Uvodnik NOV!CE 12/2013: Udari po siromaku

1430
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 10.oktober 2013

Zadnjič sem pisal o Bolgariji in njenem napredku, ki sem ga lahko spremljal na lastne oči, ko sem potoval po tej zanimivi državi. Pred dnevi se je iz Rusije vrnila moja draga in prav tako je z občudovanjem razlagala, kako se je je Rusija in Moskva skozi leta dramatično spremenila – na bolje seveda.

Še pred 8 leti, ko smo bili nazadnje v Moskvi, je bilo tam čutiti neverjeten napredek, mesto je raslo, avtomobilski park je bil dober, povsod je bilo čutiti rast in zagon…, ja tudi pri nas je bilo pred osmimi ali desetimi leti podobno, žalostno je, da je danes podoba popolnoma drugačna. Medtem, ko drugod po svetu obračajo kazalce navzgor, se pri nas pogovarjamo o krizi, ukrepih, ki jih bomo še morali sprejeti, o trojki, o podivjanem boju za oblast, ki ga bomo plačali državljani…
Ja dragi moji, na koncu bomo vse te račune plačali mi, davkoplačevalci. Grem stavit, da niti tajknuni, ki so resda dobili rezidenco v zaporu, ne bodo živeli tako slabo po odsluženi kazni, kot bo živel pošten slovenski delavec. Ta revež mora namreč na koncu poravnati tajkunske kredite. Poravnati bo moral vse zavožene odločitve bankirjev, poravnati bo moral vse davke, ki mu jih nalaga nesposobna vlada, poravnati bo moral luknje v pokojninskem sistemu ne glede na to, da sam ne ve več, če bo pokojnino sploh dobil…
In tako se nori vrtiljak politike, ki ožema svoje volilce, vrti naprej. Zdaj so se spravili na “goljufive” s.p-je, ki bojda ustvarjajo milijarde na sivem trgu, jutri so na vrsti kapitalski dobički grdih privatnikov, ki ožemajo državo?! Seveda pa nihče ne pomisli, da so tako mali podjetniki, kot “grdi kapitalisti” edini, ki resnično skrbijo, da se v državne blagajne nateka denar. Ti ljudje so edini, ki s svojimi rokami naredijo nekaj, kar potem prodajo na trgu in od tega denarja potem prispevajo svoje v državno blagajno. Vsi ostali samo jemljejo iz nje. In da bo jasno, nič nimam proti zdravnikom, policistom, vojakom, medicinskim sestram… Vse potrebujemo, vendar moramo za njihove storitve od nekod dobiti denar in tega denarja je vse manj. Zato bo napočil čas, ko bo moral javni sektor ali še bolje birokratski aparat tudi položiti svoj prispevek za blagor države. Kmalu ne bo nič pomagalo, če bomo korakali po ulicah in menjavali vlade. Če sami ne bomo ugotovili, da lahko pojemo samo toliko, kolikor skuhamo v loncu, potem nam bodo to povedali drugi.
Ampak vedeti moramo še nekaj. Ko spustimo tujega kuharja v svojo kuhinjo in mu prepustimo gospodinjstvo, bomo jedli samo tisto, kar nam bo on prinesel na mizo. Verjemite mi, da ta ne bo obložena z dobrotami.

Jakob

Oglasno sporočilo