Igor Jurič, novinar po naključju

Ste novinar na RTV, nekdanji voditelj Dnevnika, urednik in voditelj oddaje Globusa. Zakaj ravno novinarstvo?

V mojem primeru je bilo to golo naključje, ker nisem študiral novinarstva, ampak sem diplomiral iz geografije in nemščine. Ob koncu drugega letnika sem slišal za razpis na radiu, kjer so iskali mlade sodelavce. Takrat sem imel predstavo, da iščejo ljudi, ki bi kaj napisali za njih, jim to besedilo poslali in to bi bilo to. V tistem času sva se s kolegom odpravljala v Ameriko, zato sem se prijavil na razpis, da dobim nekaj honorarja, da si nekoliko povrnem stroške. Ko so me poklicali na avdicijo, sem rekel svoji materi, da je to brezveze, da ne bom hodil na avdicijo, ker me to ne zanima in nisem primeren za to. Potem me je ona spodbujala, naj grem. Tja sem šel povsem sproščen, saj nisem imel nobenih želja. Peljali so nas v studio, kjer smo morali napisati neko besedilo. Jaz sem moral napisati, kako poročam iz stojnice na Črnem Kalu, kjer so domačini prodajali češnje, in to potem prebrati v studiu. Večina ljudi je bila zelo živčnih, meni pa je, po domače povedano, »dol viselo«. Po avdiciji so me povabili na razgovor, bil sem zelo presenečen, a sem vseeno šel. Zdaj sem že 26 let na RTV. Najprej trinajst let na radiu, zdaj pa sem že trinajsto leto na televiziji. Začel sem delati v nočnem in jutranjem programu, tako da sem dal čez vse tiste novinarske začetke, ko se moraš sprehajati po tržnicah in delati ankete. Jaz sicer nisem hodil po tržnici, sem pa poznal vse »kafiče« na Čopovi, poznale so me vse prodajalke, ker sem se sprehajal gor in dol ter lovil ljudi za ankete.

Vmes vas je pot zanesla tudi v Berlin, od koder ste poročali kot dopisnik. Kako ste pristali tam?
Jaz sem tak tip, da rad potujem, da me vse zanima. Rad grem v druge kraje. Zdelo se mi je, da bi bilo to v novinarstvu lahko super stvar. Nemčija me je zanimala, ker sem tudi jezik zelo dobro govoril, tudi država se mi je zdela zelo zanimiva. Ko je moji predhodnici Marti Kos potekel mandat dopisnice, sem se prijavil na razpis. Takrat so bili še časi, ko veliko ljudi ni znalo aktivno govoriti nemško, zato sva se prijavila dva ali trije, izbran pa sem bil jaz. Sem pa že prej nekaj let delal v zunanji politiki.

Tudi oddaja, ki jo zdaj ustvarjate, je osredotočena na zunanjepolitične dogodke, zato najbrž dobro poznate razmere, ki trenutno vladajo v Evropi. Kako komentirate trenutno stanje? Na eni strani imamo namreč države na robu propada, na drugi pa Nemčijo, ki narekuje ukrepe tem državam in ji gre v času krize pravzaprav zelo dobro.
Popolnoma se strinjam s to ugotovitvijo. Mogoče imam tu nekoliko drugačen pogled na te zadeve, tudi s kolegi v službi se večkrat povsem ne strinjamo o tem. To, kar se trenutno dogaja v Evropi, so zelo žalostne zadeve. Če gledamo Evropo, so jo »zafurali« predvsem tisti sloji, ki imajo možnost odločanja – se pravi predvsem politiki, pogoltni bankirji, ljudje, ki imajo dostop do moči, do upravljanja z denarjem. Posledice pa po navadi najbolj občutijo navadni ljudje, ki za to niso nič krivi. Moramo pa se zavedati, da je bila odločitev, da Grčijo sprejme euro, politična. Tudi glavni politiki, vključno s takratnim nemškim kanclerjem, so vedeli, da Grčija ni »zrela« za sprejem eura. Ampak so jo želeli sprejeti, ker je bil to politični projekt. Tako kot Italijo. Takrat so se šli kreativno knjigovodstvo, kar po domače povedano pomeni, da so bile številke, ki so jih dali uradno od sebe, povsem drugačne od dejanskega stanja v državi. In tega so se vsi zavedali. Če vzamemo za primer Grčijo – tam je pobiranje davkov neurejeno, ljudje zelo veliko plačujejo »kar tako«, brez računov. Tudi sam imam tovrstno izkušnjo iz preteklih let. Ko smo se iz Turčije vračali z avtom, smo se ustavili na neki bencinski črpalki. Edini kvazi račun, ki sem ga prejel tam, je bil listek, ki ga je prodajalec utrgal iz vrečke za sadje in mi nanj napisal, koliko moram plačati. Država ne funkcionira tako, kot bi morala. Grdo rečeno – živeli so prek svojih zmožnosti. Nazadnje, ko sem pripravljal eno od oddaj, sem imel izjavo nekdanjega grškega strojevodje, ki se je pritoževal nad razmerami v državi, nad revščino, nad Nemčijo, ki jih ožema. Potem pa je rekel, da je katastrofa, da so mu znižali pokojnino iz 1.700 na 1.500 evrov. Nemogoče je, da država funkcionira, če ima nek strojevodja v Grčiji 1.500 evrov pokojnine. Pri nas ljudje nimajo tako visokih plač, kaj šele pokojnin. Zato pravim, da so to težke zadeve, navadni ljudje po navadi niso krivi, ampak ne moremo pa obtoževati Nemčije, da so krivi za vse, kar se v Evropi dogaja. Nemci so pač pravočasno, še v času, ko sem bil jaz dopisnik iz Berlina, sprejeli reformne ukrepe. Takrat gospodarske krize ni bilo na vidiku, ljudem je šlo še dobro, imeli so še nekaj denarja. Zato so pa Nemci zdaj tako dobro pripravljeni.

Ampak ravno pred kratkim so sami priznali, da ukrepi, ki jih je po njihovih navodilih izvedla Grčija, morda niso bili najučinkovitejši, da so naredili nekaj napak, s katerimi so ubili gospodarstvo.
Ja, mogoče res. Zdaj priznavajo, da so bili njihovi ukrepi morda res nekoliko rigorozni. Je pa tudi res, da če ne začneš varčevati, ne boš nikoli prišel na zeleno vejo. Če nimaš denarja in če ne povečaš prihodkov, moraš začeti varčevati. To je najosnovnejša ekonomska logika. Tisti, ki računa, da bo v situaciji, ko imajo države tako velik primanjkljaj, šlo vse mimo neboleče, je preveč optimističen. Več bi bilo treba narediti za oživitev gospodarstva.

Omenili ste, da je Grčija živela prek svojih zmožnosti. Je bilo potem enako pri nas? Nekateri nam namreč že napovedujejo grški scenarij.
Absolutno. Če se pogleda dinamika zadolževanja v zadnjih letih, potem se lahko samo držimo za glavo. Kmalu bomo toliko zadolženi, kot je bila Jugoslavija ob razpadu, s tem da je imela ona 23 milijonov prebivalcev, nas pa je dva milijona. Prav dosti ne zaostajamo. Že samo, če pomislim na to, kako so znanci in kolegi jemali posojila, zakaj so jih jemali … Živeli so prek svojih zmožnosti. Nekdo ima nizko plačo in vzame posojilo zato, da kupi super avto. To je zame bedarija, ker ne moreš imeti super avta, če nimaš super plače. Ampak ko gospodarske krize še ni bilo, ljudje niso veliko razmišljali o tem. Potrošništvo se je nasploh v vseh teh letih zelo razširilo in večinoma zelo nekritično. S posojili so ljudje sami sebi nataknili zanko okoli vratu. Pustimo zdaj to, kaj so banke delale z našimi tajkuni, na kakšen način so njim odobravali posojila.

Ampak najbrž je tudi to precej prispevalo k današnjim razmeram.
Seveda. Naše banke, ki jih moramo tako rekoč vsakih nekaj mesecev dokapitalizirati, takšnih lukenj ne bi imele, če ne bi imele tako katastrofalno odobrenih posojil. To je bilo prenapihnjeno. Vsaka stvar se, ko enkrat doseže svoj maksimum, sesuje.

Slovenija sicer že dobiva nekakšne napotke iz tujine, hkrati grozijo s prihodom »trojke«. Pa se je Slovenija v resnici sploh zmožna sama izvleči iz krize?
Mislim, da je zmožna tega, vprašanje pa je, ali bo med politiki prevladal zdrav razum. Sploh ni nujno, da trojka pride, lahko samo začnemo delati tako, kot zahteva. Če smo objektivni, vemo, da drugače ne gre. Trojka ni kriva za nič, ker ona ni za nas najemala slabih posojil. Sami od sebe se definitivno nismo sposobni izvleči, ker potrebujemo denar. Pri nas ni denarja, v tem je problem. Koliko je sploh še realnega gospodarstva, tistega, ki res nekaj proizvaja? Še od tistega, kar je, večina nima visoke dodane vrednosti. In če ne ustvarjamo visoke dodane vrednosti, težko obogatimo državno blagajno.

Ste novinar na javni televiziji, zato ne moreva mimo dogodka, ko je grška vlada praktično čez noč ukinila javno grško televizijo. Kako to komentirate?
To se mi zdi popolnoma skregano z zdravim razumom, ne glede na to, ali drži, kar govori njihov predsednik vlade, češ da je bilo to leglo korupcije in nezakonitih dejanj. To se reši na drugačen način, za to obstajajo organi pregona. Da pa kar tako razpustiš javni radio in televizijo, se mi zdi nesprejemljivo.

To bi lahko bilo problematično tudi z vidika ohranjanja demokracije, saj imajo javni servisi pri tem pomembno vlogo.
Absolutno. V vsaki demokratični državi mora biti javna televizija. Ne rečem, da je javna radio in televizija brez napak, tudi pri naši se da o marsičem razpravljati, verjetno tako o poslovanju kot tudi o programu. Ampak kdor dela, greši.

O RTV Slovenija poslušamo, da je zaspala, da program enostavno ne pritegne gledalcev. Kaj menite o tem?
Te pavšalne ocene me vedno spravljajo ob živce. Kot prvo te ocene po navadi temeljijo na tem, da ocenjujejo predvsem naš Dnevnik. To, da sodiš hišo RTV, ki ima en del v Kopru, del v Mariboru in del v Lendavi in ki ustvarja dnevno precej ur programa, po Dnevniku, se mi zdi nesprejemljivo. Gotovo pa se da vedno delati bolje. Vsak novinar želi narediti stvar, ki jo bo na koncu tudi kdo gledal ali poslušal. Nihče od nas ni tako nor, da bi delal dolgočasne prispevke. Tisti, ki podaja takšne ocene, bi moral tudi konkretno povedati, kaj ga moti. Jaz verjamem, da bi se kdaj marsikaj dalo narediti tudi drugače. Včasih si v glavi zamisliš super stvar, pa na koncu izpade povsem drugače. Mogoče zaradi denarja ali pa zato, ker smo majhna televizija in te v tujini hitro odpravijo, če jih na primer prosiš za kakšen pogovor.

Je težava morda tudi v tem, da se ljudje premalo zavedajo pomena javnega servisa, ki mora zadovoljiti čim širši krog ljudi in ustvarjati raznovrsten program – imeti mora določen delež otroških, kulturnih, izobraževalnih vsebin, program, ki je namenjen narodnim manjšinam …?
Seveda, temu jaz pravim amerikanizacija družbe. Vedno se zgrozim, ko gledam številke gledanosti resničnostnih šovov. To, da toliko ljudi gleda takšne neumnosti, se mi zdi katastrofalno. Seveda verjamem, da se tudi tisti, ki ustvarjajo tovrstne šove, maksimalno potrudijo, da naredijo stvar dobro za ta žanr. Ampak zdi se mi grozno, da ljudje vedno več konzumirajo tovrstne zadeve in postajajo vedno manj zahtevni. To ni dobro, ker je z ljudmi, ki niso razgledani in ki ne vedo veliko, najlažje manipulirati. Oziroma sploh ni nujno manipulirati z njimi, ker niti ne razmišljajo o stvareh in so tako ali tako zadovoljni. Postanejo apatični, otopijo, ne znajo si ustvarjati svojega lastnega mnenja. Takšne oddaje imajo torej odlično gledanost, ampak moramo se vprašati, kakšne državljane vzgajamo s tem. To, da ima neka otroška oddaja na nacionalki triodstotno gledanost, ni slabo. To je super gledanost, saj je večina teh oddaj narejenih kakovostno. In to je naloga javne televizije. Predstavljajte si slovenski prostor brez javnega radia in televizije. Imeli bi same komercialne medije. In ne podcenjujem kolegov iz komercialnih medijev, ker so tudi oni tisti, ki novinarsko delo opravljajo resno. Toda kaj bi imeli v tem primeru?

Poleg tega, da opravljate novinarsko delo, ste tudi predsednik Lions kluba Kamnik. Kakšen je koncept kluba?
Smo del svetovnega združenja Lions klubov. Izvira iz Amerike, staro pa je že približno sto let. Pomagamo ljudem, ki so slepi ali slabovidni, naglušni, sladkornim bolnikom in tako naprej. Letos smo se v našem klubu osredotočili predvsem na gluhe in naglušne. Ker je gospodarska kriza, prihaja do izraza tudi pomoč ljudem, ki pišejo, da nimajo več denarja za položnice. Temu se sicer poskušamo nekoliko izogibati, ker se poskušamo držati gesla: nauči domorodca loviti ribo, ne mu pa ribe dajati. Ampak če vidimo, da je nek problem zelo hud, vzamemo tudi položnice in jih plačamo. Če se le da, pomagamo ljudem iz lokalnega okolja, saj te najbolje poznaš in se lažje izogneš morebitnim zlorabam. Letos nam je tudi odlično uspela skupna akcija z domžalskim Lions klubom. Z domžalskim predsednikom sva se zelo ujela in letos sta kluba med sabo kar dobro sodelovala.

Kako ste pravzaprav pristali v humanitarnih vodah?
Bolj ali manj tako kot je v mojem življenju običajno – po spletu okoliščin, ko nič ne načrtuješ, pa se kar zgodi. Pred desetimi leti me je ogovoril nek gospod, ki ga sploh nisem poznal. On je mene s televizije. Po teh klubih namreč po navadi potrebujejo nekoga, ki se malo bolj spozna na medije, da skrbi za medijsko promocijo kluba. Ta gospod mi je razložil, kakšna je poanta kluba. Jaz sem nagnjen k temu, da pomagam ljudem v stiski, če se le da, zato sem pristal, ampak pod enim samim pogojem – da bom pri tej zgodbi sodeloval toliko časa, dokler bomo denar, ki ga naberemo, dejansko dali tistim, ki ga potrebujejo. Glede na to, da res tako delujemo, sem še vedno zraven. Večino denarja zberemo z različnimi akcijami, del pa damo tudi iz svojega žepa. In pa seveda prispevamo svoje delo, to je naš prosti čas, nihče nam tega ne plača.

Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je vse več, tudi v našem okolju. Čutite to tudi v vašem klubu?
Seveda. Najboljši primer za to je, da namesto prošenj pomoči prihajajo prošnje za plačilo položnic. Pred nekaj leti tega ni bilo. Dobivali smo predvsem prošnje društev za pomoč pri nakupu raznih pripomočkov, neki družini smo kupili poseben računalnik za slabovidno hčer. Po moji oceni zdaj dobra polovica prošenj prihaja od socialno ogroženih družin, ki prosijo za pomoč. Dobili smo na primer prošnjo, v kateri je brezposelna mati s tremi otroki pisala, da nimajo denarja, da bi odšli na morje, in prosila, če jim lahko pomagajo pri nakupu kart za kamniški bazen. Ljudje preprosto nimajo. Še pred nekaj leti je bilo nepredstavljivo, da bi kdo napisal takšno prošnjo. Tudi če bi se našel kdo, bi mu bilo najbrž preveč nerodno ali pa bi nekako že »napraskal« tistih deset evrov, da bi otroka peljal na bazen.

Konec tega meseca se zaključi tudi vaš enoletni mandat. Kako bi ocenili svoje delo v preteklem letu?
Vsega, kar sem si zadal pred enim letom, nisem uresničil. Lahko bi kdo rekel, da je bil moj načrt preveč ambiciozno zastavljen, ampak jaz vedno pravim, da morajo biti cilji visoko zastavljeni, da se kaj doseže. Če so cilji nizko zastavljeni, potem tudi zadovoljstvo ni pravo. Marsikaj smo dosegli, zbrali smo kar nekaj denarja, pomagali smo kar nekaj ljudem. Na primer izkupiček denarja od teka v Arboretumu smo podarili kamniškemu Zavodu CIRIUS. Če potegnem črto, sem kar zadovoljen, še posebej zato, ker nam je uspelo izvesti dobrodelni tek, kar je bila že dlje časa moja želja. Zdi se mi, da Slovenci namreč radi tečemo, vedno več je takšnih ljudi. Letos se je na srečo vse dobro izšlo. V sodelovanju z domžalskim klubom in guvernerjem slovenskih Lions klubov smo organizirali dobrodelni tek, ki je odlično uspel. Če nam ne bi, moje zadovoljstvo ob koncu mandata najbrž ne bi bilo tako veliko, kot je.

Vaše zadovoljstvo je najbrž povezano tudi s tem, da ste navdušen tekač.
Tako je, jaz sem začel teči že takrat, ko tek še ni bil moderen. Takrat so kmetje vpili za mano, če nimam nič bolj pametnega za početi in da naj pridem raje njim pomagat metati seno na voz. Danes se udeležim tudi kakšnega maratona, po navadi v Ljubljani. Se pa tudi pri teku držim načela, da mora biti cilj visok, zato raje tečem na 21 kilometrov, saj se je treba za 42 kilometrov dobro pripraviti, če želiš doseči spodoben rezultat in ne samo priti do cilja. Tek mi predstavlja glavni ventil. Tudi če grem na službeno pot, imam s seboj vedno tekaško opremo.

Lara Srša