Mag. Elizabeta Pristav Bobnar: Najbolj so ogroženi tisti, ki delajo

2729

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 20.marec 2014

Elizabeta Pristav Bobnar je direktorica Centra za socialno delo Kamnik, po izobrazbi magistrica znanosti, po poklicu pa univerzitetna diplomirana socialna delavka. Že enajsto leto preživlja v CSD Kamnik, na direktorski stolček pa je sedla že dvakrat. Zdi se, da to vlogo opravlja v precej nehvaležnem obdobju – v času, ko smo priča vse večjim socialnim stiskam ljudi. Zato smo jo povprašali, kako se v kamniškem centru soočajo s to problematiko ter v katerih primerih se ljudje sploh lahko obrnejo na socialne delavce.

S čim vse se ukvarjate na CSD Kamnik?
Delo centra za socialno delo je precej kompleksno in pokrivamo precejšen del zakonodaje. Naše delo lahko razdelimo na javna pooblastila, ki so nam poverjena s strani ministrstva, na primer varstvo otrok, odraslih ter socialno varstvene storitve v smislu prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoč družini na domu. Opravljamo tudi razna pogodbena dela z občinama Kamnik in Komenda – zavodsko varstvo odraslih, priporočila za razne denarne socialne pomoči. Vodimo tudi različne projekte, imamo osveščanje in izobraževanje staršev otrok v osnovnih šolah po načelu imago terapevtskega pristopa. Imamo tudi skupino za zdravo življenje, tretje leto pa deluje tudi Dnevni center za osebe s težavami v duševnem zdravju Štacjon. V lanskem letu smo že četrtič izvedli projekt Mirno morje, ki je namenjen otrokom socialno ogroženih družin. Ukvarjamo se tudi z rejništvom, posvojitvami, razvijamo prostovoljstvo z mladimi, organiziramo izobraževanja, posvete, usposabljamo kadre prek pripravništev, praks.

Dnevni center Štacjon je prerasel v zelo uspešen projekt. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Tega projekta smo se vsi lotili z malce negotovosti, kajti nismo bili prepričani, kako se bo zadeva obrnila. Pri tem moram pohvaliti Občino Kamnik, ki je od vsega začetka verjela v ta projekt in so se vključili s finančnimi sredstvi – projekt v celoti financira Občina – s prostorom in promocijo. V tem trenutku je v Štacjon vključenih okoli 15 oseb, ki ga obiskujejo dnevno. In zdi se mi, da to še ni maksimum. Mislim, da bi se jih vključilo še več, ampak jih prostorsko in kadrovsko ne moremo sprejeti. Letos teče že tretje leto, odkar živi ta projekt. V centru se učijo vse od osnovnih življenjskih stvari, ki so za nas čisto samoumevne, do komunikacije, osebne predstavitve. Bistveno se mi pa zdi to, da je bilo v tem času zelo malo hospitalizacij teh ljudi. Če pogledamo preteklost vsakega posameznika, je to velik napredek. To pomeni tudi to, da lahko ljudje živijo in ostanejo v domačem okolju. Se pravi, da pol dneva preživijo v centru, potem pa se vrnejo domov. V Štacjonu so ljudje, ki pred prihodom v center sploh niso stopili iz hiše, celo iz sobe. Sokrajani so se zaradi njih počutili ogrožene, zato so bili ti ljudje s težavami v duševnem zdravju tudi kazensko ovadeni. Nekateri so imeli tudi velike finančne težave in bili v zelo velikih stiskah in dolgovih, zdaj pa imajo na računu celo nekaj prihrankov. Najdejo se tudi primeri, ko nekdo prej ni bil fizično sposoben priti iz ene sobe v drugo, zdaj pa gredo na sprehod. Veliko je pozitivnih zgodb in pozitivnega učinka tudi na okolje. V lanskem letu smo organizirali tudi teden odprtih vrat in v tem tednu so vsi, ki so to želeli, spoznali naše »potnike«, center, kaj se notri dela, kakšne izdelke izdelujejo, imeli smo okroglo mizo na temo duševnega zdravja. Ampak vsega tega res ne bi bilo, če ne bi imeli podpore Občine in zelo velike podpore župana. To je res primer dobre prakse medsebojnega sodelovanja.

S kakšnimi težavami in stiskami se ljudje najpogosteje obrnejo na vas?
Največkrat pridejo ljudje po materialne pravice; se pravi po stvari, ki jih mi lahko ponujamo v okviru zakonodaje. Zelo velikokrat se ljudje obrnejo na nas tudi takrat, ko imajo težave v partnerskih odnosih, kadar pride do tega, da imajo težave pri vzgoji odraščajočih otrok.

Na kakšen način jim lahko pri tem pomagate?
Največkrat jim nudimo socialnovarstvene storitve v smislu prve socialne pomoči, kjer jim povemo, kakšne možnosti imajo, kam oziroma na koga se lahko obrnejo. Nudimo jim tudi osebna svetovanja, pomoč družini na domu, ko gremo domov pogledati, kakšna je situacija, kje lahko pomagamo pri vzgoji otrok, pri partnerskih odnosih in tako dalje. Je pa mnogo ljudi, ki se obrnejo na nas zaradi denarne socialne pomoči, v ozadju pa se izkaže, da imajo še mnogo več drugih stisk, ne samo finančnih. In to je tisto, zaradi česar smo tukaj – da poskušamo prepoznati težavo, da usmerimo človeka in mu ponudimo pomoč, kjer le lahko. Zelo velikokrat pa se na nas obrnejo tudi ljudje, ki imajo težave z duševnim zdravjem.

Kaj pa je to prva socialna pomoč?
To je socialnovarstvena storitev. Ko nekdo pride k nam in pravzaprav ne ve točno, zakaj je sploh prišel, opravimo prvo socialno pomoč v tem smislu, da raziščemo, kaj se dogaja, kje mu lahko pomagamo, kam ga lahko napotimo, da dobimo neko osnovno anamnezo in mu podamo neko osnovno informacijo, kaj bi pri nas lahko dobil.

Na področju štipendiranja se je v zadnjem času dogajalo veliko sprememb. Z novim letom je začel veljati nov Zakon o štipendiranju. Kakšne spremembe prinaša?
Največja sprememba so štipendije za mladoletne otroke. Torej to, kar je bilo z letom 2012 ukinjeno, so sedaj sprejeli nazaj. Vmes so imeli pravico do štipendije samo polnoletni otroci. Novost je tudi ta, da se ukinja dodatek na prevoz in ostaja samo dodatek na bivanje. Nov zakon prinaša tudi spremembe cenzusov. Tisti vlagatelji, ki so imeli prej otroški dodatek in so sedaj vložili še vlogo za štipendijo za mladoletnega družinskega člana, imajo pravico do obojega. In ta skupni znesek je ponekod lahko tudi višji, ne pa zelo. Obogateti na ta račun ne more nihče. Pri našem delu se nov zakon pozna predvsem na ta način, da je bilo vloženih precej vlog za štipendije. Ko nekdo vloži vlogo za štipendijo, je potrebno preveriti vse pravice, ki jih ima družina in izdati odločbo. Tako, da je to prineslo precej dodatnega dela, tudi nekaj zaostankov.

Lahko bi rekli, da opravljate funkcijo direktorice Centra socialnega dela Kamnik v zelo nehvaležnem času – v zadnjih letih so ves čas prisotni finančni rezi na vseh področjih. Je varčevanje doletelo tudi vas?
Strogo varčevanje je zagotovo doletelo vse javne zavode in javne uslužbence. Tudi mi smo uvedli stroge varčevalne ukrepe v smislu, da imamo manj izobraževanj, bolj smo skrbni in varčni, gledamo res na vsak evro. Napredovanj ni več, tako v plačne razrede, kot tudi v nazive. Prav tako iz leta v leto dobivamo manj finančnih sredstev s stani ministrstva, ne glede na to, da imamo isto število zaposlenih in večje število nalog, ki jih dobimo skozi leto. Vsako leto dobimo vsaj eno dodatno nalogo. Letos so bile to pogrebnine in posmrtnine. Za urejanje subvencij za malico, kosilo, najemnino in podobno, ki so se prenesle na nas, smo na primer lani dobili dve delavki iz občine, letos nismo dobili nikogar. Torej skozi leta dobivamo nove naloge in manj finančnih sredstev.

Do odpuščanj torej ni prišlo?
V našem primeru ne, ker je šla računovodkinja v pokoj in je nismo nadomestili. Namesto nje imamo sedaj zunanje sodelavce, kar je bistveno ceneje kot če bi imeli nekoga zaposlenega. Sicer mislim, da si glede na obseg dela odpuščanj niti ne bi mogli privoščiti.

Sredstev je vse manj, pomoči potrebnih pa v teh časih najbrž vse več. Kako se soočate s tem?
Preverila sem statistiko, saj me je zanimalo, česa je bilo v letu 2013 pravzaprav več. Ugotovila sem, da se število denarnih socialnih pomoči sploh ni naraslo. Veliko več je bilo izrednih denarnih pomoči, subvencij malic, kosila, kar pa pomeni, da so najbolj ogroženi tisti, ki delajo. Tisti, ki so zaposleni, imajo plače in z njimi težko preživijo. Gre za družine, pare, posameznike, ki ne dosegajo cenzusa za pridobitev redne socialne denarne pomoči in zato zaprosijo za izredne. To je tisto, kar se mi zdi najbolj šokantno. Ljudem poskušamo pomagati tako, da sodelujemo z Občino Kamnik. Kadar ljudje izkoristijo vse zakonske možnosti v našem centru, jih napotimo na Občino, kjer lahko pridobijo kakšno izredno pomoč. Pomembna so tudi donatorska sredstva. V letu 2013 smo imeli zelo veliko donatorskih sredstev, sodelovali smo tudi na različnih dobrodelnih prireditvah, veliko je bilo donacij v obliki hrane, pijače, božičnih daril, šolskih potrebščin, bonov za nakup hrane in nujnih higienskih pripomočkov. Zelo smo odprti za donatorje in v zadnjih dveh letih je opaziti porast donatorjev, pojavljajo se tudi posamezniki, ki pridejo in donirajo ter nam zaupajo, da bomo sredstva razdelili korektno med tiste, ki so pomoči potrebni.

Do kakšne vrste socialnih pomoči pa so ljudje sploh upravičeni?
Ljudje lahko uveljavljajo vse pravice v skladu z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih, se pravi denarno socialno pomoč ali izredno socialno pomoč, štipendije. Potem so tu še subvencije za malice, kosila, vrtce, najemnine, otroški dodatek. Pri otroškem dodatku se na primer pozna razlika iz prejšnjih let, saj so ukinili dva najvišja prihodkovna razreda. Tisti najbolj socialno ogroženi so poleg denarne socialne pomoči in izredne socialne pomoči upravičeni še do subvencije obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Kako je gospodarska kriza vplivala na našo okolico? Se je število brezposelnih oziroma prosilcev za pomoč povečalo?
Novembra 2013 je bilo v Kamniku enajst registriranih brezposelnih oseb več, v Komendi pa šest. Se pravi, da to leto ni bil tak porast brezposelnih oseb, bolj se pozna razlika od leta 2011 do leta 2012. V teh dveh letih je bistveno večje odstopanje. Seveda govorim o tistih brezposelnih, ki so registrirani. Je pa dejstvo, kot sem že omenila, da ni tolikšnega porasta rednih denarnih socialnih pomoči, pač pa se večji porast kaže pri izrednih socialnih pomočeh. Za to zaprosijo tisti ljudje, ki so zaposleni ali dobijo pokojnine, pa ne morejo preživeti. To se mi zdi kritično.

Kako pa je z mladimi?
Ni nekega hudega porasta, pravzaprav celo upad v določenih letih. Je pa res, da se z mladimi ne ukvarjamo na kakšen poseben način v smislu, da bi jih ločili od ostalih, ki uveljavljajo denarno socialno pomoč. Veliko je iskalcev prve zaposlitve, ki istočasno uveljavljajo tudi denarno socialno pomoč, ampak ne bi znala povedati, kolikšen je delež mladih med vsemi prosilci za denarno socialno pomoč. Mi v okviru prakse, pripravništva tudi usposabljamo dijake, študente in relativno veliko se jih pozneje zaposli. To se mi zdi dober pokazatelj tega, da kljub vsemu mladi najdejo zaposlitev, verjamem pa, da obstajajo tudi nekateri, ki je ne.

Kako pa ocenjujete reze v socialne transferje v imenu varčevanja? So (bili) res nujno potrebni?
Gre za to, da se pri rednih socialnih pomočeh ti rezi niti ne poznajo. Če pogledamo na to, da tisti, ki so zaposleni, ne morejo preživeti, ne vem, če so za to krivi ravno rezi. Najbrž je za to krivo kaj drugega. Se pa rezi poznajo pri otroških dodatkih. Ukinjeni so bili otroški dodatki za prve dohodkovne razrede, se pravi za tiste družine, ki imajo najvišje dohodke v okviru cenzusa. Naj omenim še, da je bilo denarnih socialnih pomoči v letu 2013 manj kot v letu 2012. Veliko več pa je bilo otroškega dodatka v nižjih dohodkovnih razredih, raznih subvencij in pa izrednih denarnih socialnih pomoči.

Lara Srša

Oglasno sporočilo