Nina Zidar Klemenčič: »Ljudje so začeli dobivati občutek, da smo pred zakonom pravzaprav vsi enaki.«

0
5122

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 30.avgust 2013

Čeprav pravijo, da je kompromis najboljši in najcenejši odvetnik, tudi ta včasih ne zadostuje. In takrat je Nina Zidar Klemenčič prava izbira. S trdim delom in trudom je ustanovila svojo odvetniško pisarno in postala ena najuspešnejših v svojem poklicu. Na sodišču je zastopala že mnogo znanih slovenskih obrazov, med drugim tudi nekdanjega premiera Janeza Janšo in kardinala Franca Rodeta.
Fotografija: finance.si

Z možem Goranom Klemenčičem, predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije, se zaradi svojih poklicnih poti marsikomu zdita zanimiv par. Kljub vsemu pa so, kot pravi, povsem običajna družina, ki živi običajno življenje na Šentvidu pri Lukovici.

Označujejo vas za eno najuspešnejših žensk in najboljših odvetnic v Sloveniji. Čemu pripisujete svoj uspeh?
Predvsem trdemu delu in temu, da sem bila vzgojena v duhu, da se je za stvari v življenju treba potruditi, da ne smeš nikoli odnehati in moraš verjeti v to, kar počneš. Delati moraš s srcem, dušo in veliko energije. Če na ta način živiš in delaš, se to zagotovo pozna v tem, da si dober pri tem, kar počneš.

Čeprav ste še precej mladi, imate uspešno kariero. Kaj bi označili za prelomnico v vaši karieri? Kdaj bi rekli, da ste res uspeli?
Mislim, da je bila prelomnica to, ko sem se začela ukvarjati z medijskim pravom. Takrat sem prišla v Slovenijo nazaj iz Strasbourga, kjer sva bila z možem dve leti, stara pa sem bila 25 let. Začela sem delati kot odvetniška kandidatka in pozneje kot odvetnica. Razmišljala sem o tem, na katerem področju bi lahko delala in na katerem še ni močnih odvetniških pisarn. Iskala sem nišo, na kateri bi se lahko dokazala, glede na to, da sem bila takrat še »newcomer«. Moja mama je sicer imela odvetniško pisarno v Celju, ampak se je ukvarjala s klasičnim pravom, mene pa so zanimale druge stvari. Tako sem se začela ukvarjati z medijskim pravom. Zdi se mi, da je bila neka prelomnica v moji karieri takrat, ko smo dobili prve začasne odredbe zoper Direkt. Potem smo začeli dobivati stranke, ki so bile poznane, s tem sta prišli tudi medijska pozornost ter prepoznavnost, ki je vsekakor koristna.

Tudi to, da ste se na sodišču pojavili kot odvetnica Janeza Janše, je pri tem najbrž igralo določeno vlogo?
Začetek zastopanja gospoda Janše je bil vsekakor ena večjih prelomnic v smislu medijske prepoznavnosti. S tega vidika je bil za moje delo oziroma za gradnjo moje pisarne to pomemben del. Dejstvo je, da če to zastopanje ne bi imelo podlage v znanju in nato naprej v resni graditvi odvetniške pisarne, ne bi bilo nobenega pravega učinka.

Omenili ste že vašo medijsko prepoznavnost. Je to, da odvetnik obvlada komunikacijo z mediji, pomembna kompetenca?
Mislim, da so mediji danes zelo pomemben oblikovalec tega, kar ljudje dojemajo kot realnost. Glede na to, da vsak živi v svojem mikrookolju, si s tem, kar prebere v medijih, oblikuje prepričanja o tem, kaj se dogaja drugje, na drugih področjih oziroma v drugih sferah. Po eni strani se prek interneta dá širiti informacije, vsak je lahko »novinar«. Po drugi pa vseeno tradicionalni mediji oblikujejo pomembno sliko za vsakega posameznika o tem, kaj se dogaja in kaj je realnost. Zato je pomembno, da ko odvetnik zastopa interese svojih strank, zna komunicirati z mediji in na ta način predstaviti stališča svoje stranke.

Odvetniki se velikokrat znajdete tudi v situaciji, ko zagovarjate nekoga, za katerega je jasno, da ni storil ravno plemenitih dejanj. Čutite morda kakšne zadržke pri tem?
Delo odvetnika je to, da zastopa stranke. Pri tem ga veže etični kodeks našega poklica. Temelj naše etike je, da si vsak človek pred sodiščem zasluži nekoga, ki ga zastopa in mu pri tem pravno svetuje. Moram reči, da se v naši pisarni s kazenskim pravom zelo malo ukvarjamo, tako da kakšnih velikih dilem v povezavi s tem, da bi delala za nekoga, katerega dejanja bi obsojala, nimam. Večinoma se ukvarjamo z gospodarskim, civilnim in medijskim pravom. To, da se ne ukvarjamo s tem, kdo je naša stranka, ampak s tem, kako ga bomo najbolje zastopali, je sestavni del naše poklicne etike.

Nudite tudi brezplačno pravno pomoč socialno ogroženim. Zakaj ste se odločili za to?
Pravzaprav je naša pisarna že od začetka poudarjala družbeno odgovorno odvetništvo. Že pred več leti smo začeli brezplačno zastopati romske družine, ki so imele težave z grožnjami, deložacijami. Šlo je za neko romsko naselje pri Krškem. Enako smo zastopali tudi okoljevarstvene organizacije. Način brezplačnega, »pro bono« dela v primerih, ko gre za družbeno pomembne stvari, je sestavni del tega, kar naša pisarna je. Tudi z Zvezo prijateljev mladine smo sodelovali že več let in večkrat so nas prosili, če lahko prevzamemo zastopanje koga od njihovih ljudi, ki so se znašli v stiski. Ko so se v Sloveniji začele poglabljati socialne stiske in smo videli, da se število takšnih ljudi povečuje, sem razmišljala o tem, da je zadevo treba zastaviti bolj strukturirano in da je treba nuditi to kot neko pomoč, ki je stalna. Ljudje tako lahko takoj dobijo možnost pravne pomoči. Projekt poteka že več kot pol leta, mesečno pa sprejmemo približno deset novih primerov. Gre za stanja res hude socialne ogroženosti družin, še posebej, kadar so vpleteni tudi otroci, za probleme deložacije, pridobivanje denarnih socialnih pomoči, razne izvršbe. V naši pisarni ena punca v celoti dela samo na tem projektu, štirje odvetniki pa se tedensko vključujemo na posameznih primerih. Res je, da nam vse skupaj vzame zelo veliko časa, vendar je po drugi strani občutek, da nekomu lahko pomagaš pri eksistencialnih problemih in da delaš z ljudmi, ki res najbolj potrebujejo pravno pomoč, pogosto neprecenljiv.

Toda brezplačno pravno pomoč nudi že država. Zakaj ste se torej kljub temu odločili za to?
Brezplačno pravno pomoč država nudi v okviru Zakona o brezplačni pravni pomoči, ampak je dostop do tega zelo zapleten. Velikokrat je tako, da po pojavu problema od oddaje vloge do prejema brezplačne pravne pomoči preteče tudi več mesecev. Tudi cenzusi so zelo nenavadni. Lahko imaš na primer nepremičnino, ki je povsem nelikvidna, pa že ne dobiš pomoči. Mi smo poskušali z našim projektom ljudem pomagati takoj, brez nepotrebnih administrativnih ovir. Zveza prijateljev mladine je tu nekakšen filter, ki nam posreduje samo tiste ljudi, ki jih že oni obravnavajo kot socialno problematiko in so res socialno ogroženi.

Ste edina pisarna v Sloveniji, ki nudi tovrstno pomoč?
Kolikor vem, da.

Kako so v Sloveniji spoštovane človekove pravice?
Mislim, da Slovenija težav z vidika klasičnih človekovih pravic, kot so prepoved mučenja, policijsko nasilje, posegi v zasebnost, nima. Te stvari so razmeroma dobro zaščitene. Ne zato, ker bi sodni sistem tako deloval, ampak zato, ker smo država na neki civilizacijski stopnji, ki zagotavlja spoštovanje teh pravic že sama po sebi. Po drugi strani pa pravice posameznikov, kot so na primer pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do zdravja, pravica do dela, pravica do tega, da živiš v neki socialno predvidljivi družbi, pri nas niso spoštovane tako, kot bi morale biti. Krog socialno ogroženih ljudi, ki živijo na robu družbe in so brez glasu, je pravzaprav tisti krog, za katerega bi morala družba bolje poskrbeti in bolj spoštovati njihove pravice. Pri klasičnih človekovih pravicah smo torej že zelo dolgo na dobri poti, medtem ko gremo pri vseh preostalih, ki sem jih naštela, vedno bolj navzdol in je na žalost vse slabše.

Kako sicer komentirate delovanje slovenskega sodstva?
Mislim, da je največji problem slovenskega sodstva v veliki pravni nepredvidljivosti, v različni sodni praksi in v tem, da je zelo malo poenotenih stališč. Zaradi tega se tako domače gospodarstvo kot tudi tujci, ki prihajajo k nam, srečujejo z velikim občutkom pravne nevarnosti. To je zelo problematično z vidika predvidljivosti gospodarskih razmer in poslov. Po drugi strani pa je, ko gre za malega človeka, za posameznika, ki se znajde v neki situaciji, ko mu kdo česa ne plača, sodstvo prepočasno.

Kljub temu da je zaupanje v pravno državo v Sloveniji precej nizko, pa se zdi, da so se v zadnjem času stvari začele premikati na bolje.
Mislim, da se stvari spreminjajo zlasti zaradi teh zadnjih odločitev sodišč, predvsem v kazenskih zadevah. Ljudje so začeli dobivati občutek, da smo pred zakonom pravzaprav vsi enaki in da tudi ljudje, ki so nekoč sodili v tako imenovano elito slovenske družbe, na sodišču odgovarjajo na enak način kot kdorkoli. In to je pomembno zanihalo nihalo pravne države v pravo smer, tako da se stvari vsekakor spreminjajo.

Mnogi vas uvrščajo med slovensko elito, vendar ste do elit pravzaprav precej kritični.
Gre za to, da se ne počutim kot slovenska elita. Z družino živimo v »dvojčku« na Šentvidu pri Lukovici in imamo zelo normalno življenje. Lahko rečem, da sem srečna, da sem imela priložnost s svojim delom in predanostjo doseči vse to. Ampak moja družina in družina mojega moža sta zelo običajni slovenski družini. Živimo zelo običajno življenje.

Kako pa se z možem, glede na vajine poklice poti, usklajujeta? Lahko bi rekli, da sta vajina poklica na precej različnih polih – on nekako odkriva goljufe, vi jih branite.
Pravzaprav ni težav, ker se, kot sem že omenila, s kazenskim pravom ne ukvarjamo. Tudi z možem zelo paziva na morebitna nesoglasja interesov na način, da jaz ne zastopam nikogar, ki je v postopkih pred Komisijo za preprečevanje korupcije. Pa tudi sicer se izogibam temu, da bi kakorkoli na kakršenkoli način počela karkoli, kar bi lahko ljudje videli kot nasprotje interesov. Pri tem sva res zelo stroga, ker mislim, da je to prav z vidika integritete njegove funkcije in z vidika zaupanja v to, kar počnem jaz.

Po objavi poročila Protikorupcijske komisije o premoženju takratnega premiera Janeza Janše se je vajino sodelovanje nenadoma prekinilo. Zakaj?
Tega iz razlogov spoštovanja odvetniške poklicne etike ne morem komentirati.

Kljub temu da imata oba z možem uspešni karieri, sta tudi starša. Kako vse to usklajujeta z družinskim življenjem?
Usklajujemo na ta način, da se strogo držimo tega, da smo ob koncu tedna vedno skupaj. Čez teden pa pridejo dnevi, ko je tempo nekoliko hujši in pridemo domov malo pozneje, ampak se poskušam držati tega, da sem do šestih popoldan doma. Veliko pomagajo tudi babice, ki poskrbijo za punce, so pa tudi same že tako velike, da obiskujejo različne aktivnosti. Zdi se mi, da kar dobro funkcioniramo. Sporočilo vsem mladim ljudem je, da imaš lahko otroke, samo moraš jih imeti. Potem ko jih enkrat imaš, že najdeš način, da vse funkcionira. Dokler jih nimaš, se ti pa zdi vse zelo zapleteno, ampak v resnici ni tako hudo.

Lara Srša

Oglasno sporočilo