V marčevski številki Slamnika in Novic sem opazila vabilo, da bo slamnikarski muzej priredil večer slamnikarskih spominov na tovarno Univerzale. Ker smo bili nekdanji zaposleni prav tako vabljeni, tega res nisem hotela zamuditi. Ko sem poklicala nekaj nekdanjih sodelavk, če se bodo udeležile dogodka, so mi vse po vrsti rekle, da nimajo tam kaj iskati, glede na to, kako so nas »zbrcali« iz tovarne ob koncu te nekoč uspešne zgodbe.
Zelo zanimiv večer se je odvijal ob pripovedovanju zgodb delavcev, ki so tovarni Univerzale dali pečat zelo uspešnega podjetja, ki je dajalo kruh več generacijam ljudi iz Domžal in okolice. Gospod Svoljšak, dolgoletni direktor tovarne, je povedal, da je v tovarno prišel kot mlad tekstilec brez izkušenj z nalogo, da tovarno, potem ko so prejšnji tirolski lastniki propadli in je prišla v last banke (zgodovina se ponavlja, spet je last banke), znova spravi v pogon. Čeprav brez izkušenj in programov, se je lotil dela, tovarna pa je postopno dobivala nov zagon. Najprej s slamniki, ker pa je neenakomerna sezona slamnikov povzročala praznine, so jo nadomestili s proizvodnjo klobukov iz filca. Sprva so tulce iz filca nabavljali pri dobaviteljih, leta 1932 pa so uvedli še proizvodnjo tulcev iz volne ter se tako izognili nerednim dobavam in odvisnosti od drugih. Tovarna je ustvarjala vedno več delovnih mest. Dobiček so usmerjali v razvoj. Prvi dobiček so namenili za izgradnjo stranišč, saj so pred tem imeli stranišča »na štrbunk.« Proizvodnjo slamnikov, tulcev in klobukov je tovarna opravljala do leta 1956, ko ji je bila pripojena krojaška delavnica in se je tovarna začela ukvarjati še s proizvodnjo konfekcije. Sprva je bil način proizvodnje obrtniški, po letu 1964 pa se je podjetje specializiralo za proizvodnjo športne konfekcije. Razvoj je bil zelo hiter. S količino je naraščala tudi kakovost izdelkov, precej proizvodnih kapacitet pa je bilo namenjenih za najzahtevnejše poslovne partnerje iz tujine, saj smo tako prišli do nujno potrebnih deviz za obratovanje, za nabavo novih strojev, materialov in drugo. Tovarna se je nenehno širila. Slamnikom in klobukom iz filca se je pridružila še proizvodnja kap iz tkanin. Leta 1970 je obrat pridobil nove proizvodne prostore. V najboljših časih je bilo na sezono izdelanih 350 tisoč slamnikov. Tovarna je ustvarjala dobiček in ga vlagala v razvoj, saj se v tistem »gnilem socializmu« dobička ni smelo izplačevati, razmerje plač pa je bilo 1 : 4. Plače so bile izplačane vedno v roku, poravnani so bili vsi prispevki (nad tem je bedela SDK). V teh dobrih časih smo nakupili veliko rekreacijskih objektov (9 stanovanj in 3 prikolice na morju, stanovanje v Kranjski Gori in kočo na Veliki planini). Kupili smo jih tako, da smo delali ob prostih sobotah, večkrat smo se odrekli regresu ali delu regresa za ta namen. Ko je gospod Svoljšak konec osemdesetih odšel v pokoj, je v tovarni delalo 630 delavcev in še več kot 400 pri kooperantih. Bili smo ugledno podjetje z veliko kapitala, znanja, veliko proizvodnjo pokrival in športne konfekcije.
To dediščino je leta 1990 nasledil imenitno izobražen paket strokovnjakov iz občinskih vrst. Nekaj časa smo še nekako delali, novo vodstvo je registriralo blagovno znamko Dunlop, po kateri smo bili prepoznavni in smo jo dobro tržili. Seveda pa je z osamosvojitvijo prišlo do izgube južnega trga in vse večjih težav, ki so jih vodilni reševali najprej po mehki poti z upokojevanjem, potem z zaprtjem obrata v Mariboru, z odprodajami rekreacijskih objektov, prodali so tudi park ob tovarni (tega je nato Občina odkupila in je verjetno ob tem tudi kdo kaj zaslužil) ter seveda tudi s hipotekarnimi krediti. Skratka, to vodstvo je pripeljalo nekoč uspešno podjetje na rob propada, čeprav delavci takrat tega še nismo vedeli. Predsednik NS, ki je bil hkrati tudi predstavnik največje hipotekarne upnice NLB Domžale, nam je na skupščini sporočil, da se je takratni direktor »utrudil« in da ima vso previco za odhod. Odšel je za svetovalca na Abanko, bil pa je tudi predsednik NS Zavarovalnice Triglav. Za njim je ostalo 240 delavcev in kup hipotekarnih dolgov, iz katerih nas ne bi mogla rešiti še tako dodelana finančna reorganizacija. Za nas delavce se je začela triletna agonija. Najprej je leta 2001 po prisilni poravnavi odšlo na Zavod za zaposlovanje več kot 100 delavcev, leta 2002 pa smo po stečaju tam pristali tudi preostali. Vsi smo odšli brez odpravnin, tisti iz prisilne poravnave zato, da ne bi ogrozili obstoja »zdravega jedra«, ki je še eno leto »crkavalo«. Teh treh let ne bom nikoli pozabila, pa če me zagrabi najhujša oblika demence. Vse težave so se reševale izključno na hrbtih zaposlenih, ker smo potrpeli prek vseh meja, delali smo prek polnega delovnega časa, ob sobotah, tri leta smo bili brez regresa, seveda ker smo reševali podjetje, čakali smo na že tako nizke plače, ki smo jih prejemali z večmesečnim zamikom …, s tem pa nismo rešili ničesar, le menedžerjem in njihovim svetovalcem smo omogočili, da so dobro zaslužili (individualne pogodbe) ter nas še dodatno oskubili, čeprav niso nič rešili. Dolgovi so naraščali in izničili vse premoženje že veliko prej. Prav rada bi vedela, v čigavem interesu je bilo takšno izčrpavanje. Zakaj g. Marolt ni odstopil leta 1995, ko se je prvič pojavila večja izguba, če ni bil več kos razmeram. Zakaj predsednik NS g. Mezgec, ki je bil človek z banke, ni odreagiral? Je bilo opustošenje načrtno? Govorilo se je, da je imela Občina določene interese ter da je obstajal dogovor med županjo in takratnim direktorjem banke, ki je bila naša največja hipotekarna upnica, da bodo potem prostore poceni prodali, bodisi za muzej, za prihod umetniških fakultet, za prihod računalniške fakultete in drugo. Ocenjena vrednost Univerzala je bila na prvi javni dražbi 904 milijone slovenskih tolarjev, prodana pa je bila za 406 milijonov slovenskih tolarjev (mislim, da sedma dražba).
Stečajni upravitelj nam je priznal vse terjatve iz naslova neizplačanih plač, neizplačanega regresa za tri leta in odpravnin, vendar ker je bil izkupiček od prodaje premajhen, smo delavci dobili le tri odstotke poplačila. Pravna država? Delavske pravice? Bla, bla, bla …
Seveda bom še naprej spremljala, kaj se bo v prihodnosti zgodilo s to tako zanimivo elitno lokacijo. Decembra leta 2008 sem v Slamniku prebrala, da je banka hotela nepremičnine Univerzala prodati za 6,9 milijona evrov, čeprav je za njih plačala 406 milijonov slovenskih tolarjev, kar je dobrih 1,6 milijona evrov. Haloooo!
Študijskemu krožku o slamnikarstvu želim vse dobro, da bi čim prej vzpostavili tehnične pogoje, da naučijo šivati še kakšno šivalko. Predlagam pa jim tudi, da najdejo prostor za še en pano, na katerem bi obeležili še ta neslavni konec nekoč uspešne tovarne, saj menim, da se ta nič lepa zgodba ne bi smela kar pomesti pod preprogo, saj naj služi za spomin in opomin našim naslednikom.
Marta Mlakar
