Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 7.november 2013
O požaru, ki je izbruhnil na ostrešju bloka v Ulici Matija Tomca v Domžalah, ste zagotovo slišali vsi. V Domžalah že dolgo ni bilo požara, ki bi povzročil tolikšno škodo; popolnoma uničenih je bilo namreč kar šest stanovanj. O tem, kaj se je dogajalo tistega sobotnega popoldneva, kroži kar nekaj različnih zgodb. Kaj od tega drži, smo preverili iz prve roke. Pogovarjali smo se z vodjo intervencije Bogdanom Potočnikom.
Kako je potekala intervencija?
Nekaj minut pred tretjo uro smo dobili poziv, da v Domžalah na stolpnici v Ulici Matija Tomca gori ostrešje. Tja smo takoj poslali vozila, ki so primerna za gašenje tovrstnih požarov. Ko smo prišli na kraj dogodka in ugotovili, kakšno je stanje, smo najprej začeli z evakuacijo vseh stanovalcev iz stolpnice. Pri tem smo sodelovali poklicni in prostovoljni gasilci, na pomoč pa so nam priskočili tudi policisti in nekateri stanovalci, ki so sicer tudi prostovoljni gasilci v Domžalah. Sočasno pa smo tudi že začeli gašenje z (naše) lestve, da smo gasili ostrešje. Potem, ko je ogenj zajel celotno ostrešje, sem aktiviral še Ljubljansko brigado, nekoliko kasneje pa še kranjske gasilce. Oboji so se takoj odzvali na pomoč, pripeljali so tudi lestvi, s pomočjo katerih smo pogasili požar. Ko je bila evakuacija končana, smo prek stopnišča izvedli napade na stanovanja, ki so gorela. Od zunaj smo že poskušali gasiti ostrešje, ampak fantje iz napadalne ekipe, ki so požar gasili od znotraj, so naredili ogromno delo. To, da bi polivali ostrešje samo od zunaj, bi bilo premalo, zato so fantje prek stopnišča dostopali do ognja in poskusili ogenj ohladiti in pogasiti. To so počeli poklicni gasilci ter prostovoljni gasilci iz Domžal in Doba, ki so prvi prihiteli na kraj dogodka. Nato sem ocenil, da je požar razvit do te mere, da potrebujemo dodatno pomoč. Poklical sem še dodatne enote – okoliška prostovoljna društva, ki so nam s svojimi moštvi in tehniko pomagali pri gašenju požara.
Kako pa je potekalo gašenje znotraj bloka?
Enote s štirimi gasilci so se menjavale na 15 do 20 minut. Opremljeni v popolno opremo z dihalnimi aparati so se odpravili v enajsto nadstropje, da so se približali ognju, nato pa so izvajali gašenje. Po naših ocenah je bilo tam okoli 600 stopinj. Pri tej temperaturi se že tali železo, torej tudi plinske jeklenke v stanovanjih. Na srečo ni nobena izmed njih eksplodirala, ampak če bi, bi skoraj zagotovo izgubili nekaj gasilcev. Menjavali so se dokler požar ni bil pogašen, pri tem pa so spraznili kar 80 dihalnih aparatov na stisnjen zrak. Pomembno je, da se zavedamo, da so fantje dejansko tvegali svoja življenja.
Na voljo ste imeli tudi helikopter, s katerim bi si lahko pomagali pri gašenju. Zakaj se niste odločili za to možnost?
Enote, ki bi gasile s helikopterjem, so v pripravljenosti doma. Ne čakajo pri helikopterju, kdaj jih bo kdo poklical. Torej, da vsi fantje pridejo do helikopterja, se oblečejo, primerno opremijo in pripravijo vrečo, ki se napolni z vodo, traja nekaj časa. V tem času smo požar lokalizirali že do te mere, da ni mogel več napredovati, zato sem se odločil, da ni več potrebe, da bi helikopter priletel.
Kot ste že omenili, ste požar gasili tudi s pomočjo lestve. Menda ste imeli nekaj težav z njeno postavitvijo.
Ljubljanska lestev ima hidravlično platformo, hidravlično roko, na tej roki ima pa košaro. Imeli smo nekoliko problemov zaradi postavitvene površine. Površina ni bila ravno prikladna, da bi lahko brez težav postavili tako ogromno stvar. Zato smo jo prestavili na drugo stran, kjer je vse potekalo normalno. Tudi vmes smo se malo premikali, saj nismo mogli doseči celotnega ostrešja z ene postavitve. Po mojih podatkih je s popolnim plamenom gorelo okoli 600 kvadratnih metrov ostrešja, ki se nahaja 40 metrov visoko. Gašenje nam je dodatno oteževal tudi veter, zato je košara lestve na višini 32 metrov nihala tudi do dva metra levo in desno. To ni mačji kašelj. Ta požar je bil zaradi višine, ogromne površine in jugovzhodnega vetra izredno zahteven za gašenje.
Po kakšnem ključu ste se odločali, katere enote boste poklicali na pomoč?
To določa nekakšen standardni okvir. Mi seveda izvozimo prvi, nato pa se aktivirajo najbližja gasilska društva. Torej tista, ki lahko v najkrajšem času pridejo na kraj požara. Gledamo še na to, kakšna vozila imajo društva, torej če so uporabna v določeni situaciji in tudi na to, kako številčna moštva lahko od posameznega društva pričakujemo. Domžalski gasilci so bili na kraju minuto ali dve za nami, prišli so z dvema voziloma in takoj je bilo deset, petnajst gasilcev, ki so bili na razpolago, in to je bila zelo dobrodošla pomoč.
Ljubljančane in Kranjčane pa ste torej poklicali, ker so imeli primerne lestve?
Tako je, oni so prišli zaradi gašenja na višini, torej zaradi gašenja ostrešja od zunaj.
Čemu pa nesodelovanje s Kamničani, ki naj bi prav tako imeli primerno lestev?
Ljubljano sem aktiviral takoj, Kranj pa se nam je ponudil sam, saj so preko zvez, preko katerih smo se mi med seboj pogovarjali, slišali, da se pri nas nekaj dogaja. Seveda smo računali tudi na Kamničane, ki so nam pozneje tudi ponudili pomoč, ampak je bil požar pogašen že do te mere, da ni bilo potrebe, da bi aktivirali še njih. Poleg tega je Kamnik prostovoljno društvo, torej so gasilci v pripravljenosti doma. Treba jih je najprej sklicati preko pozivnikov, kar seveda vzame nekaj časa. V Kranju in Ljubljani pa so poklicne enote, ki so na centru stalno prisotne in lahko štartajo takoj po aktivaciji.
Kako pa so se na požar odzvali stanovalci bloka?
Odziv je bil neverjetno dober. Zaznati ni bilo nobene panike, ljudje so mirno odkorakali ven. Določili smo jim zbirno mesto, ki je bilo dovolj umaknjeno, da je bilo varno zanje in za nas, ki smo posredovali pri požaru. Ko so se stanovalci po dveh dneh vrnili v svoja stanovanja, so menda celo ploskali, da so se zahvalili gasilcem, reševalcem, policistom oziroma celotni civilni zaščiti.
Koliko stanovanj je uničenih do te mere, da so neprimerni za bivanje v njih?
Šest stanovanj naj bi bilo popolnoma uničenih. Tam bivanje še lep čas ne bo možno. Določeno škodo je seveda naredila tudi požarna voda, ampak preko tega gasilci ne moremo. Ni drugih sredstev, s pomočjo katerih bi gasilci lahko gasili. Obstajajo sicer pena in praški, ampak to pride v poštev za začetne požare. Pri požaru takšnih razsežnosti pa se gasi samo z vodo. Voda je najbolj učinkovita pri ohlajanju in gašenju, hidranti so povsod, zato jo je povsod dovolj na razpolago. Drugih sredstev zaenkrat ni možno zagotoviti v taki količini, da bi lahko z njim pogasili takšen požar, kot je bil ta. Voda je torej najbolj učinkovita, najcenejša in povsod se jo lahko dobi.
Kako je možno, da je voda pritekla skozi kar enajst nadstropij do kleti? Imate mogoče podatek o količini vode, ki ste jo porabili?
Voda teče navzdol in najde vsako luknjico. Nekateri stanovalci so povedali, da je voda pritekla tudi skozi domofone in zračnike, ampak to je popolnoma normalno. Preko tega gasilci žal ne moremo. Podatka o količini porabljene vode pa žal nimam.
Je uradni vzrok požara že znan?
Uradni ne, znan je neuradni vzrok, ampak o tem ne bi rad sodil, ker nisem pristojen za to. Na strehi so potekala sanacijska dela, vzrok pa naj bi bil povezan s tem. Še enkrat pa bi rad poudaril, da uradnih rezultatov še ni.
Ali je gasilska vaja, ki ste jo izvajali en dan pred požarom, kakorkoli vplivala na intervencijo?
Vaje izvajamo v oktobru, ki je mesec požarne varnosti. Preko celega meseca se vršijo določene vaje. Občinska vaja pa je bila največja vaja v občini. Poleg nas, poklicnih gasilcev, pri tem sodeluje še kompletni sektor – 14 gasilskih društev v občini Domžale. Vsa ta društva, ki sodelujejo na vajah, služijo temu, da znamo pravilno pristopiti k takšnim dogodkom kot je bil ta požar. Preizkušamo tehniko, usposobljenost gasilcev, učinkovitost naše opreme. In to seveda pripomore k našemu delovanju na pravih intervencijah.
Na tem mestu bi se rad zahvalil še svojima pomočnikoma Matjažu Merkužiču in Matjažu Korošcu ter vsem gasilcem, ki so posredovali pri požaru in pri tem žrtvovali svoja življenja.
Lara Srša
