakič bo imel nekdo občutek, da smo nekoga malo preveč privili ali pa nekoga malo premalo. Ampak vsak informativni program se mora delati na dolgi rok. Po pol leta sem prepričan, da nam nihče ne more očitati, da sledimo kakršni koli politični opciji. Vsak lahko pogleda naše oddaje in če jih zna pobarvati s katerokoli barvo, mu bom z veseljem prisluhnil. Ampak na podlagi argumentov, ne na podlagi tega, kaj si kdo misli o meni ali kateremu od mojih novinarjev.

Pa se soočate s kakšnimi političnimi pritiski?
Politični pritiski so vedno, jaz tukaj sploh ne vidim nič slabega. Politika vedno pritiska. Pritiskajo levi, desni, rumeni, zeleni – to je del igre. Tisti, ki si delo v mediju predstavlja tako, da telefon ne bo nikoli pozvonil, da bodo vsi zadovoljni s tvojim delom in da ne bo nikoli nihče poskušal vplivati nate, je res naiven. Pritiski so povsod, bolj si pomemben, več je tega. Vsak politik, politična opcija, predstavnik za odnose z javnostmi ali podjetja si želijo, da se o njih piše najboljše, zato bodo naredili vse, da se bo to zgodilo. Vprašanje je samo v tem, kako se zna medij postaviti zase, ali zna te klice ustaviti in kakšno podporo odgovornega urednika ima ekipa, ki vsak dan dela na terenu. Če odgovorni urednik te klice spušča naprej do novinarjev, potem je to narobe. Če se pa zadeve ustavijo v pisarni odgovornega urednika in če ta zna stopiti za svoje ljudi, pa ni problema.

Pred začetkom oddajanja Planeta TV ste v nekem intervjuju dejali, da po 15 letih vstopate na trg kot prvi resen konkurent komercialni televiziji in dodali, da boste zmagali z dobrim programom. Kako vam kaže po dobrem polletnem oddajanju informativnega programa?
Jaz mislim, da nam kaže krasno. Mi smo prišli na tržišče, ki ni bilo konkurenčno. Danes imamo na trgu slovenskih televizij nacionalno televizijo, ki se ne obnaša in se niti ne rabi obnašati tržno, saj imajo zagotovljene vire prihodka. Imamo še tri resne komercialne televizije – Pop TV, Kanal A in TV3. Mi smo prišli kot nek četrti igralec. Prišli smo v hudo konkurenčno območje, kjer obstaja monopolni igralec. Pop TV je v času, ko je lahko izkoriščal vse prednosti in slabosti tudi nacionalne televizije, na tržišču zavzel takšen delež, ki je danes praktično monopolen. Tako na oglaševalskem kot tudi na področju produkcije ali predvajanja programa.

Se vam zdi, da uspešno konkurirate?
Mislim, da smo v tem času ustvarili par dobrih projektov. Kar se tiče informativnega programa sem prepričan, da jim gremo močno na živce, da smo jim pokazali, kaj znamo in da nismo deležni nobenega podcenjevanja s strani Pop TV-ja. Tukaj jim lahko konkuriramo, seveda pa za to potrebujemo čas. Nihče ni rekel, da bomo čez noč postali najbolj gledani, najbolj kredibilni ali najbolj citiran medij v državi. Čeprav mislim, da nam gre tukaj vseeno kar dobro in da gradimo svojo zgodbo.

V tem času ste veliko delali tudi na lastni produkciji ostalega programa, ne samo informativnega.
Nekaj časa smo bili v nekem vakuumu, ko je bila produkcija informativnega programa edina lastna produkcija na televiziji. Zdaj smo prišli na tržišče s šovi z lastno produkcijo in to se mi zdi zelo pomembno, saj mislim, da se z ameriškimi nadaljevankami in filmi ne da več zmagati oziroma resno bojevati na medijskem trgu. S to ponudbo – Moj dragi zmore, DA šov, Denar pada in z voditelji, ki so stari novinarski mački, mislim, da smo lepo dosegli medijski prostor. Na to kažejo tudi krivulje gledanosti, ki so za našo televizijo obrnjene navzgor. Kar je dobro. Postajamo čedalje bolj resen in gledan televizijski program.

Pa imate namen še kaj širiti program?
Trenutno smo ravno v usklajevanju jesenske sheme, ki bo na Planet TV prinesla razširitev v vseh smereh. Širimo lasten program, širimo informativni program in filmsko ponudbo ter serije. Tako da nas čaka pestra jesen.

Novinarstvo se v zadnjem času sooča z velikimi spremembami. Tradicionalni mediji so se znašli v težavah in zdi se, da se vse seli na splet. Propad tiskanih medijev napoveduje že večina strokovnjakov. Kakšna prihodnost pa po vašem čaka televizijo?
Televizija ima pred tiskanimi mediji, ki bodo zanesljivo izumrli, samo kakšno leto ali dve prednosti. Tako tiskani mediji kot tudi televizija bodo morali najti način, kako se prilagoditi na nove platforme, govorim predvsem o internetu. In če televizije ne bodo našle načina, kako naprej proizvajati kvaliteten televizijski program, ki bo viden na tablicah, mobilnih telefonih in še kakih drugih medijih, bodo imeli hude težave. Če se ne bodo prilagodili, komercialne televizije sploh nimajo več prihodnosti. Bistveno je, da razmišljamo o tem, kako delati kakovosten in gledljiv program in zanj pridobiti ustrezen oglaševalski prostor. Druga skrb pa je, kako doseči čim več uporabnikov, ki niso nujno v dnevni sobi in niso nujno pred klasičnim televizorjem. Televizijski program bo postal popolnoma nepomemben, saj bodo vsebine uporabniku na voljo takrat, ko bo on to želel. Mi bomo morali, tako kot morajo danes časopisi, najti način, kako na spletu zaračunavati svoje delo – na nek način prisilit gledalce, da gledajo tudi reklame, od katerih mi dobimo plačo.

Od začetka oddajanja Planet TV smo bili priča pestremu dogajanju na slovenski politični sceni. Informativni program ste začeli oddajati ravno v času predsedniške volilne kampanje, veliko prahu so že dalj časa dvigovali varčevalni ukrepi, reforme, nato pa se je zamenjala še vlada. Kako komentirate trenutne politične razmere pri nas?
Trenutne politične razmere v Sloveniji so kaotične. Mislim, da tako na robu že dolgo časa nismo bili. Mogoče v času osamosvajanja, ko nismo vedeli ali bo šlo ali ne, ampak takrat smo imeli nek zanos »gremo na svoje«, kar nas je gnalo naprej. Zdaj pa je problem, ker smo v podobni situaciji, ampak ni nobenega zanosa. Smo na prelomnici, ko bo moral tisti, ki upravlja s to državo potegniti res pametne poteze, ki bodo morale biti kar precej radikalne. V nasprotnem primeru se bodo razmere le še poslabševale in upam, da ne bomo na koncu res potrebovali nekoga, ki nam bo prišel vodit državo. Državo bi morali voditi sami, ampak za enkrat tega ne počne nihče.

Vlada sestavlja načrt za krpanje proračunske luknje. Napovedala je prodajo slovenskih podjetij. Nekatera izmed njih, kot na primer Telekom, so tudi uspešna.
Logično je, da ko zmanjka denarja za upravljanje z državo, posežeš po tistem, kar imaš, torej po svojem premoženju. Dvomim, da bo vsa podjetja, ki so na seznamu, enostavno prodati, saj so na njem nekatera podjetja, ki morajo še marsikaj narediti, preden bodo spet zacvetela. Tu imamo problem, saj bomo s prodajo dobili tako malo denarja, da to ne bo zadostovalo za vse apetite te države. Naša država bi se morala najprej vprašati, koliko lahko ona manj porabi. Potem pa naj začne prodajati srebrnino. Je pa prodaja oziroma privatizacija državnega premoženja nekaj nujnega. Sem pristaš tega, da država v lastniških deležih podjetja nima kaj početi. Država naj vodi državo, podjetja pa naj pusti podjetnikom.

Kaj pa dvig DDV-ja?
Dvig DDV-ja je samo še eden izmed načinov krpanja proračunske luknje. Mislim, da je vsako poviševanje davkov slabo. Če drugače ne gre, v redu. Ampak pomembno je, kaj bomo naredili s tem denarjem, ki ga bomo pridobili z večjimi davki. Če ga samo »zmečemo« tja, kjer se sedaj dela luknja, potem ne bomo naredili nič. Samo razjezili bomo ljudi, ki bodo imeli čedalje manj denarja in čedalje dražjo državo. V tem primeru si kopljemo zelo plitek grob. Če bomo pa ta dodatno prodana sredstva porabili za zagon, za nova delovna mesta, potem bo pa bolje. Za enkrat pa tega obeta še ni. Domača naloga še ni narejena. Mislim, da se še zvezek ni odprl.

Bo treba torej pokazati malce več?
Najlažje je reči, da bomo dvignili DDV, potem bomo uvedli še krizni davek, nato davek na nepremičnine, na tretjega otroka, na osebni avto, na počitnice. Tako so včasih delali kralji, ki so pobirali čedalje več od ljudi, ki so imeli čedalje manj. Vsi vemo, kje so ti kralji končali.

Pri vseh teh spremembah in ukrepih je komunikacija vlade z mediji pomembna. Kako ocenjujete komunikacijo prejšnje vlade, ki je imela kar nekaj »izpadov« na socialnih omrežjih?
V slovenskem političnem prostoru imamo zelo različne načine komuniciranja. Za razliko od Janše smo imeli pred njim premiera, ki je porabil tri ure za tiskovne konference. Janša je potem seveda odprl Pandorino skrinjico sodobnega načina komuniciranja z mediji, kar pomeni, da je z enim tvitom razburil celotno medijsko krajino, ki se je z njim ukvarjala tudi po tri dni. Zdaj imamo spet eno hecno vlado, ki več razloži v tujini kot doma. Mislim, da nobena od teh vlad ni imela dobro izdelane celovite medijske strategije komuniciranja z javnostjo, kar pa nam medijem konec koncev čisto ustreza. Bolj šibka je politika na takšnih nivojih, lažje mi to izkoriščamo. Komuniciranje z javnostjo je ena zelo pomembna zadeva in to lekcijo naša politika še jemlje.

Zdi se, kot da smo šli na tem področju iz ene skrajnosti v drugo. Prejšnja vlada se je posluževala retorike zastraševanja, trenutna pa ravno nasprotno – prepričuje nas, da je imajo vse pod nadzorom in nas na nek način celo tolaži.
Ta vlada nas zdaj tolaži in nam daje nove davke. Nekdo te tolaži in te istočasno tolče po betici. Jaz si mislim: ne me tolažiti, raje začni delati. Najlažje je govoriti, ampak ko je treba pa narediti zadeve, imamo pa probleme. Mi smo se naposlušali tega, da smo na varni strani radarja, da bo vse v redu, da smo prvaki, na francosko-nemškem vlaku. To smo poslušali tri leta. Po tem smo v obdobju Janševe vlade poslušali opozarjanje na resne probleme, češ da je hudo in da bo še slabše. Zdaj smo pa res v enem obdobju, ko nam razlagajo »yes, we can«, ampak ne znajo pa povedati kako.

Nekakšen odziv na politično zmešnjavo v naši državi so ljudske vstaje, za katere se sicer zdi, da so z izglasovanjem nove vlade zamrle.
Te vstaje enostavno kažejo na zelo jasno željo po umiku dosedanje vladajoče garniture, zato da se zamenja z drugo. Dejstvo je, da so te vstaje zgubile svoj naboj. Na njih so se pojavljali obrazi, ki se jih da točno politično umestiti. Na podlagi imen, ki so jih vodile, pa lahko argumentirano oporekam, da so bile ljudske vstaje spontane. Če je bila to pozitivna stvar, je težko ocenjevati. Zanesljivo pa se ne strinjam z oceno, da se da s temi vstajami vladati oziroma da ljudske skupščine lahko spreminjajo politične sisteme in razmišljanje v družbi. Polje politike je polje političnih strank, ne glede na to, kaj si o njih mislimo. Ljudje naj gredo na volitve, izvoljene stranke naj dobijo mandat, ki naj ga izkoristijo v najboljši možni meri. Lahko so na oblasti, lahko so v opozicijo – oboje je pomembno. Hoditi na ulice in mahati s transparenti, ne da bi dobro vedel, proti čem se pravzaprav boriš, ni pravi način. Tudi sporočila vstaj so bila zelo različna, nekonsistentna. Drugače je bilo v Mariboru, ko so ljudje s srcem in množično protestirali proti Kanglerju in dosegli svoje.

Torej imajo po vaše vstaje politično ozadje?
Vsi sedanji in tudi bivši politiki, ki so se na teh vstajah pojavljali in pridno kazali pred kamerami, so t.i. ljudskim vstajam dali svoj ton. Tega ne moremo spregledati. Tudi projekt same vstaje ni bil zastonj. To je bil tudi organizacijsko zahteven projekt in tega se spontano ne da narediti. Verjamem pa, da so se mnogi udeležili protestov iz prepričanja, da je treba političnim elitam – levim, desnim, rumenim, zelenim – povedati svoje. Ampak osnova, motor oziroma organizacija tega pa ni bila narejena v neki garaži. Nekdo se je moral resno s tem ukvarjati.

Prihajate iz Domžal. In če ostaneva pri politiki – kako komentirate politiko na lokalni ravni?
Zdi se mi, da že 20 let, zadnjih par let pa še posebej, lokalne politike sploh ni. Jaz te politike ne vidim. Ne vidim usklajenega delovanja mesta Domžale in tistih, ki to mesto vodijo. Jaz mislim, da bi Domžale lahko bile krasno mesto, pa to žal niso. In to ravno zaradi tega, ker se lokalni veljaki, ki urejajo zadeve (bodisi poslovno, politično ali na županskih mestih) s samim mestom kot enoto, ki bi jo lahko zbrusili, da bi spet postalo diamant, sploh ne ukvarjajo. Nihče resno ne razmišlja o strategiji za mesto v naslednjih 20 letih. Zaspali smo in mislim, da se mora počasi najti nekdo, ki bo dejansko naredil nekaj za skupnost, za Domžale; da bodo postale mesto, kjer bo dejansko lepo biti, na samo spati.

Že dalj časa sicer obstajajo načrti o prenovi centra mesta.
Ti načrti so stari deset let, naredil ni nihče nič. Vedno so se našli razlogi, zakaj se kaj ne da. Da sploh ne govorim o tem, da so zabetonirali zeleno srce mesta, Češminov park. Kdorkoli se je to odločil, mu nikoli ne bom odpustil. Tisti, ki mi prodajajo zeleno srce mesta, kamor so položili 500 hrušk železobetona in postavili nadstrešek … To je zločin nad parkom, ne pa projekt, ki bi ga Domžale potrebovale.

Zdi se mi, da niste preveč zadovoljni nad svojim domačim okoljem.
So lepi trenutki. Všeč mi je, da lahko tečem do Kamnika ob Bistrici. Grem lahko s kolesom, z otroškim vozičkom, s psom, vmes se lahko odžejam. Da ne bom samo grajal, ta projekt se mi zdi odličen. To so majhne stvari, ki meni kot občanu veliko pomenijo. Ampak potem grem pa v center mesta in se sprehajam po zasvinjanih hodnikih SPB-ja ter gledam prazne izložbe, trgovine, lokale, za katere mi je popolnoma jasno, da ne morejo biti uspešni. Ko gledam neurejen predel železniške postaje, takrat si pa mislim, da bi moral marsikdo narediti še marsikaj da bi Domžale bile spet »good to be«. Domžale enostavno ne živijo. Nimajo svojega tempa, utripa, srca in to je problem Domžal. Žalostno je, da je Mercator center s pripadajočimi objekti postaja središče Domžal bolj kot samo središče Domžal.

Lara Srša