Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 10.oktober 2014
Marinka Bregar je domžalska Naj prostovoljka letošnjega leta. Že od otroštva je imela poseben čut za soljudi v stiski, danes pa je aktivna predvsem na področju mladih, vodi tudi svoje delavnice. Sicer je magistrica zakonskih in družinskih študij na Teološki fakulteti, kar ji zagotovo pomaga pri opravljanju prostovoljnega dela in svetovanju ljudem v stiski.
Ujeli smo jo ravno na podelitvi priznanja za Naj prostovoljko (projekt, ki ga je organiziral Mladinski svet Domžale), nato pa smo se zapletli v zanimiv pogovor o njenih dosedanjih aktivnostih na področju prostovoljstva, ki jih je zagotovo precej več, kot bi človek pričakoval od mladega dekleta.
Kdaj ste začutili, da želite pomagati drugim?
Kot majhno punčko sta me starša večkrat peljala v Ljubljano na Čopovo ulico. Starejše generacije bodo vedele, da je bila Čopova ulica včasih bolj revna ulica, na tleh so sedeli in ležali ljudje z inštrumenti, prosili za hrano, denar. Med njimi so bili tudi otroci. Takrat sta mi starša prvič razložila, da so to ljudje, ki so ostali brez vsega, da jih je to pahnilo na rob družbe in da ne morejo preživeti drugače, kot da prosijo za hrano. Že takrat se je nekaj premaknilo v meni in ugotovila sem, da želim na vsak način pomagati. Starša sta me morala večkrat voziti v Ljubljano, da sem nesla hrano, obleko in se odpovedala kakšni svoji igrači.
Kako se je vse skupaj nadaljevalo?
Tako, da sem začela slikati pri akademski slikarki Veri Trstenjak Jovičić, ki je vsako leto naredila razstavo, kjer smo v humanitarni namen darovali sliko. Poskušala sem torej pomagati tudi na ta način. Tam nekje pri 13. letih, ko sem še obiskovala verouk in duhovne vaje, me je domžalski župnik pripeljal na Karitas v Domžale. V tistem obdobju je bilo v Sloveniji ogromno beguncev zaradi vojne. Ogromno jih je še danes mojih prijateljev. Takrat sem tudi spoznala, kako je biti ujetnik v neki državi, in po drugi strani bežati iz druge države, izgubiti dom, družino. Takrat se je v meni še bolj prebudila empatija, želela sem narediti še nekaj več za sočloveka. Na Karitasu so me torej takoj sprejeli medse in začela sem delati ne samo z begunci, pač pa tudi s slovenskimi družinami, socialno ogroženimi. Takrat sem spoznala tudi brezdomstvo. Vse to me torej spremlja že od malih nog. Na Karitasu sem še danes, delovala sem tudi v Vincencijevi zvezi dobrote, kjer delijo hrano za brezdomce. Tam sem spoznala, kako je biti narkoman, brez doma, stran od staršev, izobčen iz družbe, kako je jesti hrano iz smetnjakov, živeti na klopci, po ulicah. Začelo se je torej tako, da sem začela spoznavati bedo, položaj ljudi na robu družbe, kako je ostati čez noč brez vsega. Zato sem se odločila, da svoj prosti čas namenim sočloveku. Pozneje med študijem, po nekaj letih bluzenja po fakultetah, sem malo bolj spoznala tudi mladino, mladinske subkulture in se odločila, da bom tudi na tem področju poskusila nekaj narediti in se začela ukvarjati z mladimi. Težko je našteti vse stvari, saj se kljub vsemu vsak dan znova trudim, da bi naredila nekaj dobrega. Vse to koristi drugim, koristi tebi, predvsem pa družbi, ko skušaš pomagati manj srečnim od sebe.
Kaj vam pomeni prostovoljstvo? Kaj vam je dalo?
Verjamem v boga, ki je ljubezen. Skozi življenje sva bila kar dostikrat skregana, ampak mi je dal posebno poslanstvo s tem, da zaznam ljudi, ki potrebujejo pomoč, in začutim njihove stiske. Včasih mi mogoče samo pogled nekoga sporoča, da preživlja težke trenutke. Osrečuje me, če lahko nekoga drugega osrečim. Nekateri pravijo, da moraš biti najprej srečen ti, da so lahko tudi drugi. Naučila sem se, da je lahko tudi obratno. Če nekoga osrečiš, si posledično srečen tudi sam, ker si nekomu polepšal trenutek, dan ali celo življenje. Navsezadnje nikoli ne veš, kdaj si nazadnje nekoga srečal oziroma kdaj nazadnje nekoga vidiš.
Na kakšne načine se v Domžalah ljudje lahko udejstvujejo v prostovoljstvu?
Če gledam splošno, obstajajo razne zaprte skupine, ki ne sprejemajo toliko (predvsem mladih) kot bi jih lahko. Mogoče starejše generacije ne verjamejo toliko v sposobnosti mladih. Drugače pa imamo v Domžalah razne humanitarne organizacije, prostovoljna društva, medgeneracijski center, društvo Jesenski cvet, tako da mislim, da se imajo kljub vsemu možnost vključiti. Problem je predvsem ta, da določene skupine ljudi mladim nočejo dati priložnosti, da bi pokazali svoje talente, znanje in si pridobili izkušnje, saj jih nočejo vključiti medse. In to se mi zdi problematično. Mislim, da bi morala predvsem občina – torej bodoči župan ali županja – narediti malo več na tem področju. Pred leti sem si zadala projekt, da bi bil v Domžalah nek medgeneracijski center. Ta sicer obstaja, ampak je namenjen bolj starostnikom. Bilo bi super, če bi se generacije povezale, da bi imeli nek prostor, kjer bi potekalo druženje, projekti in kjer bi bil vsak sprejet in dobrodošel.
Katere družbene skupine se ti zdijo najbolj ogrožene – če jih ločimo glede na starost?
Če govoriva o letih, se mi zdi najbolj ogrožena ravno moja generacija – torej mladi, ki se po končanju študija lovijo z zaposlitvijo. Služba je problem in ravno zato je mogoče dobro prostovoljno delo, saj si s tem lahko nabereš veliko znanja, izkušenj in lahko spleteš veliko prijateljskih vezi. Delodajalci danes zahtevajo veliko izkušenj, ki jih mlad človek težko dobi, če je hodil na fakulteto in pridno študiral.
Katera skupina je pa najbolj ogrožena med subkulturami?
Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem določeno obdobje pripadala eni, za nekatere bolj »težki«, subkulturi. Deset let sem bila namreč med skinheadi. V Domžalah so še vedno skinheadi, imamo metalce, pankerje, predvsem imamo skejterje. Tudi subkulturam bi se moralo malo pomagati v smislu, da bi se lahko izrazili. Zdi se mi, da so v Domžalah kar vsi prijatelji med seboj. Ne v smislu da se »mešajo« med seboj, ampak se drug v drugega ne vtikajo. Skejterji imajo svoj prostor v skejt parku, pankerji hodijo v Ljubljano, metalci hodijo na žure. Je pa res, da v Domžalah nimamo prostora kot je bil pred leti mogoče Akumulator, kjer so se dogajali razni koncerti in podobno.
Na začetku ste omenili, da ste spoznali tudi brezdomstvo. Kako je z brezdomci v Domžalah?
Trenutno imamo na Karitasu šest brezdomnih oseb, nekaj jih ima še Rdeči križ. Med njimi so tudi ljudje, ki jih osebno poznam, in vem, da so bili v nekem obdobju svojega življenja zelo uspešni, bili so poročeni in imajo otroke. Potem pa jih nekega dne srečaš brez strehe nad glavo. Razna zasvojenost in nepravilen odnos do denarja jih je pripeljal do tega, da so danes ostali brez vsega. To bi se dalo rešiti tako, da bi se nekdo z njimi bolj ukvarjal. To, da jih na primer jaz obiščem enkrat na teden, je premalo. Potrebno jih je spet spraviti na samostojno pot, jim pomagati, da se iz tega obdobja čim več naučijo in ne zaidejo več na stara pota. Veliko mladih v Domžalah, ki so rekli, da v Domžalah ni dela, in so začeli piti in bluziti, sem peljala v prostore, kjer je mogoče zadnja postojanka, preden greš na drug svet. Marsikdo se je ustrašil, ker je videl, kam te lahko to pripelje. Ti mladi so si potem kar kmalu našli službo. Če gledam na splošno, je v Domžalah za brezdomce hvala bogu vsaj malo poskrbljeno. Imajo prenočišče, vsak dan imajo na voljo topel obrok, ki ga podarijo gostilne, imajo možnost umivanja, lahko dobijo obleko. Precej jim pomaga tudi Center za socialno delo in Rdeči križ kot humanitarna organizacija. Lahko rečem, da je za to precej dobro poskrbljeno, čeprav bi prostori lahko bili malce bolj primerni.
Na nedavnem volilnem soočenju so kandidati za župana oziroma županjo poudarjali, da so Domžale ena izmed bogatejših občin v Sloveniji. Koliko ljudi, ki so socialno ogroženi, se dejansko obrne na vas oziroma Karitas?
Na to vprašanje bom odgovorila v dveh delih. Prvi del je moje zasebno življenje. Ljudje se velikokrat avtomatsko obrnejo name. Ko me srečajo na ulici, me pozdravijo in hočejo klepetati z mano. Običajno takoj opazim stisko in jih napotim k nam na organizacijo. Včasih je stiska tako huda, da sežem v svoj žep in grem v domač hladilnik, saj mi to ne predstavlja nobene težave. Drugi del je humanitarna organizacija. Stiska je vsako leto za približno 20 odstotkov večja. Več je mamic samohranilk, posameznikov z raznimi psihološkimi težavami. V Sloveniji na srečo ni tako kot v Afriki, ko ostaneš lačen. V Ljubljani je na primer 18 dnevnih centrov, v Domžalah ima posameznik možnost jesti, tako da ravno brez hrane človek ne bo ostal. Na srečo imamo humanitarne organizacije, kot sta v Domžalah Karitas in Rdeči križ, ki poleg hrane omogoča tudi plačilo položnic, obleko, predvsem pa ti ljudje rabijo pogovor. Na tem mestu bi torej bolj poudarila bližino sočloveka. Vsako leto je torej več stiske, ki je posledica brezposelnosti. Ni vzrok v tem, da ljudje ne bi hoteli delati. Ljudje bi delali, če bi imeli možnost.
Problem današnje družbe niso samo razne stiske, brezposelnost, da ljudje ostanejo čez noč brez doma zaradi naravnih katastrof … Problem je, če ni človeške bližine. Največja stiska se meni osebno zdi osamljenost. Ta je tista, ki človeka pripelje v razna psihološka stanja. Slovenci smo med drugim znani tudi po tem, da imamo največjo stopnjo samomorilnosti. In če rešimo enega človeka, smo veliko naredili. Ljudje v stiski bi pozvala, da se poskusijo zamotiti s prostovoljnim delom, ker s tem pokažeš sebi in drugim tudi to, da si sposoben marsičesa.
Kakšno vlogo ima pri tem, da oseba razvije empatijo in sočutje do sočloveka, vzgoja?
Definitivno jo ima. Izhajam iz srčne družine, kjer sva bila z bratom že od malega vzgajana v duhu, da si moramo med seboj pomagati in da za to ne smemo vedno zahtevati česa v zameno. Vzgojila sta naju, da ni vedno vse v tem, da dobiš nekaj plačano. Prostovoljno delo je plačano na čisto drugačen način – na bolj duhovni in poglobljeni življenjski ravni, predvsem pa pridobiš ogromno nekih izkušenj. Za empatijo je potrebno samo odprto srce. Pomembno je, da starši otroka že od malih nog navajajo na delitev, na primer z igračami, ki jih otrok zna deliti tudi z drugimi otroci in se s tem vključi v socialno mrežo ter splete prijateljevanja. Ko sem skozi življenje slišala razne zgodbe – od posilstev, vojn, drog, alkohola, nasilja, sem ugotovila, da si je treba postaviti neko mejo. Jaz sem že tako kmalu začela s prostovoljnim delom, da sem se velikokrat doma zjokala, bilo mi je hudo, velikokrat sem premlevala zgodbe ljudi, ki so mi zaupali svoje travmatične izkušnje. Skozi leta se naučiš postaviti mejo, da se te to ne dotakne, čeprav se te. Brez tega je težko delati z ljudmi, saj bi z njimi delal mehansko, ne pa srčno.
Se ti zdi, da je prostovoljstvo dovolj cenjeno?
Pri nas mogoče ne. Ne bom rekla, da ni cenjeno popolnoma nič, ampak velikokrat mi prijatelji rečejo, zakaj se žrtvujem in da naj se brigam zase, pustim druge in da naj živim svoje življenje. Če bi tako gledali, potem za družbo in za skupno dobro nismo naredili nič. Zato sem kar velikokrat iskreno konfliktna z njimi. Ljudje smo odgovorni drug za drugega. Če na prvem mestu ne bo spoštovanja, bomo zelo težko razvijali empatijo in skrb drug za drugega. Nekateri ljudje to cenijo, nekateri spoštujejo, nekaterim je všeč, da zapraviš energijo in čas zanje, medtem ko si drugi mislijo, zakaj bi to počel, če pa za to nisi plačan. Še enkrat poudarjam – ne gre za plačilo, ker si plačan na drugačen, nematerialen način. Bogatejši postaneš v srcu ravno zaradi teh ljudi in vsega, kar dobrega narediš.
Pomagala si tudi pri zbiranju stvari, ko je lani zagorel blok v Domžalah, za poplave na Štajerskem … Se ti zdi, da takšne tragedije ljudi povežejo?
Definitivno. Na splošno ljudje v takšnih situacijah lažje pomagajo, ker se lažje postavijo v kožo žrtev. Ta stvar jim je blizu in lažje razmišljajo o tem, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi njim, njihovim svojcem, ljubljenim. Zato se lažje poistovetijo z žrtvami. Seveda pa vedno obstajajo tudi kritike, sploh če se kdaj izkaže, da dejansko kdo česa ni dal tja, kamor bi moral. Ampak menim, da dokler delaš po svoji vesti in s srcem, se nimaš ničesar bati. Recimo pri projektu ob požaru v Domžalah…Takrat sem bila bolna in sem ležala v postelji. Ko slišiš, da se nekaj takšnega zgodi v tvojem mestu, poskusiš na vsak način nekako pomagati, četudi si nemočen in priklenjen na posteljo. Takrat sem takoj sklicala sestanek prek mailov, zbrala ekipo, jih povezala in takoj smo pričeli z delom. Večkrat je problem tudi to, ker ljudje, ki so v stiski, nočejo priti. Tudi v Domžalah je veliko ljudi, ki so v stiski, pa jih družba ne opazi. Mislim, da bi morali tudi mi malo bolj odpreti oči in srce ter najti vse, ki potrebujejo pomoč in jim pomagati. In ravno takšne stvari, kot so dobra dela, povezujejo ljudi med seboj. Ne samo občino, ampak celo človeštvo, a tega nam manjka.
Bi za konec izpostavila še kaj?
Mogoče bi izpostavila še en stavek, ki sem ga premlevala že kot otrok. Mati Tereza je zapisala: »Nikoli ne dopusti, da nekdo, ki pride k tebi, ne odide boljši in srečnejši.« Pred leti sem spoznala, kako res je to, zato se vsak dan znova, kamorkoli grem – v trgovino, na kolo, kamorkoli – trudim, da s seboj prinesem dobro voljo, človeški stik, objem, da ljudi spodbujam k temu, da je življenje eno samo in da ni vse tako hudo, kot se kdaj zdi. In če lahko na ta način, podobno kot mati Tereza, osrečim ljudi, jim prinesem neko zadovoljstvo, sem tudi jaz presrečna, saj res želim, da ljudje od mene odhajajo srečni, zadovoljni in z mislijo, da smo skupaj res nekaj dobrega naredili.
Lara Srša
