Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 29.avgust 2014
Matematični testi, gore vaj, živčnost, stiskanje pesti »da bom le nabral za tisto dvojko«. Poznano? Lari Jerman, najbrž eni najuspešnejših dijakinj kamniške gimnazije, zagotovo ne. Za to, da bi pokazala, koliko matematičnih tekmovanj in olimpijad se je že udeležila, ji prsti na rokah najbrž ne zadostujejo več. Blestela je tudi na lingvističnih olimpijadah in ostalih tekmovanjih po svetu.
Bodoča študentka biokemije je pregovorno najdaljše počitnice v življenju preživljala na Kitajskem in v Južni Afriki, kjer se je s sovrstniki iz vsega sveta pomerila v znanju matematike in lingvistike – ter seveda dosegla izjemne uspehe.
Katerih tekmovanj se udeležuješ? Kje vse si že bila?
Udeležila sem se raznih matematičnih olimpijad, letos sem bila na Mednarodni matematični olimpijadi v Cape Townu v Južni Afriki. Lani in letos sem bila tudi na Evropski dekliški matematični olimpijadi in letos sem osvojila bronasto medaljo. Udeležila sem se tudi Srednjeevropske matematične olimpijade in Mediteranskega mladinskega matematičnega prvenstva. Dvakrat sem bila tudi na mednarodnem tekmovanju raziskovalnih nalog v Istanbulu. Letos je bila naloga, ki sva jo naredila skupaj s sošolcem prva med fizikalnimi nalogami. Julija sem se že tretjič udeležila tudi Mednarodne lingvistične olimpijade, kjer sem osvojila srebrno medaljo. Prej sem dvakrat dobila častno omembo, kar pomeni, da sem medaljo zgrešila le za las. Prvo leto je bila olimpijada v Ljubljani, drugo v Manchestru, letos pa v Pekingu. S tem, ko sem se udeleževala tekmovanj, sem prepotovala velik del Evrope, bila sem na primer v Rimu, Istanbulu, Antaliji. Peking in Cape Town, kjer sem bila letos, sta bili zagotovo dve najbolj eksotični destinaciji, od evropskih mest pa me je najbolj pozitivno presenetil Luksemburg, saj je res simpatično mesto.
Kako pa izgleda lingvistična olimpijada, glede na to, da se je udeležijo srednješolci iz celega sveta, od katerih skoraj vsak govori drug jezik?
Mednarodna lingvistična olimpijada je ena izmed 12 znanstvenih olimpijad za srednješolce, ki potekajo vsako leto. To je edina olimpijada, ki od tebe ne zahteva znanja; ne gre namreč za poznavanje jezikov, ampak za naloge iz nekih eksotičnih jezikov, za katere pričakujejo, da jih ne poznaš. Podani so angleški prevodi, na podlagi katerih iščeš pravila, ki veljajo v nekem eksotičnem jeziku – lahko gre za slovnična pravila ali pa se navezujejo na pisavo, številski sistem. Ko na primerih ugotoviš, kako pravila funkcionirajo, lahko sam prevedeš nekaj primerov. Gre torej bolj za logično razmišljanje ter induktivno in deduktivno sklepanje kot pa za znanje jezika.
Gre torej za jezike, ki jih ljudje dejansko govorijo, ali so lahko tudi izmišljeni?
Večinoma so takšni, ki dejansko obstajajo, lahko pa so tudi razne umetne pisave – na primer, če se nekdo spomni kakšnega univerzalnega sistema pisave, ki naj bi ga lahko razumel vsak. Ampak načeloma vse te stvari obstajajo. Tipičen primer je recimo jezik, ki ga govori zelo malo govorcev na nekem otočku sredi Indonezije ali kaj podobnega.
Kako pa se lahko udeležiš teh tekmovanj? Obstajajo kakšni selekcijski postopki?
Odvisno je od vsakega tekmovanja posebej. Za lingvistično olimpijado je na primer pomembno državno tekmovanje iz logike, kjer je tudi ena naloga iz lingvistike. Tiste, ki najbolje rešijo to nalogo, povabijo na izbor. Najprej se moraš udeležiti treh predavanj, potem pa se pišejo izbirni testi. Na koncu izberejo v ekipo štiri člane. Za matematično olimpijado pa se moraš že na začetku prijaviti na predavanja, ker se snovi, ki jo moramo znati na olimpijadi, ne učimo v šoli. Čez leto je tako 12 predavanj in trije izbirni testi, ki se na koncu seštejejo skupaj z državnimi tekmovanji iz matematike. Matematično olimpijsko ekipo na koncu sestavlja šest članov.
Kako potekajo ta tekmovanja?
Tekmovanja se med seboj precej razlikujejo. Lingvistična olimpijada je na primer daleč najbolj sproščena. En dan pišeš individualno tekmovanje, ki je glavno, nato pa sledi še ekipno, ki je malce bolj sproščeno. Poleg tekmovanj imamo tudi vodene oglede. V Pekingu smo si na primer ogledali Kitajski zid in neko čajnico. Tudi na splošno je vzdušje sproščeno, dvakrat smo šli na primer v karaoke bar. Na matematični olimpijadi je malo manj sproščeno, čutiti se več tekmovalnosti, saj je najstarejša, največja in najresnejša olimpijada. Ampak če si najdeš skupino bolj družabnih ljudi, je vseeno fino.
Večinoma se torej udeležuješ matematičnih in lingvističnih tekmovanj. Zakaj ravno ti dve področji?
Za matematiko zato, ker sem že v osmem razredu osnovne šole dobila nagrado na državnem tekmovanju, potem pa so me že v devetem razredu povabili na uvodne priprave. Tako sem izvedela za ta predavanja in začela hoditi nanje. Kar se tiče lingvistike, sem bila v prvem letniku srednje šole na podlagi rezultatov tekmovanja iz logike povabljena na izbor in me je pritegnilo. Koncept se mi je zdel zelo zanimiv.
Imate na tekmovanjih kako spremstvo?
Imamo vodjo ekipe. Pri lingvistiki smo imeli na primer poleg vodje še eno članico žirije, pri matematiki pa pomočnika vodje ekipe. Na Mednarodni matematični olimpijadi morajo vodje ekip namreč en dan prej prevesti naloge v materine jezike udeležencev, tako da oni poznajo naloge že pred tekmovanjem. Zato so nastanjeni v drugem mestu, da tekmovalci ne moremo priti v stik z njimi. Nadomestni vodja gre zraven, da je v tem času naša varuška, po tekmovanju pa skupaj z vodjo popravljata naloge. Na lingvistični olimpijadi pa vse prevede žirija, saj je zelo pomembno, da je prevod popolnoma pravilen, ker so lingvistični detajli zelo pomembni. Tu gre za razliko od matematike vse bolj na zaupanje in zdi se mi, da ne prihaja do goljufij in da deluje tudi ta sistem. Je pa razumljivo, da je na matematični olimpijadi vse strožje, saj gre za precej večje, starejše in prestižnejše tekmovanje od lingvistične olimpijade, zato so temu primerno večji tudi apetiti po dobrih rezultatih.
Omenila si tudi, da si se dvakrat udeležila tudi mednarodnega tekmovanja raziskovalnih nalog. S čim si se ukvarjala v nalogah?
V drugem letniku sva s sošolko delali raziskovalno nalogo iz kemije na področju keramike, lani pa smo s še tremi dijaki naredili raziskovalno nalogo o teoretični postavitvi sončnih kolektorjev na Šutni. Naredili smo 3D model s slikami iz zraka, nato pa smo z nekim programom gor »namontirali« kolektorje.
Zakaj si se začela udeleževati tekmovanj? Kaj te je pritegnilo k temu?
Že v osnovni šoli sem hodila na vsa tekmovanja, saj osnovna šola od tebe ne zahteva ravno veliko energije. Ko sem začela hoditi na nekatera tekmovanja, so me vsi učitelji želeli še na vseh drugih, potem pa sem hodila že iz navade.
Glede na to, koliko tekmovanj se udeležiš, jih najbrž včasih kar težko kombiniraš. Državno matematično tekmovanje si morala menda pisati kar v Turčiji.
Tako je, takrat sem bila članica slovenske ekipe na Evropski dekliški matematični olimpijadi. Bilo je tako, da je bilo državno tekmovanje ravno takrat, ko smo bile na olimpijadi. Niso nam mogli reči, da ne moremo pisati državnega tekmovanja, ker se je to štelo pri izboru ekipe za »glavno«, Mednarodno matematično olimpijado. Tako da smo morale državno tekmovanje odpisati kar v Turčiji. Na olimpijadi sta bila dva zaporedna tekmovalna dneva. Prvi tekmovalni dan smo najprej štiri ure in pol pisale olimpijado, šle na kosilo in takoj nazaj, ker nas je takoj čakalo še tri ure in pol pisanja državnega tekmovanja, medtem ko so vsi ostali igrali odbojko na mivki. Naslednji dan pa nas je seveda čakal drugi tekmovalni dan olimpijade in še štiri ure in pol reševanja matematičnih nalog.
Torej ste v enem dnevu reševale matematične naloge toliko časa, kolikor traja en delavnik.
V enem dnevu smo imele osem ur matematike, pa še v istem prostoru. Ne bi ponavljala tega, nikoli (smeh).
Letos si tudi maturirala na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku – z vsemi možnimi točkami, kar najbrž ni presenečenje. Zaradi udeležbe na matematični olimpijadi se nisi mogla udeležiti podelitve maturitetnih spričeval, zato te je ob povratku iz Capetowna na letališču menda čakalo prav posebno presenečenje.
Na rezultate mature sem čakala v Istanbulu na letališču, kjer ni bilo nobenega odklenjenega brezžičnega omrežja. Na koncu sem našla nek lokal s sladoledom, kjer sem morala nekaj kupiti, da so mi oni vtipkali geslo v telefon, da ga ja ne bi komu izdala naprej. Na koncu sem tako le prišla do rezultatov. Ko smo popoldan pristali na našem letališču, sta me pričakala razredničarka Suzana Perhavec in ravnatelj Šemsudin Mujanović z mojim spričevalom.
Si vedela, da boš imela »dostavo« spričevala na letališče, ali je bilo to popolno presenečenje?
Ravnatelje je sicer nekaj namigoval in želel mojo telefonsko številko, ampak nisem bila čisto prepričana. Potem pa sem dobila njegovo sporočilo, da prihaja in da moram počakati. Nato se je tam pojavila še razredničarka. To, da bo tam tudi ona, se mi pa ni niti sanjalo.
V kakšnem spominu ti bodo ostala srednješolska leta?
V zelo lepem. Bili smo v redu razred, dobro smo se razumeli, vzdušje je bilo vedno super. Tudi profesorji so bili zelo uvidevni, trudili so se na vse možne načine, ponudili so mi veliko priložnosti – omogočili so mi na primer, da sem šla v Istanbul na tekmovanje raziskovalnih nalog, dvakrat sem se udeležila tudi Mladinskega parlamenta Alpske konvencije.
Odločila si se za študij biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Si morda razmišljala o študiju v tujini?
Sem razmišljala o tem, a sem se odločila, da bom vsaj prvo stopnjo končala v Sloveniji. Študij pri nas je namreč brezplačen in zdi se mi, da so pri nas dodiplomski programi precej primerljivi s tujino, vsaj pri naravoslovnih smereh. Ampak mislim, da bom morala drugo stopnjo opraviti v tujini. Če namreč želiš kaj doseči na raziskovalnem področju, je pomembno, na kateri univerzi si diplomiral oziroma magistriral.
Torej te zanima akademska kariera?
Ja, mogoče. Ne vem. Bom videla, kam me bo zaneslo. Ni moj cilj, da grem ven iz Slovenije, ampak če bo potrebno, bom šla.
Se ti zdi, da imaš v Sloveniji kot izjemno uspešna dijakinja oziroma bodoča študentka dovolj perspektive?
Na področju raziskovanja imamo v Sloveniji Inštitut Jožefa Štefana in Kemijski inštitut – če gledam svoje področje. Poleg teh dveh pa ne vem, kaj je še kaj takega … Tako da bom videla, kako se bo vse skupaj odvijalo. Moram najprej sploh začeti študirati in videti, kaj me sploh zanima; zanimiva se mi zdi genetika, ki pa je v študijskem programu pri nas zelo slabo pokrita oziroma je sploh ni. Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale.
Predvidevam, da imaš ob vsem tem bolj malo prostega časa, a vseeno – s čim se ukvarjaš, ko nisi zaposlena s tekmovanji in šolo?
Načeloma večino prostega časa porabim za priprave in udeležbo na tekmovanjih, drugače pa sem tudi tabornica. Sem vodnica in letos bom že peto leto imela svojo skupino otrok. Kadar mi znese, se ukvarjam še z orientacijskim tekom, čeprav zadnje čase zaradi pomanjkanja časa vedno manj.
Lara Srša
