Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 31.oktober 2013
Andreja Čokl, novinarka Radia Slovenija, po izobrazbi sicer etnologinja in kulturna antropologinja, je ženska, ki zagotovo ne pozna dolgčasa. Čeprav se giblje v novinarskih vodah, se svoji ljubezni do etnologije vseeno ne more izogniti. Ta jo je pripeljala na Domačijo Rus, kjer so z njeno pomočjo ustvarili projekt Poroka v deželi Rokovnjačev. Je tudi turistična vodnica po območju desetih občin v Srcu Slovenije, predsednica Turistične zveze občine Lukovica in nasploh zelo aktivna v lokalni skupnosti.
Z njo smo se pogovarjali o njenem delu, aktivnostih v občini Lukovica in nekaterih aktualnih temah.
Po izobrazbi ste etnologinja in kulturna antropologinja ter profesorica zgodovine, delate pa kot novinarka na Radiu Slovenija. Kako vas je pot zanesla na radio?
Že proti koncu osnovne šole sem začela sodelovati pri Sobotni raglji na prvem programu Radia Slovenija. Otroci so pisali pisma na radijske postaje, njihovi vrstniki pa smo jih potem v studiu prebrali. Takrat sem padla v radijski svet, posnela sem tudi nekaj prispevkov. Tam okoli drugega, tretjega letnika srednje šole pa je v Domžalah nastal Radio Hit. Enostavno sem šla tja, vprašala, če koga rabijo in tako sem bila od svojega šestnajstega leta skoraj sedem let na Radiu Hit kot moderatorka. Nekje na sredini študija pa sem šla na avdicijo na Radio Slovenija za mladinski program in bila sprejeta. Tako sem osem let delala v mladinskem programu, zadnja štiri leta pa sem v uredništvu dnevno aktualnega programa 1., programa RA SLO, kjer ob petkih vodim jutranji program, občasno dnevni program in pripravljam različne svetovalne in ostale oddaje ter prispevke. Radio je bil vedno pomemben del mojega življenja. Na začetku je bil bolj nekakšen hobi in študentsko delo. Glede na to, da etnologija, iz katere sem diplomirala, ni področje, kjer bi se trlo služb, sem po študiju še nekaj časa ostala na radiu honorarno, potem so me pa zaposlili.
Kaj vas je na radiu tako močno pritegnilo?
Radio je poseben medij in večina tistih, ki delamo na radiu, pravimo, da te nekako začara. Ima nek poseben čar. V studiu si sam z mikrofonom, niti nimaš občutka, da te posluša 300.000 ljudi. Radio je nekakšen spremljevalec; lahko je kulisa, spremljevalec v avtu, doma med pospravljanjem, v službi. Sem tudi že napisala kaj za kakšen časopis, ampak to me ni nikoli pritegnilo, vedno mi je bilo malce odveč usesti se za računalnik in tipkati. Televizija me tudi nikoli ni zanimala. Govorim veliko, se mi zdi, da se tudi znajdem z besedami. Že v osnovni šoli sem velikokrat vodila kakšne prireditve, tudi zdaj to rada počnem. Vedno je bila govorjena beseda tista, ki me je najbolj pritegnila.
Kako to, da ste potem študirali etnologijo in antropologijo?
V prvem razredu osnovne šole sem rekla, da bom vrtnarka. Ampak še dobro, da nisem, ker imam še danes težave, saj mi od rastlin nič kaj dosti ne uspeva. V osmem razredu sem potem načrtovala, da bom biologinja ali pa turistična vodička po gradovih, ki so me vedno fascinirali. V srednji šoli sem prišla na radio, pisala sem za šolski in lokalni časopis, zato sem začela razmišljati o novinarstvu. Ampak takrat je bilo novinarstvo zelo popularno, vsi so hoteli to študirati, jaz pa nikoli nisem hotela tistega, kar so počeli vsi drugi. Je moralo biti kaj malo bolj posebnega. Ko sem delala na Hitu, sem v času kakšnega praznika velikokrat zbirala literaturo o šegah, navadah, povezanih s prazniki. Ugotovila sem, da se te knjige dobi v knjižnici na polici, na kateri piše etnologija. Tako sem ugotovila, kaj je to etnologija, da obstaja študij etnologije in kulturne antropologije, se pozanimala, za kaj sploh gre pri tem. Pritegnilo me je, ker je bilo to pač nekaj posebnega. V bistvu nihče ni čisto točno vedel, o čem sploh govorim. Moja mama je imela ves čas mojega študija na listku v denarnici napisano, kaj študiram, da je znala povedati, če jo je kdo vprašal.
Za diplomsko nalogo ste si izbrali zelo zanimivo temo. Pisali ste o praznovanju fantovščin in dekliščin v Ljubljani.
Ja, diplomsko nalogo sem napisala na primeru 50 ljubljanskih parov, ki so se poročili v roku sedmih let, tako da so bile to sodobne fantovščine in dekliščine. Materiala o tej temi v preteklosti ni prav veliko.
Obstaja kakšna značilnost slovenskih fantovščin in dekliščin, ki bi jih razlikovala od ostalih držav?
Pravzaprav se nisem nikoli poglabljala v to, kako je drugod. Že v Sloveniji je o tem zelo malo podatkov, predvsem je veliko ustnega izročila. Včasih je to izgledalo približno tako, da so se fantje en večer prej dobili v vaški gostilni in se ga napili, dekleta pa so bila pri nevesti in ji spletale kite, pripravljale obleko in šopek za drug dan. Ampak mene je zanimalo bolj to, kaj se dogaja zdaj. Klasične ugotovitve so recimo bile, da fantovščina ni prava fantovščina, če se je spomniš. Fanta je treba napiti, treba ga je pripraviti na vse hudo, kar ga čaka v zakonu. Prisotni so razni križi, verige, da se utrdi že vnaprej. Na dekliščinah se večkrat zbira podpise (recimo samskih fantov, da se dekle lahko poroči), dekleta so običajno bolj iznajdljiva, duhovita pri nalogah. Pri fantih pa je vse skupaj bolj mučenje. Velikokrat so vključene tudi kakšne igre, ki namigujejo na erotiko. Zdi se mi, da obstaja nekakšen stereotip iz ameriških filmov, da mora biti na fantovščini striptizeta, ampak v resnici ni toliko tega. Mislim, da postajamo vedno bolj domiselni in da je vedno več idej, ki se širijo naokoli.
Vaše zanimanje za šege vas je pripeljalo tudi do sodelovanja z Domačijo Rus v Šentvidu pri Lukovici. Kaj počnete na domačiji?
Na Domačiji Rus me je pritegnilo, ko so leta 2009 tam prvič organizirali Rokovnjaško poroko. Ker sem se kot etnologinja s poročnimi šegami precej ukvarjala, sem šla to pogledat. Všeč mi je bilo, da so to počeli, bilo je fino, ampak sem vseeno predlagala, da bi poroko naredili bolj »po pravilih«, bliže tistemu, kar je dejansko nekoč bilo. Bili so navdušeni nad tem, da strokovno sodelujem zraven. Domačija je bila včasih znana gostilna, danes pa je del preurejen v galerijo, del pa je muzejski. Tam deluje tudi Skrinjca, društvo za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine. Vsak mesec imamo različne razstave, predavanja, kulturne večere. Jaz pri tem sodelujem s kakšnim nasvetom, če gre za etnološko zadevo, velikokrat sem tudi voditeljica različnih dogodkov. Drugače pa je tam tudi poročna dvorana, tako da se včasih zgodi tudi kakšna poroka s šrango ali drugimi poročnimi šegami.
Kako pa izgleda rokovnjaška poroka?
Že takoj naslednje leto, torej leta 2010, smo naredili Rokovnjaško poroko po mojem scenariju. Kot prvo smo spremenili ime – ni bila več Rokovnjaška poroka, ker to bi bila potem poroka med rokovnjači, pač pa smo jo poimenovali Poroka v deželi rokovnjačev, saj se Lukovica zelo identificira z rokovnjači. Ne bom rekla, da je bila to čisto neka prava »tradicionalna« poroka, ker takšna poroka ne obstaja, saj je treba vedno upoštevati na primer stan ženina in neveste, čas in kraj poroke. Ne obstaja neka tipična poroka. Zato smo naredili prikaz določenih elementov nekdanjih ženitovanjskih šeg. Imeli smo na primer šrango, prevoz bale, lokalno obarvan dodatek pa je bil, da so rokovnjači ugrabili nevesto. Odziv je bil zelo dober, prišlo je veliko ljudi, imeli smo tudi nastopajoče iz zamejstva, tako da je bila to kar odmevna prireditev. Zdaj sem bolj kot v društvu Skrinjca aktivna v Turistični zvezi občine Lukovica, kjer sem od lani predsednica. Pred kratkim smo pripravili dva projekta, razstavo starih razglednic Lukovice in Dan občine Lukovica na Stari tržnici v Šiški. Sodelujem tudi z nekaterimi drugimi društvi, večkrat me izkoristijo za vodenje njihovih prireditev.
Menda radi zbirate tudi prašičke za srečo, svojo zbirko pa bi radi razstavili v etnološkem muzeju.
Trenutno sem že nekje pri številki 615 in so od vsepovsod po svetu. Velikokrat mi kdo, ki se odpravi v tujino, prinese prašička, saj je znano, da jih zbiram. Tudi sama jih kupim, kamorkoli grem. So iz različnih materialov, na primer glineni, keramični, leseni, kamniti, kovinski, iz mila, slanega testa, marcipana, voska … Sem se pa res, sicer že nekaj časa nazaj, pogovarjala s Slovenskim etnografskim muzejem, da bi razstavila to svojo zbirko, ampak to bi bila precej zahtevna zadeva, saj je treba vsakega posebej zaviti, prenesti in potem postaviti nazaj na svoje mesto v omaro, ker so zloženi po določenih mojih pravilih. Enkrat sem sicer že imela razstavo na Domačiji Rus, ampak takrat smo jih razstavili samo 200.
Radi tudi potujete. Je kako potovanje na vas naredilo še posebej velik vtis?
Potovala bi še veliko več, če bi bil čas in denar. Sicer pa sem bila zelo navdušena nad Sydneyjem, čeprav sem bila v Avstraliji zelo kratek čas in sem si ogledala bolj ali manj samo Sydney z okolico. Čeprav je Avstralija zelo daleč, se bom tja zagotovo še vrnila. Presenetile so me tudi malo manj znane evropske države. Zaljubila sem se na primer v Rigo, ki me je popolnoma očarala in v bistvu niti ne znam povedati, zakaj. Vsakič znova mi je zanimivo odkrivati tudi Slovenijo. Kot etnologinja sem jo prek ekskurzij in raznih praks sicer kar dobro spoznala, ampak še vedno so stvari, ki jih ne poznam. Sem tudi turistična vodnica, vodim recimo po Lukovici, Kamniku, obožujem Veliko planino. V času Hitovega sejmarjenja sem imela tudi dve vodenji po Domžalah in sem odkrila ogromno novih stvari, ki jih prej nisem poznala.
V intervjuju izpred treh let ste izjavili, da je v današnjih časih še posebej lepo biti mlad. Položaj mladih se je v zadnjih letih precej spremenil. Kakšno je danes vaše mnenje o tem?
To sem rekla v povezavi z možnostmi, ki jih je Evropska unija nudila mladim in ki jih jaz kot srednješolka in študentka nisem imela oziroma mogoče nisem vedela zanje. Ko sem se kot novinarka začela ukvarjati s temami, povezanimi z evropskimi projekti za mlade, sem ugotovila, da je bilo takrat res ogromno možnosti. Še vedno se mi zdi, da je več ponudbe kot mladi vedo zanjo in jo izkoristijo. V 90-ih pa tam nekje do 2010 je bilo definitivno lepo biti mlad. In mislim, da je še vedno lepo, so pa seveda danes marsikatere težave in omejitve, ki jih takrat morda ni bilo. Odhajanje mladih (predvsem strokovnjakov) v tujino je ena stvar, ki me, tako kot ostale, zelo skrbi. Se mi zdi, da je to postalo že kar nekakšno dejstvo, neka popolnoma normalna stvar. Ampak moram na tem mestu omeniti, da se tudi v tujini ne cedita vedno med in mleko. Moj moto je, da za vsakim dežjem vedno posije sonce, torej da mora iti enkrat tudi v Sloveniji navzgor. Že kar nekaj časa gre navzdol in marsikdo mi reče, da še vedno nismo pristali na dnu in da bo šlo še bolj navzdol. Ja, mogoče res. Ampak enkrat mora iti tudi gor, ne more iti večno dol. Nekje je dno in od tam gre lahko samo še navzgor. Mislim, da se mora tudi za tiste mlade, ki bodo ostali tu, stanje prej ali slej izboljšati. Po drugi strani je pa verjetno stvar tudi v tem, da se zaradi vsesplošne krize več govori o problematiki mladih. Tudi deset let nazaj je bilo težko najti službo, pa takrat ni bila kriza, ampak gospodarska rast. Zagotovo so sedaj bolj zaostrene razmere, ampak če samo sediš in čakaš, se ne bo nič zgodilo samo od sebe.
Kaj bi izpostavili kot največji družbeni problem v Sloveniji?
Ne vem, če bi to označila kot največji družbeni problem, ampak mene najbolj skrbi prevelik individualizem. Vsak najprej pogleda, kje bo sam imel neko korist. To opazim tudi pri lokalnih aktivnostih kot predsednica Turistične zveze občine Lukovica. Pri društvih, ki se združujejo v zvezo, so še ljudje, ki so pripravljeni kaj narediti prostovoljno, tako kot delamo mi vsi. Ampak ni jih več veliko. Skrbi me tudi trenutno stanje duha v družbi, ki je zelo negativno, vsi samo jamramo. Morda bi bilo potrebnega malce več optimizma ali pa konec koncev pozitivnega realizma, zavedanja, da lahko skupaj marsikaj premaknemo na boljše.
Živeli ste že v Domžalah, Ljubljani, sedaj živite v Lukovici. Kje je (bilo) najlepše?
Ko sem živela par let v Ljubljani, sem vedno trdila, da so Domžale zakon. Vse imaš na dosegu roke, praktično si povsod v roku petih minut. V Ljubljani namreč nisem živela v centru, tako da nisem imela vsega ravno na dosegu roke. V Lukovici se moram pa tako ali tako za vsako stvar usesti v avto, ker tudi tam nisem ravno v centru. Zato sem vedno govorila, da so Domžale idealne za življenje – ravno prav od Ljubljane in vse lahko urejaš v Domžalah. Zdaj sem pa vedno bolj zaljubljena v Lukovico. Mogoče tudi zato, ker sem postala aktivna v društvenem življenju in spoznala precej ”fajn” ljudi. In mislim, da sem se tam začela počutiti doma. Ko sem prišla tja, sem govorila, da sem Domžalčanka. Zdaj pa z veseljem povem, da sem Lukovčanka. Ne vem sicer, kdaj me bodo tam sprejeli čisto za svojo, ampak delam na tem. In lahko rečem, da mi je v Lukovici lepo.
Lara Srša
