Mirjam Štih in Luka Hrovat: ZALJUBLJENA V PRAVLJICE

0
2891

Vir: Knjižnica Domžale 13.september 2013

Mirjam Štih in Luka Hrovat sta knjižničarja, ki v Knjižnici Domžale že četrto sezono zapored pripravljata zanimiva srečanja z naslovom PRAVLJICE ZA ODRASLE. Ideja pravljic za odrasle je nastajala nekaj let, saj je bila največja težava, s katero sta se soočala način, kako pravljice sploh približati odrasli publiki.

Rešitev se je skrivala v samih pravljicah, saj nam le-te na svojevrsten način pripovedujejo o naših vsesplošnih tegobah življenja. In ta univerzalni motiv je bil po njunem mnenju odločilen, da so obiskovalci projekt vzeli za svojega.

Pravljice za odrasle v Knjižnici Domžale potekajo že četrto sezono zapored. Kako sta se odločila za tokratni izbor pravljic? Na kaj sta bila še posebej pozorna?
Mirjam: Vsako leto je težje narediti kvaliteten izbor pravljic, sploh zato, ker ne želiva obnavljati tem, ki sva jih obravnavala v prejšnjih sezonah. Sploh pri ljudskih pravljicah, pa je pogosto tako, da se motivi zelo radi ponavljajo. Zato morava znova in znova pošteno pljuniti v roke in prebrati kar obsežen kupček pravljičnega čtiva, izmed katerega, sem in tja, odkrijeva kakšen biserček. Poleg tega sva pozorna tudi na to, da izbor vedno vsebuj eno slovensko pravljico in pa eno pravljico klasičnih avtorjev, kot sta na primer brata Grimm, Hans Christian Andersen, Oscar Wilde… Pohvaliti pa se morava tudi, da imava v skladišču knjižnice že kar obetaven kupček pravljic, v katerih, upava, bova našla še marsikaj zanimivega.
Luka: Pri izboru sta pomembna vsaj še dva vidika. Prvi je, da pade skupna odločitev o izboru pravljic. Vsak od naju je pozoren na tisti del pravljice, kateremu v svojem delu (se pravi v pripovedovanju ali analizi) daje in posveča največ pozornosti. Pri Mirjam kot pripovedovalki ima jezik najpomembnejšo vlogo, saj lahko le z njim začara publiko v pravljični dogodek. Pri meni pa ima idejna vsebina vlogo prvega nosilca izbora pravljice. Z vprašanjem bi rekel takole: Ali se da in če, kako, predstaviti in jasno interpretirati rdečo nit, ki se v pravljici odvija? Vsak na svoj način gledava in iščeva pravljice in ko se najini pogledi združijo v debato o izboru, se nama pokaže t.i. križni vpogled (se pravi jezik na eni strani in ideja na drugi), ki odloča o najinem izboru. Drugi, skriti vidik pa skuša v izboru pravljic dodati še eno dimenzijo. Vseh sedem pravljic v šolskem letu nama služijo kot različna izhodišča ali zorni koti, ki osvetljujejo temeljne dileme človeškega obstoja, življenja in smrti. Zato se morajo pravljice brati skupaj, tako da vsaka odgovarja sebi in drugim, s katerimi se križa. To križanje zasledujeva tudi v najinem izboru.

Veliko pravljic prihaja iz tujih, lahko bi rekli eksotičnih, kulturnih okolij. Sta pripovedovanje in interpretacija v tem primeru drugačna, kot če bi šlo za pravljico iz bolj domačega okrožja?
Mirjam: Vsaka pravljica je nekaj posebnega in temu primerno sta tudi branje in interpretacija vsakič drugačna. Seveda je pri t.i. eksotičnih pravljicah potrebno poslušalcem malo bolj predstaviti kulturnega ozadja in mitologijo iz katere izvira, toda nič od tega ni izključeno tudi pri klasični ali slovenski pravljici. Drugače pa kot pripovedovalka vsako pravljico občutim na svoj način in jo tako tudi podajam naprej. Nekatere prebiram burno, lahko bi rekla čustveno nabito, druge malo bolj hladno, v počasnejšem ritmu. Pri nekaterih celo vključim zvočno kuliso, kot je na primer meditativna glasba, žvrgolenje ptic. Skratka, vsebino poskušam čim bolj preliti v občutke.
Luka: Pripovedovanje in analiza sta različni od pravljice do pravljice. V tem smislu sva pred enako dilemo, če imava pred sabo japonsko, francosko ali čilsko pravljico. Težava se ponovi tudi, če dve pravljici izhajata iz istega okolja, npr. slovenskega. Interpretacija bo vselej absolutno drugačna, nova in neponovljiva. Zanimivost in čar pravljic je ravno v tem, da lahko bereš kitajsko in ta ti bo lahko celo pomagala pri razumevanju naslednje pravljice, ki je na primer slovenska. Seveda to ne pomeni, da nama ni potrebno pošteno pljuniti v roke in zagrabiti za delo. Preštudirati mitologije, najrazličnejše antropološke študije, folkloristiko in še kaj. To je samoumevno, brez trdega dela nimava kaj početi pred publiko, ki željno pričakuje nekaj, kar še ni (drugače) slišala.

Pravljice so bile dolgo časa rezervirane za otroke, zadnja leta pa je vse večji trend, da se jih pripoveduje tudi odrasli publiki. Toda pri vama ne gre samo za pripovedovanje, ampak še za nekaj več?
Mirjam: Res je, vedno več je tovrstnih pripovedovalcev pravljic, ki so po večini izšli iz oddaje Za dva groša fantazije na Radiu Študent. Toda pri vseh gre samo za golo pripovedovanje. Midva pa ponujava več, predvsem v tem smislu, da pripovedi dodajava razlago pravljice in pa debato v katero se poslušalci aktivno vključujejo.
Luka: Ključno pri najinem projektu je, da se dogaja na treh različnih, a med seboj prepletenih nivojih. Prvič, pravljice se pripovedujejo v živo. Tudi publika ne posluša po radiu ali gleda po TV, temveč je prisotna kot v gledališču. Luči se ugasnejo in živa beseda spregovori. Ko je pripovedovanja konec, se luči prižgejo. Tu nastopi drugi nivo, ki se tiče resne, poglobljene interpretacije, ki se sprehaja od etnologije, folkloristike pa vse do politične filozofije in lingvistike. Seveda je vmes polno smeha in vicev, vendar to resnosti analize ne zmanjšuje. Sledi tretji nivo, ki je prostor besede poslušalk/cev, ki skušajo vsak na svoj idiosinkratični način artikulirati in odgovarjati najinemu pripovedovanju in interpretaciji. In takega sistema Pravljic za odrasle ne poznajo nikjer. To je unikatno; pravljice se med seboj in z nami mislijo.

Kaj je bistvena razlika med otroškim in odraslim poslušanjem pravljic?
Luka: Otroško poslušanje je zibanje s pripovedovanjem, je soočanje s strahovi, temnimi silami, čarovnicami in živalmi, ki nam ne želijo nič dobrega ter navijanjem in upanjem za elementi, ki prinašajo srečni konec. Otrok doživlja v času pripovedovanja strah, tesnobo, stremljenje po premagovanju, srečo, ponavljanje itd. Na koncu pride do katarze. Pri odraslih nima to veze. Tu igra glavno vlogo zmožnost poslušanja, kajti danes, ko smo iz vseh vidikov bombardirani z zvočnimi kulisami Potemkinovih vasi, tišina poslušanja ne obstaja več. Pravljice pa nas vpeljujejo v svet kultiviranja tišine. Takrat napnemo ušesa, zapremo oči in sledimo besedi, ki odzvanja v živo. Stavki se prepletajo v zgodbo, ki ji sledimo v miru. Dobesedno sedimo na ušesih. Na koncu ne pride do katarze, temveč do poskusa razumevanja tega, kar se je z nami in z zgodbo zgodilo. Konec ni isti kot začetek. Trdim, da pride do kvalitativne spremembe vsakega od nas. V svetu glasnih tehnologij, kjer nas informacije iščejo, je svet pravljic tišina. Nečesa, kar ne pride do tebe, temveč ti (kot poslušalec, pripovedovalec, interpret) prihajaš do nje kot ideje, ki jo skušaš analizirati in razumeti. V pravljicah si moramo svet šele zgraditi. Zato najprej poslušamo brez kritiziranja, odgovarjanja, (ne)strinjanja, vpadanja v besedo ipd. Vse prihodnje izhaja torej iz poslušanja. Zato pravljice ne morejo biti drugačne kot enodimenzionalne, enostavne oz. plastične. To ni njihova slabost, temveč največja prednost.

Pri pravljicah za odrasle polagata velik poudarek tudi na gledališko plat izvedbe.
Mirjam: Gledališče je del mene že od kar se zavedam, saj sem z očetom, ki je bil ljubiteljski igralec in režiser, velik del otroštva in mladosti preživela v bližini odrskih desk. In še sedaj pogosto stopam po njih. Zato ni čudno, da sem si tudi pravljice za odrasle zamislila v tej smeri. Tako vedno poskrbim za scensko podobo odra, ki ga opremim z različnimi predmeti, povezanimi dogajanjem v sami pravljici. Pa tudi za podobo sebe kot pripovedovalke, saj si vsakič nadenem drugačno podobo. Na tak način, pravljice še bolj zaživijo!

Pa danes še znamo poslušati pravljice?
Luka: Seveda znamo. Ali niso ravno najine pravljice dokaz za to. Mislim, da vedno bolj stremimo po takih dogodkih, kjer se učimo poslušanja, soustvarjanja in razumevanja. To ni nikoli lahko. Gre vselej za žrtvovanje nečesa, na primer časa, narcisizma, informacij itd. In to je pravi pravljični motiv. Če želimo biti v neki stvari prisotni in ustvarjajoči, moramo en del žrtvovati. Pa če to pomeni samo vzeti si eno uro časa in priti na Pravljice za odrasle. Za začetek je to več kot dovolj. Potem nastopijo pravljice in opravijo tisto, na kar sploh nismo nikoli pomislili, da lahko storijo. To je njihova moč in čarobnost.

Bi želela bralcem še kaj sporočiti?
Mirjam: Prepustite se čarobnosti in naju 30.oktobra ob 19.00 obiščete v Knjižnici Domžale, kjer bova prebirala in interpretirala korejsko pravljico Skrivnostna skrinjica.
Luka: Pravljice vedno kričijo in vpijejo na ves glas: Pustite se zaslepiti, ne bo vam nikoli žal!

B.K.

PRAVLJICE ZA ODRASLE 2013/2014

1. SKRIVNOSTNA SKRINJICA korejska pravljica; 30. oktober 2013
2. RIBIČ IN NJEGOVA ŽENA brata Grimm; 27. november 2013
3. GOVOREČI KAMEN severnoameriška indijanska pravljica; 18. december 2013
4. ŠTIRJE ZLATI PRSTANI islandska pravljica; 29. januar 2014
5. JAZ SEM OGENJ čilska pravljica; 26. februar 2014
6. RAZBITA VAZA novokitajska pravljica; 26. marec 2014
7. KRESNA NOČ Janez Trdina; 30. april 2014

Oglasno sporočilo