Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 30.avgust 2014
Na zadnjih lokalnih volitvah leta 2010 je pet sedežev v Občinskem svetu Domžale dobila takratna lista Petra Verbiča Lista za Domžale. Ker je življenje večna spremenljivka, se je tudi delovanje in trajanje te liste s časom spremenilo in tako je letos februarja na kongresu stranke Lista izgubila ime nosilca Petra Verbiča , ker se je umaknil z aktivne politične scene. Novo ime je sedaj Lista za Domžale oziroma krajše ZA DOMŽALE, na novo se je konstituiralo predsedstvo, občutno se je spremenilo članstvo, na novo se je oblikoval tudi Nadzorni odbor Liste. Vsi tisti člani, ki so bili izrazito privrženi prejšnjemu predsedniku, so se za korak umaknili in lista je svoje delovanje z novim predsednikom Metodom Marčunom pričela na novo.
Zakaj ste se odločili, da prevzamete mesto predsednika Liste?
Mesto predsednika sem prevzel pod pogojem, da bomo delali drugače, kot doslej in da morajo biti vsi, ki želijo ostati v članstvu, aktivni in pripravljeni polno sodelovati. Postavili smo nove temelje delovanja in prečesali članstvo; prav tako sem postavil zahtevo, da vsi odbori in vse članstvo podpira predsednika, da bomo delovali v izključnem soglasju brez izpostavljanja posameznikov. Prej je bila, vsaj po mojem mnenju, preveč prisotna izpostavljenost posameznika, ki je moral odločati o vsem, saj je tudi stranka oziroma lista nastala tako, da je bil najprej županski kandidat, ki je potreboval svojo listo za oporo pri kandidaturi. Ni bilo potrebnega konsenza med listo in stranko, ampak je bil to predsednik v eni in drugi obliki. Kot občinski svetnik in član stranke sem pogrešal več sodelovanja.
Kako je bila zastopana Lista Petra Verbiča v občinskem delovanju?
Imeli smo pet svetnikov, nekateri pa so zastopali listo tudi v posameznih odborih, ki pa prav zaradi močne pripadnosti predsedniku včasih nismo delovali dovolj usklajeno, čeprav smo glede na volilni rezultat imeli kar znaten učinek v občinskem delovanju. Če dobro pomislim, se tudi vsi člani med seboj nismo prav dobro poznali, ker je imela lista tudi člane po vsej Sloveniji in je torej članstvo slonelo na osebnih znanstvih predsednika.
Ste glede na dosedanje izkušnje v novi Listi drugače postavili »pravila« članstva?
Da, seveda. Vsak nov član se mora odločiti, da bo deloval kot skupina, ki se med seboj podpira. Le v tem primeru sem se pripravljen izpostaviti kot predsednik liste tudi kot županski kandidat; iz kakršnih koli drugih vzrokov (kot je populizem ali zasebni interesi) pa nikakor ne. Prioriteta je predvsem to, da je program, ki ga bomo predstavili in zastopali, realen in izvedljiv ter da mora kot resna stranka imeti na voljo svojega županskega kandidata. V nasprotnem primeru je stranka medla in neprepoznavna.
Spremembe v vaši Listi so bile v zadnjem času res velike. Je temu sledil tudi osip članstva?
Res je, osip članstva je bil velik. Mislim, da kar blizu polovice, zlasti na področju članstva iz drugih delov Slovenije. Sedaj lista deluje lokalno, kar je tudi vnaprej naš namen in cilj. Podpora in vse, kar stranka ali lista potrebuje, je omejeno na področje občine Domžale. Če se primerjamo z ostalimi »velikimi« strankami, ki imajo značaj vseslovenskih strank, mi nimamo takega »suporta« ali pokroviteljstva, zato pa lahko delujemo lokalno in po meri naših občanov. Menim, da so take stranke, kot smo mi, za lokalno prebivalstvo zelo pomembne, saj zastopamo izključno lokalne probleme in interese. Ne vem sicer, koliko bodo lokalna delovanja zastopana pri drugih strankah, sam vidim v tem velik pomen za občane Domžal.
Kaj je osnovno vodilo vaše Liste za Domžale? Kaj bi lahko izpostavili kot vašo posebnost?
Že do sedaj smo delovali lokalno v interesu občine in podpirali vse koristne projekte. Poudarjam, da nismo obremenjeni s kakršno koli ideologijo, tudi nimamo nobenih preferenc za usmerjanje v katero koli stran, dejansko spremljamo posamezne projekte, ki so usmerjeni v razvoj in napredek Domžal, za boljše pogoje in kvaliteto življenja v občini, ki je, če priznamo ali ne, zelo padla, pa če se ustavimo samo pri gospodarstvu, zdravstvu ali šolstvu.
Kateremu delu prebivalstva bo vaša stranka namenjala največ pozornosti? So to mladi, je to srednja generacija ali starejši?
Kot sem že omenil prej, smo izgubili precejšen del članstva in sedaj prihajajo novi ljudje s svežimi idejami, predvsem iz mlajše in srednje generacije, ki najbolj občuti sodobne probleme in ni ideološko obremenjena. Njihov pogled na življenje in delovanje je drugačen, ni obremenjen z stereotipi iz preteklosti. Prav to je razlog, da bomo naš program prilagodili trenutno aktualnim problemom.
Boste torej bolj izpostavljali probleme podjetništva?
Menim, da je bil prej bolj poudarek na podjetništvu, tudi številni člani so bili podjetniki in še vedno so dobrodošli in zaželeni. Seveda bo tudi v prihodnje ostala te ena od naših nalog, vendar ne prioritetna in izključna. Dajali bomo predvsem prednost zagotavljanju pogojev za delovanje malih in srednjih podjetij, obrti itd. To smo skušali doseči že sedaj, saj smo z mnogimi novimi lastniki propadlih domžalskih velikih podjetij skušali doseči dogovor, da bi se oskrbovali na lokalnem nivoju, vendar so bili zgolj pripravljeni sprejeti priporočila, nikakor pa ne dati zagotovila, da bodo iskali usluge na lokalnem nivoju. Prvo in zadnjo besedo ima zgolj govorica kapitala.
Vidite kaj razlike med domačim in tujim kapitalom, domačim ali tujim lastnikom?
Pravzaprav ne, če je razumen lastnik z dobrim program (na primer Lek), gredo tudi po tujem prevzemu stvari v pravi smeri. Podobno se dogaja s Heliosom, kjer bo avstrijski lastnik verjetno začel tudi z odpuščanjem, ker gre za optimizacijo poslovanja; prav iz tega razloga bo po mojem mnenju tudi Požarni center prej ko slej na udaru zaradi prostorov, ker bo najbrž sledila zahteva po sorazmernem deležu stroškov, tako kot pri košarki, ki jo je Helios v prejšnji obliki izdatno podpiral. Iz tega lahko vidimo, da se tam, kjer ne sloni delovanje na zdravih temeljih, sodelovanje po prevzemu novega lastnika hitro zruši. Zato menim, da je največ, kar lahko občina doseže, da z novimi lastniki vzpostavi dialog in prouči možnosti sodelovanja. Nekaj, kar občina lahko ponudi novim lastnikom, je absolutna transparentnost in korektnost.
Ko ravno govoriva o Heliosu, je že moč zaznati dejstvo, da se je novi lastnik »usidral« v prostor in kaže na to, da bo posloval naprej?
Dejstvo je, da bo lastnik iskal svoje optimalne možnosti poslovanja in na to občina nima vpliva. Dejstvo pa je tudi, da možnosti prostorske širitve nima, kajti na območju bivše Oljarne, kamor bi bila možna širitev, je že izdelan prostorski načrt za stanovanjsko sosesko. Iz tega sledi, da Helios kakšne rasti v smislu prostora nima, spreminja se lahko le znotraj programov, morda nekaj opusti in razširi druge dejavnosti. Jasno je tudi, da če občina nekoga omejuje s prostorom ali »nagaja« s prostorskimi rešitvami (edino razpolaganje s prostorom je v njeni pristojnosti), se tak poslovni subjekt po izčrpanju možnosti tudi lahko umakne in pusti samo prazne stavbe, ki so lahko potem veliko breme. Prav zato vidim našo nalogo v pomoči malim podjetjem in obrtnikom z raznimi občinskimi ukrepi, kot so ugodnosti pri raznih prispevkih ali dajatvah in drugih ugodnostih, kot je hitro ukrepanje pri dovoljenjih in soglasjih, ki bi lahko pritegnile male podjetnike, saj imamo množico opuščenih in praznih objektov, ki kar kličejo po novih programih.
Vidite rešitev problema tudi v hitrejšem ukrepanju pristojnih služb, da ne rečeva občinske birokracije?
V tem vidim velik problem, oziroma v odpravi tega problema vidim rešitev mnogih težav, ki jih imajo razni investitorji, ki nazadnje obupajo in se obrnejo drugam. Če bi občinske prostorske akte uspeli spraviti v hitrejše ukrepanje, bi veliko pripomogli k večjemu številu investitorjev.
Četrto leto ste član občinskega sveta, pa me zanima, ali je bil v tem času sprejet in realiziran kakšen ukrep za izboljšavo stanja v podjetništvu ali pri zaposlovanju?
Lahko rečem, da je bilo govora o tem veliko, nekaj je bilo tudi predlaganih ukrepov ampak potem, ko gledam rezultate vsega tega, sem kar razočaran. Občinski svetniki lahko premalo vplivamo na sam potek priprave ukrepov, zgodi se da dobimo na mizo že izdelane predloge le še v potrditev. Težko je sprejeti izgovore da ni različnih soglasij, ker da jih ni mogoče pridobiti in zato lahko le verjamemo na besedo. Svetniki imamo večkrat občutek, da vse tisto dobro, kar predlagamo, nekako obvisi med sklepom in uresničitvijo. Večkrat smo morali ponavljati posameznim oddelkom naša vprašanja in zahteve, da so se malce bolj podvizali pri pridobivanju potrebnih odgovorov.
Ali župan lahko vpliva na realizacijo sklepov občinskega sveta?
Sam osebno seveda ne, lahko pa preko svojega urada »pritiska« na posamezne službe in preverja izvrševanje in pobude občinskih svetnikov.
Kako pa je s klestenjem občinskega proračuna zaradi spreminjajočih se državnih ukrepov?
Občinski proračun se napaja največ iz dohodnine ali kot radi rečemo »glavarine«, bolj kot manjši priliv so problem povečani stroški in večje potrebe za razno infrastrukturo. Verjetno bo tudi novi nepremičninski zakon, še dodatno obremenil proračun, saj ima občina v lasti veliko nepremičnin.
Ste v občinskem svetu kaj razmišljali o združevanju občin, o čemer je tu in tam govora?
O samem združevanju niti ne, saj večina občin deluje normalno, je pa res, da je situacija okoli Centralne čistilne naprave prisilila župane bližnjih občin, da so združili moči in se zedinili o sofinanciranju potrebne nadgradnje, o čemer je bilo precej govora tudi v javnosti. Prav to je lep dokaz, kako je mogoče doseči uspeh, če ljudje stopijo skupaj. Enako v recimo v krajevnih skupnostih, kjer se največkrat srečujemo z dejstvom, da vsak »zastopa« le svoje interese, po navadi takrat, ko bi moral odprodati delček zemljišča v korist vseh krajanov za, recimo, izgradnjo ceste ali pločnika.
V preteklosti, pred nastopom mandata občinskega svetnika, ste bili tudi predsednik KS Radomlje. Prav v tistem in sedanjem času je krajevna skupnost znala doseči dialog z občinskim vodstvom, da so tudi Radomlje bile deležne občinskih investicij. V čem je bila skrivnost uspeha?
V tistem času sem kot predsednik KS Radomlje imel zelo dobro ekipo, vendar nismo imeli potrebne pomoči s strani občinskega sveta, saj v njem nismo imeli svetnikov, ki bi se zavzeli za razvoj severnega dela občine. Takrat sem se prav zaradi nezmožnosti uvrstitve naših potreb v občinski proračun odločil, da kandidiram na Listi Petra Verbiča, ki je v svojem programu tudi obljubljala enakomeren razvoj občine. Že v naslednjem proračunskem obdobju so se videli rezultati, saj so nekateri naši projekti prišli v proračun, kar je že bila neka resna obljuba realizacije. Potem pa je šlo lažje (asfaltiranje pločnikov in cest, plinifikacija, kanalizacija, telekomunikacije, športno in otroško igrišče itd…). Morda smo bili celo svetniki iz okoliških krajev celo bolj aktivni kot tisti, ki so zastopali Domžale in sam center.
Za sam razvoj centra je bilo mnogo pobud, že izdelanih projektov, mnogo tega tudi v javnosti razglašenega za gotovo dejstvo, pa se je na koncu izkazalo kot prazno besedičenje, pa če izpostavim samo TUŠ, ureditev SPB-ja, Univerzale, makadamsko parkirišče pred Vele itd. Je to vse zastalo zaradi pomanjkanja denarja?
Dejstvo je, da je nekdaj ugledna trgovska hiša VELE izgubila svoj status »nakupovalnega turizma«, saj povsod v okolici rastejo potrebni in nepotrebni trgovski centri, česar pa ne bi komentiral. Dejstvo je tudi, da je lastnik bivše Vele sedaj TUŠ, ki je obenem tudi lastnik dela parkirišč. Občinski svet je sprejel vse potrebne odločitve, ki so bile dogovorjene med občino in TUŠ-em, pa kljub temu TUŠ ni izpolnil svojega dela obveznosti. Predvidena je bila gradnja podzemnih garaž in rekonstrukcija trgovskega objekta, pa se je zgodilo to, da občina ni imela »plana B«, TUŠ ni izpolnil dogovora in stvari so obtičale na mrtvi točki.
Zasledili smo novico, da se bo gradila garažna hiša na prostoru nekdanjega Gradbinca. Od kod tako nagla sprememba načrtov?
Začudeni smo bili tudi občinski svetniki, vsaj večina nas, kajti brez poprejšnje seznanitve smo dobili na mizo izdelane projekte za garažno hišo z obrazložitvijo, da so za to zagotovljena tudi evropska sredstva. Na mestu, kjer bi po prvem načrtu morala stati garažna hiša, torej na parkirišču, pa so se pojavila nasipanje terena, navozi peska ter urejanje dovoza, ter zasaditev dreves brez kakršnega koli nam znanega načrta.
Če se boste odločili za župansko kandidaturo, se boste soočili z mnogimi problemi samega mesta, ki se vlečejo že skozi več mandatov, med njimi problem avtobusne postaje. Kako to komentirate?
Ti problemi se vlečejo skozi več mandatov, to je res. Če ponovno omenim garažno hišo, se je o njej vsaj naša svetniška skupina zelo jasno izrekla, da je gradnja na tej zadnji lokaciji smiselna samo ob hkratnem reševanju avtobusnega postajališča. Vztrajamo, da če se garažna hiša že gradi, mora biti vsaj spodnja etaža prilagojena bodočemu avtobusnemu postajališču, sicer res nima pravega smisla. To je tudi navedeno v Strategiji razvoja in bojimo se, da bo to še ena od črnih točk našega mesta, če ne bo pristopa k celoviti rešitvi avtobusnega in drugega prometa.
Se strinjate, da bo bodoči župan, kdorkoli že bo, podedoval vse te probleme, ki bodo čedalje težje rešljivi?
Zagotovo težje rešljivi bolj, ko se rešitev odmika, predvsem zaradi pomanjkanja sredstev. Ampak vseeno sem mnenja, da so rešitve izvedljive, če se k njim pristopi z točno izdelano vizijo; tudi če se to ne reši v enem mandatu, je potrebno vizijo spremljati in peljati naprej ne glede na zamenjavo županov in svetnikov. Če pa vizijo vsakokratna garnitura izvaja po svoje, brez dolgoročne strategije,nastane nerešljiv problem in velika gospodarska škoda. Sam spremljam razvoj dveh slovenskih mest, Kopra in Jesenic in samo priznanje lahko izrečem snovalcem ureditve prostora; tako Koper kot Jesenice sta bili tipični industrijski mesti, kjer si človek ne bi želel bivati. Če ju pogledam danes, je razlika neverjetna, urejenost in razvoj na vsakem koraku. Zato sem prepričan, da je uspeh odvisen od pripravljenosti tistih, ki z mestom upravljajo.
Kaj bi lahko najbolj očitali Domžalam?
Najprej bi se lahko vprašali, kateri projekt je bil v Domžalah izpeljan do konca? V mestu še vedno ne moremo določiti, kje je center, še vedno nimamo točno začrtane strategije oziroma se ta spreminja, če se pojavi investitor za karkoli, se pogoji spreminjajo; več praznih objektov v samem mestu, za katero ni vizije, kaj z njimi storiti. Morali bi se odločiti, kaj bo na posameznih predelih in pri tem vztrajati ne glede, kdo bo nekoč investitor. Tako pa spremembe in prilagajanja posameznim željam vnašajo zmedo in neurejenost.
Kako bi bila videti vaša vizija razvoja mesta? Kako bi vi skušali odpraviti napake, ki so se zgodile skozi leta?
Jaz na primer mislim, da bi bilo smiselno združiti na enem mestu šport, recimo na mestu sedanjega Ten-tena, kjer so že številni športni objekti (tenis igrišča, bazen, atletska steza) in bi tja sodila tudi športna dvorana, ki je sedaj umeščena na ploščadi Tuš-a, med galerijo in kavarno. Tam bi bil lahko tudi poligon za avto šolo. Na prostoru bivšega Univerzala bi se morda lahko uredil šolski in upravni center Domžal, na mestu gradnje sedanje garažne hiše bi se lahko uredila še železniška postaja in avtobusna postaja, prometna povezava v prihodnosti morda s mestnim avtobusom in podobno. Center okoli Tuš-a bi postal bolj trgovski center, zaprt za težji promet in tranzitna vozila. Tako bi morda enkrat v prihodnje lahko rekli, kje je središče mesta, kje je športno središče, kje je šolski center, kje je prometno vozlišče z garažno hišo in podobno. Seveda je to vizija za par mandatov in stvar dogovorjene strategije, ki je ne bi mogla spreminjati vsakokratna »vlada«. Zagovarjam stališče, če se strategija dogovori in določi, jo je potrebno tudi izvajati, ne pa jo prilagajati trenutnim odločitvam.
Ena od preteklih vizij razvoja občine je bila tudi Cona Želodnik, kamor je vsaj za projekte občina vložila kar nekaj denarja. Kaj je s tem projektom?
Cona Želodnik bo končala v stečaju, ker zaradi previsoke cene zemljišča in začetku krize potrebe po gradnji naenkrat ni bilo več. Investitorji, med drugimi tudi Mercator, niso imeli več interesa vlagati v objekte in infrastrukturo in stvar je obmirovala. Občina bi morala takrat poiskati vlagatelja, ki bi »podjetje« dokapitaliziral ali to storiti sama, pa tega ni bilo, vegetiranje je peljalo v izčrpanje in sledi samo še stečaj.
Na bližnjih lokalnih volitvah bo, kot lahko sklepamo iz informacij, število županskih kandidatov precejšnje, morda največje doslej. Volivci lahko le upamo, da se tudi vsi zavedajo resnosti funkcije in problemov, ki jih čakajo. Tudi za ženske kvote se ni bati, kot je slišati. Se strinjate, da je kljub problemom županski mandat še vedno mamljiv?
Vem, da se nekateri dobro zavedajo zahtevnosti funkcije za razliko od drugih, ki morda kandidaturo potrebujejo le kot skok v večjo prepoznavnost ali medijsko popularnost. Sam osebno menim, da se z dobro strategijo in skrbnim delom da stvari premakniti naprej. Z dobro ekipo sodelavcev, seveda.
D.Šraj
