NATAŠA PIRC MUSAR: Največ težav bodo imeli tisti, ki v službi igrajo šah

2306

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 12.maj 2014

Ob omembi Nataše Pirc Musar mnogi pomislijo na odločno in neomajno žensko. Zadnjih deset let jo spremljamo v vlogi informacijske pooblaščenke, ki je branila dve naši temeljni pravici – pravico dostopa do javnih informacij in pravico do varstva osebnih podatkov. Konec maja se seli na RTV Slovenija, a tokrat ne v vlogi televizijske voditeljice, kot se je verjetno še marsikdo spominja, pač pa kot generalna direktorica. In če bo za našo medijsko hišo in svoje zaposlene skrbela vsaj tako odločno, kot je skrbela za naše pravice, se »speči princeski« obetajo boljši časi. In ni dvoma, da Nataša Pirc Musar s svojo odločnostjo lahko ne samo prevetri našo javno medijsko hišo, pač pa povzroči pravi vihar, ki ga medijska hiša še kako potrebuje.

Po desetih letih zapuščate funkcijo pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja. Kaj bi označili za največji dosežek v času vaših dveh mandatov?
Vzpostavitev institucije zagotovo ni mačji kašelj. Danes sem neizmerno ponosna na to, da ta urad poznajo praktično vsi. Že leta 2008, ko je Eurobarometer delal anketo v vseh takratnih 27 državah članicah Evropske unije o tem, koliko poznajo informacijske pooblaščence in koliko poznajo varstvo osebnih podatkov, je Slovenija po zgolj dveh letih (varstvo osebnih podatkov smo prevzeli leta 2006 od Ministrstva za pravosodje), zasedla zavidljivo drugo mesto, takoj za Finsko. Moji sodelavci se velikokrat pošalijo, da, ko jih vprašajo, kje delajo, in rečejo, da pri informacijskem pooblaščencu, najprej debelo pogledajo in vprašajo, kje je to. Ko rečejo pri Nataši Pirc Musar, pa naenkrat vsi vedo, za kaj gre. Verjetno se je v teh desetih letih zgodilo, da se je ta institucija personalizirala z menoj. Tako kot sem se tudi jaz z njo. Deset let sem z dušo in srcem živela za ti dve temeljni človekovi pravici, s katerima sem se ukvarjala, in to bo v meni ostalo za vedno. Tega virusa ne bom mogla spraviti ven. Dokler bom živa, bom verjetno ropotala o pasteh Facebooka in o tem, kaj se dogaja na področju zasebnosti.
Skratka, najbolj ponosna sem na to, da smo v tem času uspeli vzpostaviti ekipo vrhunskih strokovnjakov in da smo na tem področju orali ledino, kar ni bilo lahko. Ponosna sem na to, da smo dali nekaj izjemno zahtevnih zadev na Ustavno sodišče RS, ko se z vlado ni dalo pogovoriti o protiustavnosti zadev okoli človekovih pravic. In na to, da smo gledali pod prste policiji, da ni postala preveč pohlepna pri zbiranju osebnih podatkov. Velike bitke so bile tu v ozadju.
Ponosna sem tudi na to, kar smo naredili na področju dostopa do informacij javnega značaja. Dejstvo je, da se tri četrtine svojega časa ukvarjam z varstvom osebnih podatkov. Na dostopu do informacij javnega značaja so zadeve bolj utečene. Pred tremi tedni smo dosegli pomembno zmago tudi na tem področju. Med zavezance za dostop do informacij javnega značaja smo uvrstili tudi podjetja v državni lasti, podjetja v občinski lasti in podjetja v lasti javnih zavodov. V zadnjih petih letih sem na tem področju velikokrat opozarjala, da se v teh podjetjih pere javni denar. Na tem mestu moram pohvaliti ministra Viranta, ki je bil edini minister, ki je prisluhnil in pljunil v roke ter ta zakon speljal tudi čez zakonodajno proceduro.

Večkrat se pojavljajo razni očitki, da ste bolj naklonjeni eni politični opciji kot drugi.
Naj ne zveni cinično, ampak med drugim sem ponosna tudi na to, da me ne marajo ne na levici, ne na desnici. Jaz zaradi tega mirno spim, ker sem obojim gledala pod prste. Čeprav na desnici ropotajo, da sem njim bolj, ampak moj odgovor je preprost: delajte manj prekrškov in boste imeli manj opravka z mano. Lahko pa na tem mestu povem, da sem oglobila čisto vse parlamentarne stranke. Ženo predsednika stranke SD, Zorana Jankovića in Pozitivno Slovenijo, NSi, SLS, Avrelija Jurija, ker je zlorabljal volilne imenike kot član SD-ja, ko je kandidiral za poslanca italijanske Narodne skupnosti … Ampak eni pač ropotajo bolj, drugi pa kazen sprejmejo in so malce bolj tiho.

Kot informacijska pooblaščenka ste imeli (oziroma jo imate še nekaj dni) nalogo, da varujete dve temeljni človekovi pravici, in sicer pravico dostopa do javnih informacij in pravico do varstva osebnih podatkov. Kako bi ocenili spoštovanje teh dveh pravic v Sloveniji?
Iz leta v leto ljudje bolj poznajo in tudi bolj cenijo ti dve pravici. Če omenim najprej varstvo osebnih podatkov. Čisto »navadni« državljani me sprašujejo, če morajo v določeni situaciji res dati osebni dokument in osebni podatek, zakaj za vraga ob nagradnih igrah zahtevajo davčno številko in emšo, številko modrca, številko čevlja … ne vem, kaj vse. Tukaj vidim, kako postajajo ljudje vse bolj previdni. Del zaslug si zagotovo lahko lastimo mi. Ozaveščali smo. Kolikokrat smo po osnovnih šolah predavali o pasteh Facebooka, o spletnem nadlegovanju, o tem, kakšne elektronske prstne odtise puščamo v digitalnih okoljih! Učitelji, učenci in starši so nas poslušali z odprtimi usti. Ni nam bilo žal minute, ki smo jo preživeli v osnovnih in srednjih šolah. Tudi na področju dostopa do informacij javnega značaja vidim, da so ljudje vse bolj radovedni, kaj država počne z njihovim, torej davkoplačevalskim denarjem.

Še ena stvar je zelo zanimiva in signifikantna. Zakaj se Zakon o dostopu do informacij javnega značaja v 11 letih, odkar ga imamo, ni »skvaril« na poti? Zakaj ga v parlamentu niso želeli omejiti? Zakaj mu niso želeli in zmogli odvzeti moči, ki jo ima? Odgovor je popolnoma preprost. Ko so stranke v vladi, tega zakona ne marajo, ker jim gleda pod prste. Ko so v opoziciji, ga pa ljubijo in obožujejo. Zdi se mi, da je ena od zmag tega zakona, da pride prav tudi politiki, ko na drug način ne more priti do informacij, ki so pomembne za njihovo povsem legitimno politično delo.
Koga bi si želeli za svojega naslednika?
Zagotovo ne nekoga, ki bi bil političen. Želim si strokovnjaka, želim si človeka, ki bo tako predan poklicu, kot sem bila sama. So ljudje, ki to znajo in zmorejo. Upam, da bo imel predsednik Pahor toliko modrosti, da bo takšnega izmed prijavljenih kandidatov tudi identificiral.

Zakaj ste odločili, da se boste vrnili v medijsko hišo, kjer ste začeli, in kandidirali za generalno direktorico RTV Slovenija?
Informacijska pooblaščenka sem bila dva mandata in zakonodaja omejuje mandat na dva zaporedna mandata. Moja zgodba se je tu morala končati. In prav je, da je tako – zaradi higiene v nadzornih institucijah je prav, da na takšne pozicije pridejo nove metle. Tako ali tako sem iskala nove izzive. Televizija je bila moja prva ljubezen. RTV hiša je naredila iz mene Natašo Pirc Musar kot jo poznate danes. Moj glas in obraz je naredila za prepoznavnega. Res iskreno želim tej hiši nekaj vrniti. Imam energijo, imam voljo do dela, nisem človek, ki bi imel pisarno, fikus in tajnico, ki bi mi nosila kavo. Nazaj prihajam z iskrenimi nameni kaj postoriti, garati za RTV. Velikokrat sem to hišo imenovala speča princeska. Malce je zaspala na svoji poti od leta 1995, odkar sem jo zapustila. Ampak še vedno je v tej instituciji ogromno ljudi, ki znajo in zmorejo. Žal pa tudi po anketah, ki jih dela Svet delavcev, opažam, da se je v hiši razvila nekakšna kultura izogibanja delu in da se je očitno premalo delalo na samem programu in na motivaciji zaposlenih. Ne bo lahko. 2400 ljudi bo pod menoj. Tega ne bom zmogla sama. Poskušala bom seči prav vsakemu zaposlenemu v roke in se mu predstaviti. Kar nekaj časa mi bo vzelo in verjetno vsem ne bom zmogla. Ampak želela bi si, da začutijo to energijo in voljo za delo, ki jo imam. Da prenesem nekaj te energije med vse ostale. Samo skupaj bomo lahko zbudili to spečo princesko.

Kateri so glavni cilji, ki ste si jih zadali?
Pri tako veliki instituciji kot je RTV se seveda ne moreš lotiti vsega naenkrat. Potrebno si je postaviti določene prioritete. Postavila sem si tri. Prva, in po mojem mnenju najbolj pomembna, je prevetritev programske sheme na televiziji, saj je ta na radiu manj problematična kot na televiziji. Na televiziji se da postoriti veliko. S svojim timom že cel mesec garamo na tem, kako bomo v okviru zakonodajnih možnosti in v okviru poslanstva, ki ga nacionalna televizija seveda ima, to storili. Zgodile se bodo tudi kakšne tektonske spremembe. Potrebno bo začeti delati izjemno kakovosten program in ne pasti na nivo regionalnih ali lokalnih televizij. Jih ne podcenjujem, kajti tudi one delajo kakovosten program. Ampak mi moramo delati še bolj kakovostnega. To je dejstvo. Nacionalna hiša mora biti prva po kakovosti. Moj predhodnik Marko Fili je ogromno delal na tehnološkem napredku radia in televizije, zato ni tehnoloških ovir za doseganje te kakovosti. Ampak tehnologija sama po sebi še ne pomeni nič. Produkt te hiše je program, zato se je treba lotiti programa, tehnika pa mora slediti programski viziji in ne obratno.

Pa druga točka?
Druga zadeva je pridobiti nazaj mlade gledalce. Po analizah, ki jih pregledujem, so gledalci javne televizije in poslušalci javnega radia stari od 50 let naprej. Zaradi Pop Tv-ja, ki je gradil na mladi publiki, smo popolnoma izgubili mlado gledalstvo, ki je ostalo in bo ostalo tam, če mi ne bomo premaknili stvari. Ampak vendarle mora nacionalni medij mladim ponuditi nekaj več kot zgolj plehke vsebine, ki se jih komercialna televizija loteva zato, ker so bolj komercialno zanimive. To seveda povsem razumem. Začeti moramo delati na digitalnih okoljih, na multimedijskem centru (MMC). Treba je razmišljati, kako mladi vstopajo v digitalna okolja, treba se je posvetiti pametnim telefonom in tablicam. Mladi gledajo oddaje na tablicah, ne več na televiziji, zato ker jih gledajo takrat, ko imajo čas. Treba je narediti nek preskok tudi v glavah ostalih zaposlenih na RTV-ju, da bodo iz analognega razmišljanja šli v digitalno. Kolegi iz MMC-ja se sicer zelo trudijo, gredo v pravo smer, ampak se mi zdi, da imajo morda premalo podpore znotraj hiše. Temu oddelku bom dala mnogo večjo veljavo, ker želim pripeljati mladino nazaj.
Tretja točka pa bo morda še najlažje izvedljiva. To je popolna preglednost porabe denarja znotraj hiše. Za zgled bomo vsem ostalim institucijam, ker iskreno verjamem, da transparentnost lahko dela čudeže. Proaktivno, torej brez zahtev posameznikov, bom objavljala vse odhodke, ki bodo šli iz RTV-ja. Ne samo zaradi širše javnosti, pač pa tudi zaradi zaposlenih znotraj hiše, da se ne bo govorilo, koliko dobi nekdo, koliko drugi. V javnem zavodu ni dilem. To mora biti pregledno za zaposlene znotraj hiše in za celotno širšo javnost izven hiše, da se vidi, kaj se za RTV naročnino, ki je javni prihodek, izdela. In to bom naredila 26. maja – moja prva pot bo v finančno službo, da se pogleda, na kakšen način se lahko odhodke izvozi v format, ki bo berljiv. In zelo preprosto je to potem objaviti na spletni strani.

To torej pomeni, da bo javno vse – tudi plače in honorarji?
Absolutno. Vidno bo, koliko dajemo za zunanjo avdio-vizualno produkcijo, koliko dajemo za pravne storitve, koliko za nagrade zaposlenim, koliko zaposleni dobivajo še prek honorarnih pogodb – tudi to se dogaja znotraj hiše. Ampak če bom jaz podpisala takšno pogodbo, bom to morala znati zagovarjati tudi v javnosti, kar pomeni tudi en filter zame, ker bom morala imeti tehtne argumente za vse.

Kje pričakujete največ težav?
Pri premikanju miselnosti ljudi – da je treba začeti razmišljati hitreje. Najbrž bodo največ težav imeli tisti, ki v službi igrajo šah in nič ne delajo. Morda zveni grobo in kruto, ampak tudi takšni so. Ti bodo imeli z menoj največ težav. V tako velikem sistemu seveda pričakujem metanje polen pod noge – to je nekakšen hobi v RTV hiši. Želela bi si, da bi bilo tega seveda čim manj. Verjetno bo precej težav tudi, ker bo politika želela pristavljati svoj lonček h koritu, ampak tukaj bom neizprosna. Nikomur nisem dolžna nič, okostnjakov v omari tudi tu nimam. Tako kot pri informacijskem pooblaščencu nisem dopustila, da bi kdo vplival na naše delo, tudi na RTV-ju zagotovo ne bom. In kolegi v informativnem programu, kjer je pritiskov verjetno največ, bodo imeli mojo popolno podporo.

V programu omenjate, da boste spremenili tudi televizijsko programsko shemo. Kakšna je vaša vizija?
Treba je narediti neko bolj pregledno programsko shemo. Danes imam žal občutek, da se na drugem programu objavlja vse, česar se pač ne objavi na prvem. Regionalna centra v Mariboru in Kopru sta brez nekega poslanstva. Oba bosta dobila veliko več dodatne energije in vizije s tem, da bosta postala produkcijska centra, ki bosta morala producirati oddaje, ki bodo zanimive za celotno Slovenijo, ne samo za obe regiji. Znotraj shem razmišljamo o posebnih vsebinskih programih. En program bi rada v celoti namenila mladinskemu in otroškemu programu, seveda v povezavi z MMC-jem in digitalnim okoljem. Narediti želim vsebinsko zasnovo nekega programa, ki bo kulturno-umetniški in posvečen morda še znanosti in izobraževanju. Glede na to, da ne bomo delali deset programov, bomo morali razmišljati o tem, kaj gre skupaj. Drugi program pa bo v celoti posvečen športu, zabavi in filmu. Kar se tiče prvega programa – jaz mu ljubkovalno rečem primus – to bo program najbolj kakovostne domače produkcije, najbolj kakovostnih premiernih evropskih in ostalih svetovnih filmov, Dnevnik in Odmevi bosta nosilni oddaji, jutranji program, Tednik – to so te najbolj prestižne oddaje in moja tiha želja je, da prvi program postane kot BBC 1.

Kaj je po vašem mnenju RTV-ju vzelo nekdanjo slavo in ugled?
Težko bi sodila. Mislim, da se v vsakih velikih sistemih pozna to, da so se po vodilnih mestih vrteli eni in isti ljudje, ki so morda zaspali na teh pozicijah. Pa nočem biti kritična, saj tudi sama pri sebi vidim, da po desetih letih morda ne vidim več vsega, kar bi bilo potrebno videti, da gredo stvari naprej. In v tako velikih sistemih je zelo dobro, da se na najvišjih pozicijah garnitura tudi starostno zamenja. Vesela sem, da je programski svet sprevidel, da je prišel čas za mlajšo ekipo. No, saj Marko Fili ni star, da mi ne bo zameril, ampak so pa bili v njegovi ekipi ljudje, ki so bili več kot 20 let v hiši. Z menoj v hišo prihajajo sodelavci, ki so vsi mlajši od mene – torej od 46 let – in nihče razen enega ni bil znotraj hiše. Zdi se mi, da bomo znali s povsem nekega drugega zornega kota pogledati na stvari in dati nek »push« sistemu in zaposlenim.

V programu omenjate tudi več trženja vsebin, promoviranja voditeljev in podobno.
Treba se je zavedati, da televizija in tudi radio pridobivata na trgu. In tudi tukaj, če že seveda to možnost imamo, bomo to delali vrhunsko. Kar se tiče promocije voditeljev oziroma marketinga – to je stvar, ki je danes RTV nima. Tega preprosto nikjer ni. Pa ne gre samo za to, da bi dobili več denarja v hišo. Z marketingom ti promoviraš oddaje, saj vendarle hočeš, da jih ljudje gledajo. Ne delamo jih zato, da jih ne bo gledal nihče. Treba je promovirati zvezde. Tudi ta hiša jih ima. Neizmerno ponosna sem na vse tri voditelje Odmevov in na Manico Janežič Ambrožič. Ravno zdajle gledam njen vrhunski dokumentarni film Evropa po Evropi. Mario Galunič. Žal mi je, da za njim ni nove zvezde razvedrilnega programa. Voditeljem je treba povedati, da so zvezde. Kolikor jih jaz poznam, se sicer nihče ne obnaša zvezdniško, ampak navzven bi morali biti. Upam, da dobijo tako dobro meso pri mesarju kot sem ga jaz (smeh). Treba jim je priznati, da so zvezde. Socializma je konec. Najboljše je treba vleči naprej, ker bodo za sabo potegnili nove. Grozno mi je bilo, ko se je začelo govoriti, da bo šel Slavko Bobovnik na Pop TV. Pomislila sem, kdo bi ga sploh lahko zamenjal. Kje je kdo, ki bo zamenjal Slavka Bobovnika? In to je problem te hiše. Če bomo promovirali zvezde, bo v ozadju mnogo mladih, ki si bodo želeli tak status. To pomeni, da če bo Slavko Bobovnik odšel (sicer upam da ne bo), mora zadaj stati deset novih, ki ga lahko nadomestijo.

Se ne bojite, da bi vam očitali preveliko komercializacijo? Linija med kakovostjo in pretirano komercializacijo je včasih lahko zelo tanka …
Tu se ne strinjam. Če je oddaja gledana in dobra, ali to nujno pomeni, da je komercialna? To miselnost bo treba opustiti. Res je, da ima javna televizija posebno poslanstvo. Ga zelo dobro poznam in s tem nimam popolnoma nobenih težav. Ampak tudi tisto, kar je poslanstvo hiše, bomo delali vrhunsko. Kaj jaz pogrešam? Predvsem najbolj kakovostno produkcijo v prime-timu – tako na radiu kot televiziji. Pogrešam recimo intervjuje z voditelji vsaj okoliških držav. Zakaj ne naredimo intervjuja z avstrijskim predsednikom? Zakaj ne s hrvaškim predsednikom? In to takega kot se šika – ne radio na televiziji, ampak takšnega z dokumentarnimi posnetki. Dva voditelja sta, ki sta tega žanra sposobna – Igor E. Bergant in Manica Ambrožič. In kot gledalka od javne televizije pričakujem takšne vrhunske oddaje. Na komercialnih televizijah jih nikoli ne boste videli. Mi take stvari tudi moramo delati. In če jih bomo delali, bomo delali dobro. Ne bomo delali dokumentarnih filmov, v katerih se bo tresla slika, ker bo snemalec snemal z rame, ker se mu ne bo dalo vzeti stativa. Tega pa res ne bom pustila.

Velik poudarek bo torej na televiziji, a ne smemo pozabiti na radio. Kako je z njim?
Radio je produkcijsko manj zahteven, tudi finančno je manjši kolač, zato sem se odločila, da se bom najprej lotila prevetritve televizijskih programov, ker so vendarle bolj problematični. Na radiu pa se bo tudi potrebno pogovoriti, na kakšen način delati, da se uvede določene specifične programe. Prvi poskus kolega Lampreht že izvaja s športnim programom, ki je delno že zaživel na internetu. Tudi on se zaveda, da se je tudi na radiu treba preseliti iz analognega v digitalni svet.

Med drugim se vas spominjamo tudi kot voditeljico informativne oddaje na RTV in pozneje na Pop TV. Zakaj ste se sploh odločili zapustiti novinarstvo?
Jaz sem študirala pravo. Že ko sem študirala, sem si vedno govorila, da bo pravo neka moja zlata rezerva za čase, ko bo potrebno oditi z ekrana. Od prvega dneva, ko sem postala voditeljica Dnevnika in pozneje 24ur na Pop-u, sem vedela, da to predvsem za ženske ni služba do pokoja. Sama pri sebi sem si rekla, da mene dol z ekrana ne bodo vlekli in da bom šla sama, ko bom začutila, da je prišel čas. V medijih sem 12 let neizmerno uživala, od tega sem bila deset let na voditeljskih pozicijah. Nikoli mi ni bilo žal desetih let prečudovitega časa, ki sem ga preživela v tem medijskem okolju. Ampak ambicije so me vendarle začele vleči v pravo. Želela sem si delati nekaj na pravnem področju. Najprej me je zaneslo v finančno institucijo, potem na vrhovno sodišče, nato pa me je predsednik Drnovšek imenoval za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja. Takrat si še niti pod razno nisem predstavljala, kaj me čaka in kako se bo ta urad razvijal. Danes sem po desetih letih dela na tej poziciji neizmerno ponosna na vse, kar sem skupaj s sodelavkami in sodelavci naredila na tem področju.

Lara Srša
Fotografija: Jure Eržen

Oglasno sporočilo