Izrek zgoraj se nadaljuje in sicer se v celoti glasi »Jemo, da živimo, ne živimo, da jemo…« in z njim se propagira zdrav in predvsem zmeren način prehranjevanja. Žal pa smo prijadrali v čase, ko za nekatere, in teh je žal vse več, v poštev pride samo prvi del stavka. Vsak dan smo priča zgodbam o ljudeh, ki zaradi stiske celotne prihodke porabijo za golo preživetje. In takrat, ko imaš na voljo le nekaj deset evrov, žal ne moreš izbirati, kaj in kako boš jedel, poješ pač tisto, kar si lahko privoščiš.
Žalostno je, da je tudi pri nas vse več družin, kjer otroci komaj čakajo, da gredo v šolo, saj jih tam čaka topel obrok!!! Ja, tudi sam sem se zamislil nad tem, ko sem poslušal klice, ki so jih posredovali z Zveze prijateljev mladine, v katerih otroci sami razlagajo, kako so čez vikend lačni in se samo v šoli lahko do sitega najedo, ker doma pač ne kuhajo, ker nimajo s čim.
Bodi dovolj o eni plati te zgodbe, ki bedno pritiska tudi na našo vest. Obstaja namreč tudi veliko ljudi, ki hrano še vedno mečejo stran!!! Pomislite malo pri sebi in si priznajte, da to pogosto tudi sami počnete. Ali pogosto »reciklirate« ostanke od kosila in iz tega pripravite prav tako zanimivo in okusno večerjo ali malico? Malo je takšnih. Preveč ljudi poznam, ki še vedno prostodušno priznajo, da vsi ostanki, vključno z en dan starim kruhom, romajo v njihove smeti. Je že tako, da v času, ko si lahko privošči(m)jo takšen luksuz, to počne večina ljudi. In le upamo lahko, da se nas bo čim manj znašlo v položaju, ko bomo veseli, če bomo ostanke sploh imeli… Seveda si nihče ne želi tega scenarija in upam, da ga ne bo, dejstvo pa je, da se do hrane prepogosto obnašamo neodgovorno in nepremišljeno.
Tretja plat te medalje pa je v tem, da tudi takrat, ko imamo »neomejen« dostop do hrane, pozabljamo, kako pomembno je jesti kakovostno hrano in ne »junk fooda« ,kot nekakovostno hrano že nekaj časa ljubkovalno imenujejo raziskovalci prehranjevalnih navad. Zaradi svoje lenobe ali morda nekoliko višjih cen, kakovostne hrane niti ne poiščemo, čeprav bi z uživanjem doma pridelane in predvsem kakovostne hrane dolgoročno prihranili. Prihranili bi pri zdravju, prihranili pri debelosti, predvsem pa bi lahko pojedli manj. Tako pa ob poplavi poceni hrane in izdelkov hlastamo le po tem, da napolnimo voziček z bleščečimi vrečkami in sijočimi jabolki, ki so zrasla in dozorela brez sončne svetlobe, da o zelenjavi niti ne govorim. Malce prekratka in narobe ukrivljena kumarica pa le stežka zaide do našega krožnika.
S katerokoli platjo te medalje se ubadate, želim le, da nam bo vsem skupaj dalo misliti in izboljšati naše ravnanje v prihodnje.
Jakob
