Na pomoč!!!
Tak je gasilski pozdrav, ki mi odzvanja v ušesih še od malih nog, ko smo zvijali cevi in jih peljali do »trojčka«. Potem pa prvi in drugi v napad…
Lepi spomini so ostali za temi gasilskimi treningi. Ampak v življenju je pač tako, da vadimo zato, da bi nekoč lahko pomagali. In zgodilo se je.
V Domžalah smo imeli velik požar in to je bil preizkus za vse tiste ure vaj in treninga. Gasilci so v gorečo stolpnico prišli in rešili, kar se je rešiti dalo. Še dolgo bomo lahko razpravljali o tem, zakaj niso poklicali kamniških kolegov in zakaj so Mengšane pustili doma in raje klicali v Kranj…, in ali je gasilcem zaradi vaje, ki je bila prejšnji dan, na dan požara res zato zmanjkalo pene, je bila lestev prenizka in ali je prav, da so gasili-polivali požar od zgoraj namesto, da bi se ga lotili od spodaj… Vse to so debate, ki so jih zadnje dni polne domžalske gostilne… Ampak ne glede na vse je najpomembneje to, da ta silovit požar ni terjal nobenih žrtev in da so na koncu vsi opravili svoje delo po najboljših močeh, z napakami vred.
Občani in občinske organizacije so se izkazali z nesebično pomočjo prizadetim. Verjamem, da je ob tej nesreči vsak začutil, da bi se enako lahko zgodilo tudi njemu in njegovi družini in zato je prevladal ta sočutni duh, ki je prizadetim v požaru vdihnil neko novo upanje, nov začetek ob tako veliki nesreči, ki jim je vzela dom in premoženje.
Zato gre na tem mestu zahvala vsem, ki ste ob tej nesreči pomagali, zahvala gre medijem, ki so s svojim poročanjem pomagali pri obveščanju javnosti in s tem pripomogli k večji ozaveščenosti in pomoči prizadetim, zahvala gre reševalcem, policiji in seveda gasilcem, ki so preprečili najhujše.
Domžale so z nesrečo takšne velikosti bogatejše še za eno bridko izkušnjo. Upam, da smo se v njej vsi nekaj naučili.
Jakob
