Intervju: Breda Smolnikar

0
1518

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 22.april 2014

V Domžalah imamo izvrstno pisateljico, ki je slovenski javnosti ostala v spominu predvsem po neverjetnem sodnem pregonu proti njenemu literarnemu delu. Eden njenih zadnjih javnih nastopov je bil pogovor v Spletni kavarni CD v Ljubljani, kjer so si bili eminentni tuji in domači prevajalci, recenzorji in literarni kritiki edini, da je njeno delo v slovenskem prostoru nekaj posebnega.

Pisateljica namreč v svojih delih govori zlasti o življenju malih obrtnikov in podjetnikov, kakršne je spoznavala v svoji okolici in kakršne ima, kot sama pravi, neizmerno rada. Ti pa ji naklonjenosti nikoli niso prav vračali, češ da preveč jasno opisuje resnične ljudi. Kot da ne bi razumeli, da mora vsak umetnik, pesnik, pisatelj, slikar ali skladatelj, zajemati snov za svoje delo iz življenja samega. Nerazumljena ali narobe razumljena je ostala tudi glavna junakinja Rozina v Brezah, katerih trnova pot se je končala šele sedaj.
»Slovenski kulturni javnosti sporočam, da je po petnajstih letih na evropskem sodišču za človekove pravice (European Court of Human Rights, Strassburg) končan proces proti meni in moji pripovedki »Ko se tam gori olistajo breze« in da je ta moja pripovedka tudi v evropskem prostoru osvobojena, ob njej pa prav gotovo vsem drugim evropskim umetnikom, ne samo slovenskim, utrjena pot svobodnega in mirnega ustvarjanja.«


S temi besedami ste slovensko javnost nagovorili te dni. Vaša sodna kalvarija se je začela pred petnajstimi leti z izdajo literarnega dela »Ko se tam gori olistajo breze«. Knjiga sama je že zaradi posebnega načina pisanja naletela na velik odmev bralcev, ko pa so starejše gospe, ki živijo tako v Ameriki kot v Sloveniji, iz pripovedi izluščile zgodbo svoje družine, se je za vas pričel sodni pogrom, kakršnega Slovenija ne pomni. Vas je to obdobje boja s sodnimi mlini zlomilo ali še bolj utrdilo?
Prav gotovo bi pisala drugače, kot sem morala pisati v teh letih sodnega procesa, saj sem se borila s peresom in tako kazala svojo literarno moč. Pripovedovala sem vsem, predvsem pa sodnikom, ki so moj sodni proces zaprli za javnost in me obsodili, govorila sem, da je beseda svobodna in da je ni mogoče zaustaviti. Evropski sodniki so to tožbo razglasili za nedopustno, pritrdili so slovenskemu ustavnemu sodišču, ki me je prvo osvobodilo, posredno pa tudi obsodili sistem rednih slovenskih sodišč, saj so le-ta dolga leta zapovedovala cenzuro, ki pa je v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah ne bi smelo biti, kar je za Slovenijo sramotno.

Ko ste morali Breze umakniti iz vseh knjigarn in knjižnic, vam je bila zagrožena in tudi uresničena visoka kazen, ko so en izvod knjige našli v neki odročni knjigarni. Kolikor se spomnim, ste uporno izdajali knjigo v drugačnih oblikah, kot so znakovni teksti, izid knjige s prečrtanim spornim besedilom, tudi v CD obliki. Sklepam, da je bil to vaš osebni upor in odgovor na vse sodne farse?
Ne, niso našli knjige v nobeni odročni knjigarni. Ta zgodba gre drugače in je prav šokantna, če pomislim, da so si moje nasprotnice ali morda še bolj njihov advokat (iz odvetniške pisarne v Mengšu) želeli predvsem finančno uspešnost tega procesa. Delavka tega odvetnika je klicarila Svet knjige, kjer je bilo iz prodaje umaknjeno 146 izvodov prepovedane knjige, češ, da je navdušena bralka moje literature in naj ji prodajo to knjigo in ko so ustregli njeni prošnji, si je njen šef ta nakup dal celo v stroške, kot je potem prikazal v svojem finančnem zahtevku tega procesa. Kazen za to edino tako spretno kupljeno knjigo te »moje bralke« v času prepovedi je namreč znesla okrog 45,000.000 tolarjev. Sodišče je po sodbi dovolilo vknjižbo nasprotnic na moje celotno premoženje, jemalo mi je plačo (do zajamčene), sedlo je na naše podjetje. Šlo je za popoln odvzem vsega mojega premoženja.
Seveda sem v teh letih pisala različne knjige, okrog njih ovila ključavnico in bralcem svetovala odpiranje na lastno odgovornost, v njih objavljala prepovedane dokumente iz zaprtega sodnega procesa, se literarno norčevala iz sistema, ki je spominjal na osebe in institucije te dežele, javno zažgala svoje »Zlate dépuške pripovedke«, si izmislila nove in nove knjige, vse tiskane v samozaložbi. K temu uporu se je pridružila tudi izdaja mojega CD kompleta, kjer sem sama pripovedovala inkriminirano pripovedko. Beseda v naši ustavi namreč ni prepovedana. Nasprotnikom so bila tako zavezana usta.

Ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije dokončno presodilo, da je sodni pregon knjige čista neumnost in vam vrnilo odvzeto imetje, se je slovenska javnost bolj mlačno odzivala na vaše poizkuse, predstaviti svojo literaturo na knjižnih sejmih. Povsem drugače pa se je odzvala stroka in javnost iz tujine, kar smo letos lahko videli v Cankarjevem domu. Kako to komentirate?
Že leta dolgo na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu predstavljam svojo literaturo. Dokler sem pisala, sem imela tudi literarne večere za časa sejma, zdaj po končanju pisanja tega nimam več. Na zadnjem sejmu pa sem imela debatno kavarno z mednarodno udeležbo in strokovnjaki za slovensko literaturo. Bila sem še posebej vesela, ker je na njej o mojem delu spregovoril tudi prevajalec v nemščino dr.Erwin Köstler. V nemščino je prevajal našega Cankarja in je poleg pomembnih avstrijskih nagrad tudi dobitnik Lavrinove plakete za prevajanje. Prevedel je moje Breze in zdaj začenja prevajati še druge moje tekste. Stroka, domača in tuja, me priznava, če pa se to ne sliši dovolj glasno, nič hudega. Razkošje za pisca je že, če ima vsaj enega pravega bralca.

Kolikor mi je znano, je bilo že nekaj resnih razmišljanj o ekranizaciji vaših Brez. Je ta ideja kaj bolj živa ali je ostalo zgolj pri razmišljanju?
O tem težko kaj rečem. Slovenski film je tako kot vse na Slovenskem podvržen finančnemu razmisleku. Scenarij je že leta narejen, nekaj se je plačalo zanj, potem je vse obstalo. Prepričana sem, da bo nekoč film o moji majceni, neupogljivi, kšeftarski in pretepaški ter ljubeči Rozini gotovo narejen.

Vaša dela so prevedena v več jezikov in tuji prevajalci, recenzorji in scenaristi imajo o vas visoko mnenje. Vaš stil primerjajo s konceptualizmom, ki se pri nas nikoli ni razvil in ste v slovenskem prostoru nekaj posebnega. Kje menite, da je vzrok, da vas v tujini bolj cenijo kot doma?
Moji teksti se prevajajo v tuje jezike, Breze so tiskane v angleščini in slovaščini, končane so v francoščini, pripravljajo se poleg nemščine še prevodi v španščino in srbščino. – Poglejte primer Borisa Pahorja! Nedolgo od tega sem videla v Cankarjevem domu, kako so se rinili v njegovo fizično bližino tudi tisti, ki mu v prejšnjem sistemu nikoli niso prišli naproti. Uspeh je moral najprej doseči v tujini. Dr.Evgen Bavčar ga je začel promovirati v Franciji in ko je potem preko Italije ves slaven in preveden v francoščino in italijanščino ter s francoskim visokim priznanjem prišel v Slovenijo, so se pa slavja in čestitke začeli množiti. Slovenci znamo jamo skopati umetniku. Najraje imamo mrtvega, da ga potem lahko neovirano slavimo, saj se nam ne more več upirati.

Kako se je na sklep evropskega sodišča odzvala domača strokovna javnost ?
Časopisje piše o tem, s čestitkami se je odzval minister za kulturo, enako tudi predsednik mojega pisateljskega društva, pa nekdanji varuh človekovih pravic, ljudje literarne stroke in kolegi pisatelji. Evropska razsodba je res zelo pomembna za nas umetnike in ljudi peresa, novinarje in umetnike sploh. Odslej se ne bo mogoče več tako norčevati iz umetnikov in jim jemati najboljših ustvarjalnih let.

Se vam je ob tem razpletu morda v mislih oblikovala kakšna nova zgodba, novi literarni junaki? Se v prihodnosti rišejo obrisi novega literarnega dela?
Ne pišem več. Zdaj bom izdala samo še nekaj že napisanih pripovedk za odrasle v nekaj deset izvodih.

S pisateljico sem se pogovarjala
Danica ŠRAJ

Fotografiji: delo.si

Oglasno sporočilo