V ponedeljek zvečer se po poročilih v Tedniku oglasi Janko Šopar s pretresljivo zgodbo, na ekranu se prikaže številka, kamor lahko nakažete malenkost več kot evro; v torek zvečer druga TV hiša v oddaji Preverjeno ponuja preverjeno žalostno zgodbo, na ekranu številka, kjer lahko pomagate. V sredo prenašajo dobrodelni koncert – kjer spet lahko prispevate, kolikor pač zmorete. Potem je tu še dopoldanska TV oddaja, pa sobotni Mario itd. Ljudje kličejo, prispevajo, darujejo usmiljenega srca in svetlih misli, zlasti decembra so srca in denarnice bolj na široko odprta. Ko ob koncu oddaje predstavijo zbrani znesek, je ta po navadi osupljivo visok. Navadno pomislim – od kod nam, izžetim in do konca obranim državljanom uspe zbrati tako spoštljive zneske za nekaj, kar bi morala po napisani in nenapisani pravici skrbeti država.
Navsezadnje smo državljani pred par dnevi zakrpali še vse bančne luknje, kjer je že več let odtekalo kot iz presušenega soda. Priznati je treba, da smo Slovenci narod, pred katerim bi morala politika reči: »Kapo dol!«
Sociolog Urban Vehovar je na nacionalni TV brez zadržka odgovoril na vprašanje, kako to, da smo Slovenci tako potrpežljivi: »Resnice o slovenski družbi ljudje ne morejo videti tudi zato, ker je ta prehuda, da bi se lahko z njo sploh soočili.« Se morda tu skriva bistvo naše solidarnosti? Morda raje prispevamo evro tu in pet evrov tam, kot da bi se soočili s popolno nemočjo in nesposobnostjo države? Na drugi strani pa je prav solidarnost eden izmed redkih virov moči, ki ga državljani premoremo.
Dobro se počutimo pri tem, ko storimo drobno gesto darovanja, ki nekomu pomeni vir preživetja, luč življenja, iskrico v ugaslih očeh. Občutek dobrote in topline, ki nas prešine takrat, ko storimo nekaj dobrega, je tako veličasten, da ga nemara prav zato radi večkrat ponovimo. Morda se tega zavedajo tudi načrtovalci zakonov, poslanci in celotna vlada, pa se ob tem niti majčkeno ne sramujejo. Nasprotno, sramujejo se največkrat tisti, ki so pomoči potrebni, nič krivi, odrinjeni in opeharjeni. Samo zaradi njih imejmo v teh decemberskih dneh prižgane lučke v srcih. Zaradi takih zgodb je vredno ostati človek, biti solidaren, pomagati in ohranjati luč tudi takrat, ko se okrog in okrog kaže tema. Lahko bi temu rekli tudi sodobna inačica božiča.
D.Šraj
