Uvodnik NOV!CE 9/2013: Brat avtomat

2102
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 5.julij 2013

Starejši bralci se boste še spomnili Domiceljeve pesmi Avtomat, ki počasi postaja nam brat … Prosto po spominu gre nekako tako, da Domicelj prepeva o tem, da so plastične že solate, z njimi hraniš avtomate … In če je »solata« mišljena kot denar in če so avtomati bankomati, potem je že pred 30 leti zadel v živo, saj brez plastičnega denarja v obliki kreditnih kartic danes tako rekoč ne živi nihče več.

Ampak ta avtomat ni edini, ki nam postaja brat. Na avtomatih si polnimo mobitele, kupujemo vozovnice, plačujemo parkirnino, nakupujemo, zdaj so jih namestili celo v trgovine, da se nam tudi s prodajalko ni več treba ukvarjati, upravljajo vožnjo z avtomobilom, nam vnaprej posnamejo film, opomnijo na zobozdravnika … in še in še bi lahko našteval. Saj pravzaprav v nekem sodobnem in moderniziranem svetu ne moremo negodovati nad vso to avtomatizacijo, ki je nekako samoumevna, pa vendar se mi včasih zdi, da nam avtomati resnično ustvarjajo slog življenja in niso več le v pomoč. Od njih smo vse bolj odvisni, brez piskanja in elektronskih navodil smo nekako izgubljeni. Kdaj pa ste nazadnje iskali kakšno ulico po zemljevidu in ne po spletu ali celo z garminom? Kdaj ste nazadnje vzeli v roke leksikon, slovar, telefonski imenik … Kdaj ste nazadnje odšli osebno na obisk, namesto da bi poklicali z mobilnika … Vem, vem, vsi boste rekli, da je danes tako pač bolj enostavno. In prav imate. Res je z avtomati bolj enostavno, a hkrati grozljivo preprosto in neosebno.

Oni dan sem se mudil v knjižnici in takrat so se mi zaradi avtomatizacije pravzaprav podrle vse iluzije. Namesto prijaznih knjižničarjev in knjižničark me pričaka AVTOMAT!!! Najprej sem mislil, da je šala, ampak zdaj dejansko vračamo in jemljemo knjige prek avtomata. Če kje, potem sem bil v knjižnici vedno vesel kratkega pogovora z osebjem knjižnice. Še bolj me je fasciniralo to, da so ti ljudje tam dejansko prebrali skoraj vse knjige, ki sem si jih izposojal, in vsakič sem se o vsebini lahko celo nekoliko pogovoril. To je bil še dodaten čar teh knjižnih polic, ki so dišale po tistih nič kolikokrat prebranih knjigah. Saj veste, ne o tistih novih s prodajne police, tam je dišalo po prebranih knjigah, po straneh, ki jih je požiralo že na desetine oči, po listih, na katerih se je včasih znašel tudi kak kavni madež ali odtis kozarca …
Eh, dragi moji, pa je šla romantika po gobe. Ne le da me v knjižnici po novem pozdravi avtomat, zdaj samo še čakam, da mi nekdo za rojstni dan prinese elektronski čitalec knjig … Naj se še tako upiram, vem, da ga bom slej ko prej dobil, in kar je še huje, čez nekaj časa brez njega ne bom mogel zaspati. Bratec avtomatec …

Jakob

Oglasno sporočilo