Župan Marjan Šarec ob dnevu državnosti: »Nobena proslava ne stane toliko, kot so nas stala življenja

Po uvodnih zvokih Zdravljice je Glavni trg v Kamniku zbranih občank in občanov, ki so s svojo prisotnostjo dokazali, da se domoljubna zavest ponosno vliva v srca vseh nas, ki znamo ceniti barve slovenske zastave, najprej nagovoril predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek.

V svojem govoru je spomnil na dogodke izpred 22-ih let ter poudaril, da smo 25. junija 1991, dobili to, kar smo sanjali stoletja – svojo samostojno, suvereno in demokratično državo Slovenijo. Sanje, za katero so naši predniki umirali, so postale resničnost. »Veteranske in domoljubne organizacije smo tiste, ki imamo poslanstvo, da negujemo spomin na dogodke iz naše bližnje in daljne zgodovine pomembne za nastanek današnje Slovenije. V letu 2012 smo se odločili, da naše sodelovanje pri uresničevanju teh ciljev še okrepimo in tako smo veteranske in domoljubne organizacije iz Kamnika, katere smo leta 2004 podpisale Listino o medsebojnem sodelovanju, v januarju letošnjega leta ustanovile skupno telo, Koordinacijski odbor, preko katerega usklajujemo svoje delovanje. Rezultati takega sodelovanja so že vidni, saj smo spomladi skupaj začeli sodelovati z aktivom ravnateljev pri krepitvi državljanske in domoljubne vzgoje,« je še dodal predsednik OZVVS Kamnik – Komenda.

»Pozdravljena Slovenija« izpod instrumentov Mestne godbe Kamnik je naznanila prihod slavnostnega govornika župana Marjana Šarca. »Spoštovani gostje, 22 let mineva od zgodovinskega sprejema Deklaracije o neodvisnosti in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Dva akta, ki sta formalno omogočila izvedbo osamosvojitve oziroma odcepitve, kot jo je imenoval Beograd. 25. junija 1991 je bilo v tedanji Skupščini zelo slovesno, še bolj slovesno je bilo naslednji dan na današnjem Trgu republike, ko smo bili, nekateri v živo, drugi preko televizijskih zaslonov, priča rojstvu države.

Bil je topel večer, po vročem dnevu, kot se spodobi za začetek poletja. Vsi smo bili optimistični, šolarji tudi zaradi pravkar začetih počitnic. Takrat sem končal 7. razred osnovne šole, a zmotno je misliti, da se s sošolci nismo zavedali dogajanja. Še leto prej so po stenah visele Titove slike, pet minut čez tretjo uro popoldne so tulile sirene, ki so oznanjale obletnico smrti domnevno nenadomestljivega voditelja. Z njegovo smrtjo je začel umirati in razpadati tudi sistem. Najbrž je moral vedeti, da se bo to zgodilo. Vedeli smo, da se dogaja nekaj velikega, korenite spremembe. Tisti 25. junij 1991 je bil začetek nečesa, o čemer se je govorilo zgolj potiho, če ne samo sanjalo. Imeli bomo svojo državo, svoj denar, svojo vojsko in ne nazadnje bo naš jezik dobil večjo veljavo in ga bomo lahko slišali tudi v Združenih narodih. V 7. razredu osnovne šole tisti hip seveda nismo razmišljali o tem, da nas morajo druge države priznati. Šele potem bomo tudi mi člani svetovnega kluba narodov, ki jim je dana velika milost imeti svojo državo. Začele so se počitnice, a namesto družinskih dopustov, so bili očetje vpoklicani v enote Policije in Teritorialne obrambe. Bil je četrtek, 27. junija, ko smo že gledali vojno na ekranih. Teden, ki se je začel tako vzneseno, se je prevesil v dneve negotovosti, kaj bo. A poti nazaj ni bilo. Rdeče morje, ki smo ga prečkali, bi se za nami lahko zaprlo in nas pogoltnilo za večne čase. Treba je bilo iti naprej in vztrajati.

Po desetih dnevih vojne in žrtvah, se je dogajanje preselilo za pogajalsko mizo, kjer je bila spet nujna vztrajnost naših pogajalcev, saj zahodni politiki niso hoteli slišati krika majhnega naroda po svobodi in neodvisnosti. A ne vsi, med njimi so bile tudi svetle izjeme. Pravzaprav se je ponovila zgodba, ki smo ji bili priča pri združevanju Nemčij. Danes nam imena, kot so James Baker, Hans van den Broek, Douglas Hurd, Lord Carrington in drugi, ne pomenijo veliko. V tistem času pa so bili ključni odločevalci usode novorojenke Slovenije, ki je prišla na svet kot Prešernova nezakonska hči v smislu »kaj pa je tebe treba bilo«, pa ji zato nihče ni hotel prerezati popkovine. Pri 13. letih nisem mogel razumeti sivolasih stricev, zakaj nas ne marajo, saj nismo nikomur nič storili. Le živeli bi radi na svojem. Danes mi je moč na vsa takratna neskončna vprašanja odgovoriti zgolj z eno kratko besedo. Politika. Vsa razsežnost tovrstne kratkovidne in v lasten interes usmerjene politike se je pokazala čez nekaj let v Srebrenici. Zakaj govorim o tem? Ker se mi zdi, da se do danes ni veliko spremenilo v mednarodni politiki. Svetle izjeme so bile takrat in so danes, a do besede pridejo, ko je ponavadi že prepozno.

Danes imamo vse atribute države, dosegli smo jih z mnogimi boji skozi celotno zgodovino. Imamo pa tudi velike gospodarske težave. Pa ne le te, tudi vrednot nam manjka, tako poreče ljudski glas. Ljudski glas pravi, da smo vsi politiki pokvarjeni, skorumpirani, klientelisti in kar še izrazov omogoča čudovito darilo narave, jezik. Trditi to je ne samo posplošeno, temveč tudi škodljivo za razvoj države, saj onemogoča delo tudi tistim, ki želijo delati pošteno. Kaj uničuje družbo? Skrajnost, takšna ali drugačna. Slovenci radi nihamo iz ene skrajnosti v drugo. Prej je bilo dovoljeno čisto vse, danes pa z nekom spiješ kavo in je to že označeno za korupcijo. A politika je poklic, kot vsak drugi. Vsak poklic omogoča vse prej naštete dejavnosti, če se ga tako dojema. Moramo ločevati med napakami in kaznivimi dejanji. Nenamerna napaka je nekaj drugega kot naklepno kaznivo dejanje ropanja družbenega premoženja. Vstaje, ki smo jim bili priča, so nekoliko spremenile politiko, a še vedno velja, da se oblast menja na volitvah, ali pa v okviru drugih ustavnih določil znotraj parlamenta. Najbolj me boli, ko nekdo udriha vsevprek, potem pa v isti sapi reče, da ne bo šel na volitve. Jamramo, da nas zebe, ponujene bunde pa nočemo obleči. Kdo opravlja vse poklice tega sveta? Ljudje. Vsak človek se mora vprašati, kako opravlja svoj poklic in kako živi. Če bi vsak pogledal v svoje srce, kajti tam se rojevajo lepe stvari, bi hitro ugotovil, da ni nihče popoln in se tudi sam premalo trudi za medčloveške odnose in pomoč drugemu. Znamo obtoževati, ne znamo pa odpuščati in se kdaj tudi opravičiti. Namesto, da bi poskušali odkriti vzrok težav, se predajamo jamranju, češ da je vse slabo. Skoraj imamo še zelena usta od trave, ki smo jo jedli ravnokar, da lahko preživimo. In to skoraj po pravilu tisti, ki imamo dovolj vsega, ali pa nekateri še preveč. Tisti, ki resnično živijo v pomanjkanju pa ždijo nekje v tihoti, preskakujejo obroke hrane, da, celo učenci 7. razredov osnovnih šol so med njimi. Nerodno jim je, a vseeno so pripravljeni svojo žalost in obup izliti tudi na straneh časopisov, da bi se jih le kdo usmilil, vsaj njihovih otrok. Ne bom pozabil zgodbe deklice, ki ponoči hodi preverjat, če mamica še diha, ker je bolna, brez službe, posledično pa brez denarja. Tej deklici je otroštvo odvzeto, zgodaj se mora soočati s težavami. Ob takšnih zgodbah Slovenci znamo stopiti skupaj, znamo pomagati. Nešteto je področij, kjer smo dobri, boljši od drugih, najboljši, a ker nosimo s seboj sindrome hlapčevske preteklosti, je vsaka promocija svojih sposobnosti doživeta kot neprimerno nastopaštvo, češ, mi smo majhni, nimamo pravice biti enakovredni.

Gospe in gospodje, naš osnovni problem je, da vsako stvar obsodimo na neuspeh, še preden se začne. Nimamo potrpljenja, radi bi vstopili v prostor, še preden smo odprli vrata. Smo pripadniki instant kulture in razumevanja, za dogodek moramo vedeti še preden se je zgodil, naslove člankov še preberemo, kakšno poglobljeno branje pa nam je že odveč. Ne beremo leposlovja, poezija nam je tuja, svojega jezika ne cenimo. Bolj primerno se nam zdi uporabljati anglizme, so bolj »fancy«, kot pa naš jezik kmetov, odkoder skoraj vsi izhajamo. Smo na ladji, ki je sredi viharja, mi pa se sprašujemo, če ima kapitan zlikane hlače. Ob vsaki proslavi je prvo vprašanje, koliko nas je stala. Če cenimo vsak poklic, potem je nedopustno, da naj bi se nekateri honorarju odrekli drugi ne. Vsako praznovanje nekaj stane in mora biti, saj se s tem vsako leto spomnimo tistih, ki so nam priborili državo. Če drugega ne, lahko vsaj tarnamo v svojem jeziku. Nobena proslava ne stane toliko, kot so nas stala življenja, izgubljena za našo ljubljeno, s krvjo prepojeno Slovenijo. Drugi narodi znajo celo svoje poraze praznovati in jih spreminjati v zmage, mi pa se svojih zmag sramujemo in jih prilagajamo trenutnemu navdihu. S tem pa postajamo malenkostni in prvinski ter zadovoljujemo trenutne nagone, ne zavedajoč se, da je naša Slovenija nekaj velikega in ne samoumevnega. Kako bomo branili domovino, se spopadali z gospodarsko krizo, če se nam še zastave ne ljubi kupiti in izobesiti? Niso več drage, za to je poskrbela globalizacija.

S proslavo se zahvaljujemo vsem junakom v dolgi, žalostni in krvavi slovenski zgodovini, ki so dali življenja za svobodo naše edine prave domovine. Zato je nedopustno bojkotirati proslave, glede na trenutno oblast. Če nam proslava ni všeč, bomo to naslednji dan povedali, a bistveno je, da smo s prisotnostjo počastili padle in zaslužne, svetu pa pokazali, da znamo vsaj takrat dati na stran notranje zdrahe. Kako se jim lahko še zahvalimo? Dati jim moramo vedeti, da niso umrli zaman. Pojdimo iz cone udobja k zavedanju, da na dolgi rok lahko preživimo le z delom in poštenjem. Sodstvo naj začne delovati, politika naj izloči gnila jabolka, javna uprava naj postane učinkovita pomoč ljudem, z uradnimi urami, prilagojenimi delovnemu času občank in občanov, zakonodaja naj že enkrat omeji birokracijo vseh vrst. Nedopustno je, da gledamo črne gradnje, kako se bohotijo, kljub vsem inšpekcijam pa se ne zgodi nič. Če rušimo drvarnice navadnih občanov, moramo rušiti tudi vile in to takoj, plača pa naj tisti, ki je nepošten in brez papirjev. Zakonodaja mora to omogočiti. Ne sme izpasti neumen tisti, ki je pošten. Vsak dan se sprašujem, ali je vredno vztrajati na težki poti. Vredno je, zaradi spomina na težke čase naše polpretekle zgodovine. Če smo preživeli vojne, bomo tudi mir.

Potihem si želim, da bi bil še enkrat v 7. razredu osnovne šole in doživel tisti čarobni junij 1991. Zbudimo spet idealizem v sebi in ne postavljajmo si nepotrebnih zavor. Bodimo pogumni. Včasih je treba skočiti v vodo, ne da bi preveril koliko stopinj ima. Samo pogum in vztrajnost ter navidezna brezizhodnost rojevajo rešitve, preračunljivost jih ne izpelje, temveč jih zamudi.

Vse najboljše, Slovenija ob tvojem rojstnem dnevu, ostani naša, radi te imamo, čeprav ti tega ne znamo vedno pokazati!«

Svetlobni efekti, ki so oder Glavnega trga v Kamniku osvetljevali v barvah slovenske zastave so slovesnosti dali duh domoljubnosti in ponosa, da živimo v naši, svobodni državi. Skladbe Veselo v Kamnik in Tratata v izvedbi Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča ter pesmi Pomlad, Jurjevanje in Mamca, pošljite me po vodo v izvedbi Komornega pevskega zbora Šutna Kamnik pod vodstvom Primoža Leskovca so prevzele poln trg obiskovalcev. Po našem srednjeveškem mestu, mestu z dušo, je pel slovenski jezik v čast lepotam, ki krasijo našo Slovenijo. Z izbranimi recitali Mojce Luštrek – Mavrica in Ko svet pride k meni v izvedbi Braneta Završana ter dovršenimi plesnimi gibi plesalk Plesne skupine Šinšin se je samo še poglobila misel, da bo zemlja rodna naša le tako, da, če in ko bo treba, bomo vsi, enotno bili boj z njo, saj naša je edina, je naša domovina.