Reza kandidira za županjo Domžal

1683

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 10.avgust 2014

Alenka Oldroyd Reza je ena izmed tistih, ki jih ni potrebno posebej predstavljati nobenemu Domžalčanu. Po nekajletnem premoru jo spet lahko spremljamo na njenem »domačem terenu« na Radiu Hit, po novem pa tudi v vlogi vremenarke na Planet TV. V zadnjih letih se je med drugim ukvarjala z gojenjem česna, jeseni pa izide tudi njena knjiga. Kako pa bi se vam zdelo, če bi Reza postala županja Domžal?

Ne, ne gre za potegavščino, Reza misli še kako resno. Pred nekaj dnevi je napovedala svojo kandidaturo na županskih volitvah, njena stranka pa je tik pred ustanovitvijo. V volilni boj vstopa samozavestno z besedami: »Skupaj smo zmagovalci«.

Pred kratkim ste napovedali kandidaturo za županjo Domžal na prihajajočih volitvah. Zakaj ste se določili za to?
Odgovor je preprost – ker imam ob sebi rada vesele, zadovoljne in uspešne ljudi. Prav to zadnje čase v Domžalah pogrešam. O tem pravzaprav prej nikoli nisem razmišljala, še samo sebe sem presenetila. Županja oziroma župan je glava in srce občine. Jaz prav gotovo zato, ker mi je mar in mi ni vseeno, kako bodo živeli moji otroci, vnuki. Če gledam generacijsko, se čutim odgovorno za nastalo situacijo. Naša generacija je naredila veliko škode v državi in je odgovorna, da smo padli tako globoko.

Boste šli na volitve kot samostojna kandidatka?
Ne, sedaj ravno ustanavljamo stranke. Naša lista na volitvah se bo imenovala Naša lista Reza. Razmišljali smo, s kakšno blagovno znamko bi se predstavili in Reza je blagovna znamka, ki je prepoznavna. Ravno včeraj smo šli na ulice zbirat podpise za ustanovitev stranke in glavnina ljudi je brez besed prispevala svoj podpis. Večino od 200-ih podpisov sem zbrala od ljudi, ki jih poznam le bežno. To mi da moč in veliko mero odgovornosti. Prepričana sem, da poti nazaj več ni. Zdaj, ko sem videla, kako ljudje gledajo na mojo kandidaturo in da mi zaupajo, je to še en dokaz več, da sem se pravilno odločila.

Ste morda medtem, ko ste zbirali podpise in bili v kontaktu z ljudmi, prejeli kakšno informacijo o tem, kaj si Domžalčani želijo, kaj jih moti?
Na Hitu imam dan odprtih vrat oziroma govorilne ure vsako dopoldne med osmo in deseto. Ljudje mi pišejo ali kličejo in mi povejo svoje želje ali pripombe. Absolutno je treba še vedno zidati in obnavljati ceste, da gre življenje lahko naprej. Gradbeništvo je pomembna dejavnost v gospodarstvu, a mislim, da je prišel čas, ko je treba začeti delati z ljudmi. Prišli smo v neko fazo apatije in če bomo čakali predolgo in dopustili, da ljudje padejo v depresijo, bomo imeli zelo resno težavo. Mislim, da je zdaj zadnji trenutek. Obljubljala ne bom nič, vem pa, da obstajajo rešitve in poznam pot do njih. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem človek akcije in vredna zaupanja.

Katera bo vaša prednostna naloga, če bi boste izvoljeni za županjo?
Program je še v nastajanju, ker še zbiramo predloge. Težko bi rekla, kaj je prednostno, ker je prednostno vse. Otroci, družine, upokojenci, športniki, turizem, obrtniki, kmetijstvo, društva, združevanje, zadruge, prostovoljstvo, mladina in socialno podjetništvo.

Kaj je po vaše glavni adut Domžal?
Ugotavljam, da je v Domžalah veliko novih mladih družin. To se mi zdi čudovito. To je tisto, kar me navdaja z upanjem in veseljem, a potrebno bo poskrbeti za te otroke in mlade družine, jim omogočiti boljšo, lepo prihodnost in zagotoviti delovna mesta. Ampak to so te prazne besede, ki se lepo slišijo in smo jih že vsi naveličani. Preiti je treba od besed k dejanjem. Velikokrat pomislim na kitajski rek, ki pravi: Ne dajte mi ribe, pač pa me ribo naučite uloviti. In to je tisto – ljudem je treba ponuditi priložnost, da se zaposlijo, da živijo dostojno življenje. Delo je namreč tisto, ki nas krepi in ki nam daje zadovoljstvo in dodano vrednost. Že moja nona je govorila, da moraš, ko si na dnu, pustiti mislim, da gredo stran in zagrabiti lopato, grablje ter skopati jarek, prekopati njivo. In to je res. Delo te lahko reši. Ljudem je treba pomagati do te mere, da so sami sposobni preživeti. Tudi razne subvencije iz Evrope so le pesek v oči, če nisi nanje pripravljen. Ko je obdobje subvencioniranja končano, je spet vse kot je bilo prej. To ni rešitev. S človekom se je treba ukvarjati, ga motivirati. Povedati mu je treba, kakšne so njegove možnosti, pokazati luč na koncu tunela in ga spodbujati. To je proces, ki traja, ni enkratno dejanje.


Pa je možno takšne spremembe doseči samo na lokalnem nivoju, samo z lokalno politiko?
Absolutno. Potrebno je sprejemati občinske odloke, dekrete, pošiljati predloge na državni nivo. Treba je biti aktiven in zato sem se tudi odločila, da bom ustanovila stranko in da ne nastopim kot neodvisna kandidatka. Da imam svojo skupino, ekipo, ki dela. Občino si namreč predstavljam kot veliko družino. Voditi občino je zelo odgovorno. Če je družina osnovna celica družbe, je občina osnovna celica države. Že zdaj se čutim odgovorno, ko sem videla, koliko ljudi mi zaupa in kakšen je bil njihov odziv.

Jasno je, da center Domžal potrebuje krepko prenovo, večni trn v peti je predvsem SPB, ki je zaradi znanih težav vse prej kot lahek zalogaj. Kako bi se vi lotili centra mesta?
K meni je na primer prišla gospa, ki je predlagala, da bi vse te institucije, ki so tam – npr. Zavod za zdravstveno zavarovanje in davčna, preselili v pritličje, v zgornjih nadstropjih pa bi naredili stanovanja. A o tem zdaj težko na pamet. Za to obstajajo strokovnjaki, arhitekti, urbanisti. Ne vem, kaj so urbanisti počeli v preteklosti, ampak urbanistični načrt v Domžalah je malce zgrešen. Zagovarjam male trgovinice, družinska podjetja, ampak vse to je treba ljudem pomagati speljati. Ne moreš kar pustiti ljudi in jim reči, naj se pač znajdejo po svoje. Nismo vsi za vse. Eni na primer ne znamo delati z usnjem ali kovino, obstajajo pa ljudje, ki to znajo in to lahko ponovno obudimo in pomagamo speljati. Treba je stopiti skupaj in veliko komunicirati in si pomagati.

Govorite torej o nekakšnem medgeneracijskem povezovanju?
Absolutno. Starejši imajo znanje in izkušnje, mladi pa energijo in veselje do življenja.

Veliko ljudi pravi, da so Domžale zaspano mesto.
Da so Trnuljčica (smeh).

Kako bi obudili mesto?
Treba se je angažirati, narediti dober koncept in se povezati. 1. septembra bomo naredili projekt Okusi na vlaku. Okuse Kamnika in Okuse Ljubljane bomo povezali prek Domžal. Na vlaku bomo delili zdrave zajtrke in malice. Treba se je povezovati. Kamnik je recimo krasno mesto, zelo je oživel. Mi smo ravno nekje na poti do Ljubljane. K nam je treba privabiti turiste. Imamo krasne športne objekte. Šport je pri nas na zavidljivem nivoju, zato je ena izmed idej športni turizem, da pridejo ekipe k nam trenirati. Imam idejo, da bi v Domžalah naredili kamp, privabili kolesarje. Bistrica je sicer super urejena, a proti Ihanu je že vse zaraščeno. V parke bi recimo nasadila sadno drevje, dala ljudem možnost, da imajo vsak svoj vrtiček. Potrebno je poskrbeti za preživetje, samooskrbo, za semena. To, da so otroci lačni, je nedopustno. Socialna podpora ja, ampak mi moramo omogočiti staršem, da bodo zaslužili in da bodo živeli dostojno življenje. Da bodo oni sami dali otrokom. Za marsikoga je ponižujoče to, da ne morejo dati svojim otrokom sami, pač pa od podpore, ki jo dobijo. Tega se ni treba sramovati, smo pač v takšni situaciji. Ravno zato je treba iskati rešitve. Stopiti moramo skupaj.

Mnoge je novica, da boste kandidirali za županjo, presenetila. Vajeni smo vas namreč predvsem iz medijev. Kako ste sicer pristali na radiu in televiziji, glede na to, da ste diplomirali iz računalništva in informatike?
Prvič sem se z mediji srečala še v študentskih letih, ko sem delala na Radiu Študent, na Hitu pa sem začela delati 93. leta, dve leti pozneje pa še na Pop TV. V medijih sem začela delati popolnoma po naključju. Spomnim se, ko smo imeli na Cekinovem gradu v Tivoliju neko prireditev, pa je bil tam tudi dekan fakultete, ki sem jo obiskovala. Rekel mi je, da je res škoda, da nisem ostala v stroki in odšla v medije. Odgovorila sem mu, kakšna škoda za stroko bi šele bila, če bi ostala (smeh). Študij je bil fenomenalen, ampak da bi delala na tem področju, si pa še zdaj ne predstavljam. Mediji so mi res pisani na kožo.

Potem ste pa kar naenkrat izginili z radia in televizijskih zaslonov.
Takrat sem se poročila in se kasneje preselila na Havaje. Zaključila sem eno in drugo. Že po nekaj mesecih sem prišla nazaj domov. Sem hitro prišla nazaj.

In zdaj je spet vse po starem – ponovno vas lahko poslušamo na Hitu in gledamo na televizijskih zaslonih, le da tokrat na Planet TV.
Tako je, ravno danes sem imela vreme na Planet TV. Zdaj sem že tri leta v Sloveniji. V Ameriki sem bila samo par mesecev. Bilo je tako, da sem bila par mesecev tam, prišla domov in spet šla. Potem je rodila hčerka, zbolel je oče, zapletati se je začelo okoli vize, tako da sem odšla nazaj v Slovenijo in tu ostala. Letos me je pred valentinovim direktor Radia Hit Stane Cencelj poklical in vprašal, ali bi prevzela projekt. Takoj sem bila za, vse se mi je fino poklopilo – česen je bil ravno v zemlji in imela sem čas. Sodelovali smo še za osmi marec, prvi april, potem sem pa kar ostala. In mi je super. Spet sem začutila tisto energijo in veselje. Pred tremi tedni pa me je poklical še Bojan Traven in zdaj spet napovedujem vreme. Kot da se vmes ni nič zgodilo.

reza2
Ko ste se vrnili iz Amerike, ste se začeli ukvarjati s kmetijstvom, in sicer gojite česen. Zakaj kmetijstvo in zakaj ravno česen?
V Ameriki sem bila precej nesrečna. Razmišljala sem, kaj bi delala, ko bom prišla nazaj. Česen se mi je zdel nekaj tako slovenskega, avtohtonega. Ko sem prišla sem, sem šla v šolo in pridobila status kmeta. Moram reči, da je bila lansko leto boljša letina. Letos je dež naredil kar nekaj škode. Imamo celo svojo blagovno znamko Sallium, ki bo kmalu prišla v trgovine. Izdelujemo česnov čips, česen v prahu in piškote za hišne ljubljenčke proti zajedavcem.

Jeseni pa vas ne čakajo samo županske volitve, pač pa izide tudi vaša knjiga.
Res je, naslov knjige je Česen postane resničen. Gre za besedno igro, saj naslov lahko beremo tudi kot: Če sen postane resničen – torej da se sanje uresničijo. Knjiga je sicer domišljijska, temelji pa na resničnih dogodkih, tudi karakterji so resnični. Napisana je kot neke vrste blog, tako da ni čisto klasična knjiga. Veliko pove o meni – a ne preveč. O česnu pove vse, kar vem. Notri je ogromno receptov.

Bi želeli še kaj sporočiti našim bralcem?
Pojdite na volitve! To! 5. oktobra vsi vabljeni na volitve. Vsak glas šteje, vsak glas lahko kaj spremeni.

Lara Srša

Oglasno sporočilo