Kriza je.
Uf, kakšna ugotovitev, boste rekli. Pa vendar se zdi, da nekaterim še vedno ni jasno, da je to dejstvo, aksiom, nekaj, kar lahko spremenimo le s konkretnimi dejanji, obnašanjem, ravnanjem, nikakor pa ne le z zanikanjem in tiščanjem glave v pesek.
In zdaj, ko so nam to povedali še strici iz Bruslja, verjamemo še malo več. Ampak ne še povsem, nekateri bi še kar peli internacionalo, blebetali o demokratičnem socializmu in razlagali o tem, kako je treba vzeti tistim, ki imajo, zato da bodo imeli tisti, ki se ničemur ne bi odrekli … Toda počasi se vse postavlja na svoje mesto. Žal smo za takšno spoznanje potrebovali krizo. Upam le, da bo račun za to naše grenko spoznanje zmeren, ne upam si zapisati, da ne bo velik, ker bo cena zanesljivo krepka, zato le upanje, da ne bo preveč zasoljena. Plačali pa jo bomo zaradi lastne arogance, samozadostnosti, pajdaštva, ki je pahnilo naše banke in gospodarstvo v prepad. Zato se mi recimo zdi, da je zgodba o številu občin, ki jih imamo 212 na 20 tisoč kvadratnih kilometrih državice pod Alpami, prav poučen primer, kam smo pripeljali državo skozi leta delanja uslug in kupčkanja z raznimi interesi. Da, dragi moji, imamo več občin, kot je držav na svetu … Naša vrla politika jih je ustanavljala kot po tekočem traku, najprej seveda potrjevala tiste, ki so že bile, potem smo začeli velike drobiti, kršili so vse zapisane kriterije in na koncu se je občin namnožilo do števila, zaradi katerega danes marsikoga boli glava. Vse te občine namreč državo stanejo, vsak (tudi nepoklicni) župan stane, pa njegova tajnica, pa sekretar, pa namestnik, vodja službe … Od vzporednega aparata, ki so ga poleg državnega zgradile občine, bi marsikoga morala boleti glava, ampak doslej je kar nekako šlo. Lokalni apetiti so bili zadovoljeni, politične in prijateljske usluge so se poplačale in zanesljivo smo država z največ občinami na prebivalca. Najhuje pri vsem je to, da teh občin nihče resno ne nadzira, ampak so prepuščene »lokalnemu« nadzoru. Sem ter tja v občinske proračune res pokuka računsko sodišče, a kaj ko njegovih ugotovitev nihče ne jemlje resno. Zato se zelo strinjam, da se še enkrat trezno premisli, kakšno lokalno (samo)upravo potrebujemo, koliko občin lahko učinkovito pelje regionalni razvoj in čemu bi se v dobro vseh zlahka odrekli. Seveda pa je od ideje do uresničitve trnova pot. Eno leto smo potrebovali, da je politika sprejela dejstvo, da lahko porabimo toliko, kot ustvarimo, zanimivo bo videti, koliko časa bomo potrebovali za odločitev glede števila občin.
Jakob
