Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 12.december 2014
Pred slabim mesecem je bil pater Stanislav Zore posvečen za novega ljubljanskega nadškofa. S tem, ko je (simbolično) sedel na nadškofovski sedež, je, kot prvi frančiškan, prevzel vodenje ljubljanske nadškofije. Prihaja iz Sel pri Kamniku, obiskoval je kamniško gimnazijo in pozneje Teološko fakulteto, do imenovanja za nadškofa pa je bil provincial slovenskih frančiškanov. Pravi, da tega, da ga bo papež Frančišek izbral za novega ljubljanskega nadškofa, res ni pričakoval, in da ga je vse skupaj zadelo kot strela z jasnega.
Zakaj menite, da je papež Frančišek za novega ljubljanskega nadškofa izbral ravno vas?
Ne vem, zakaj je papež izbral ravno mene. Pri tem gre za ustaljen postopek. Apostolski nuncij v posamezni državi poišče tri kandidate, ki jih pošlje Svetemu sedežu oziroma Kongregaciji za škofe, ki kandidate predloži papežu, ta pa izbere enega. Razmišljanju o tem, zakaj je izbral ravno mene, sem se odpovedal že na začetku in si ne razbijam glave s tem. Želim, da bi to, kar je papež imel v mislih in srcu ob odločitvi zame, mogel izpolniti po svojih najboljših močeh.
Pred imenovanjem za nadškofa ste delovali kot provincial Slovenske frančiškanske province sv. Križa. Nam lahko na kratko predstavite red frančiškanov?
Frančiškani imamo častitljivo zgodovino. Ta red je pred nekaj leti obhajal osemsto let svojega obstoja. Nastal je leta 1209, ko je šel Frančišek Asiški s skupino bratov – prvih ljudi, ki so se mu pridružili, ker jih je nagovoril njegov način življenja – k papežu in ga prosili, če bi lahko živeli evangelij. Papež mu je dal dovoljenje – leta 1209 samo ustno dovoljenje – in jim hkrati dal tudi nalogo, naj oznanjajo evangelij in pridigajo pokoro. Ta red je izjemno hitro rastel in se širil tudi v druge dežele. Frančišek je šel tudi v sveto deželo, kjer se je srečal s sultanom sredi križarske vojne, kar je bil pravi mali čudež. Bratje so kmalu odšli v Nemčijo, Francijo, Afriko, Španijo, z drugo odpravo Krištofa Kolumba pa so šli tudi v Ameriko. Na naše ozemlje so prišli že okoli leta 1233. Frančišek je umrl leta 1226, kar pomeni, da so v Slovenijo prišli hitro. Danes na slovenskem ozemlju živimo trije zelo sorodni Frančiškovi redovi, tu so še minoriti in kapucini, potem je tu še cela vrsta ženskih redov – klarise in različne ženske kongregacije, ki izhajajo iz Frančiškovega tretjega reda in so zelo dejavne na različnih področjih. Njihova karizma pa je bila predvsem šola in vzgoja. Temeljno poslanstvo frančiškanov je bilo oznanjevanje evangelija, spovedovanje, ljudski misijoni … , skratka vse, kar je pomenilo biti v službi Cerkve in evangelija.
Frančiškane se velikokrat povezuje s skromnostjo. Je to tista glavna značilnost, ki jih loči od ostalih redov?
Skromnost je čednost, ki izhaja iz evangelija. Glede na to, da vsi redovi slonijo na evangeliju, je skromnost vgrajena v temelj vseh redov, vendar drži, da ne pri vseh na enak način. Tudi pri škofijskih duhovnikih je skromnost poudarjena in lepa čednost. Ne bi upal reči, da je skromnost frančiškanska posebnost. Morda je frančiškanska posebnost poudarjena bližina ljudi. Bratje so bili v prvem času in tudi pozneje vedno blizu mest ali v mestih samih in zelo pogosto samostani niso bili njihovi. V Kamnik so nas na primer povabili meščani, ki so tudi zidali samostane. Ta bližina z ljudmi in občutek za uboge preprosto izhaja iz tega, da je sv. Frančišek tiste, ki so vstopali v red, pošiljal v bolnišnice za gobavce, kjer so negovali bolnike in na ta način dobili čut za majhnega, ubogega človeka.
Za kaj ste kot nadškof odgovorni? Kakšne so vaše naloge?
Prva naloga vsakega škofa in s tem tudi mene je oznanjanje evangelija. Jezus je rekel: »Pojdite po svetu in vse narode naredite za moje učence.« Druga naloga je skrb za bogoslužje, posvečevanje, tretja pa je vodenje. To pomeni upravljanje krajevne cerkve, skrb za pastoralno organizacijo, personalno urejenost, skrb za gospodarstvo.
Kakšna je vaša vizija za ljubljansko nadškofijo?
Temeljno je ustvarjanje lepega razpoloženja oziroma zdravega ozračja, medsebojnega prijateljstva med duhovniki. Ti so prvi škofovi oziroma nadškofovi sodelavci in zato je zelo pomembno, da smo si med seboj edini. To je izraz in mi je zelo blizu, ker ne vključuje uniformnosti in ne pomeni, da gre za uravnilovko v duhovniških vrstah. Vključuje različnost mišljenja, tudi različnost iskanja, hkrati pa povezuje med seboj. In ta različnost v povezovanju je nekaj, na podlagi česar lahko nastajajo nove ideje, nove rešitve in tudi novi koraki. Vizija je pomoč našim ljudem, da bi prihajali do osebne vere. Da bi vsak kristjan veroval zato, ker je srečal Jezusa Kristusa. Iz tega srečanja potem živi, prihaja v družbo, v svoje delovno okolje. Iz tega srečanja nastopa povsod – živi, dela, ustvarja in postaja svoboden človek tudi v svoji veri. Zdi se mi, da je to pomembno poslanstvo, za katerega bo potreben čas.
Kako vidite svojo moralno odgovornost do družbe?
Zdi se mi, da je treba v odnosu do družbe vzpostavljati normalno duhovno ozračje, v katerem smo verni ljudje nekaj popolnoma normalnega in sprejetega v družbenem telesu. Rad bi si prizadeval, da bi vsi ljudje v družbi imeli svoje mesto, da se nihče ne bi počutil zapostavljenega, da nihče ne bi doživljal samega sebe – včasih je ta občutek dejansko upravičen – kot da je nebodigatreba, kot da se ga samo tolerira v njegovi vernosti. Želim si pomagati ustvarjati pogoje različnosti, sožitja in medsebojnega sprejemanja ter spoštovanja. Tovrstno okolje je zdravo okolje. Ljudje v njem lahko razvijajo svoje potenciale, uresničujejo svoje sposobnosti in takšna družba ima prihodnost. Tam, kjer se ljudje bojijo drug drugega, in tam, kjer je stalno prisotno pričakovanje, s katere strani boš kaj dobil, pa rast ni mogoča. Tam ljudje krnijo.
Po statističnih podatkih se vse manj Slovencev izreka za katoličane, število vernikov torej upada. Zakaj je tako?
Tukaj je več dejavnikov. Prvi dejavnik je gotovo sekularizacija, ki je bila pred 20 leti v našem prostoru bolj pojem, o katerem smo brali in poslušali iz zahodnega sveta ter o katerem smo samo razmišljali in razpravljali. Zdaj je sekularizacija vstopila v slovenski prostor. Ljudje živijo, kakor da Boga ne bi bilo. Živijo v neki drži, kot da Boga ne potrebujejo. Bog je odrinjen iz življenja. Sekularizacija je gotovo močan dejavnik. Druga stvar, ki je morda malo povezana s sekularizacijo, je, da je bila vera pojmovana kot nekaj nepotrebnega, nepomembnega. O veri smo brali samo slabšalne članke, marsikdaj so ljudje zaradi vere doživljali šikane, bodisi odrasli ali otroci. Gotovo je imelo tudi to svoj vpliv in svoje posledice. Tretji dejavnik, ki ga velja upoštevati, je demografska slika v Sloveniji. Zadnja leta poslušamo, koliko naših (predvsem mlajših) ljudi se izseli. Na drugi strani pa vidimo, da se število prebivalstva veča. To pomeni, da je pri nas veliko priseljencev. K nam se priseljujejo ljudje s področij z drugačno versko usmeritvijo. Tudi zaradi tega lahko število vernih pri nas upada. Zagotovo pa je še kakšen osebni razlog pri vsakem posamezniku. Zunanji izrazi vere velikokrat ne pokrivajo notranje, osebne vere. Velikokrat namreč srečujem ljudi, ki ne hodijo k maši, ampak vsak dan molijo. Molijo kot kristjani in se pogosto srečujejo s Svetim pismom. Versko stanje je tako manj enoznačno, kakor ga lahko statistike zajamejo.
Kako bi ocenili zaupanje Slovencev v Katoliško cerkev?
Če bi merili zaupanje Slovencev v Cerkev glede na odnos do papeža Frančiška, bi rekel, da je odlično. Papež je nesporno sprejet v našem slovenskem prostoru tako s strani vernih, kot tudi nevernih. Če se spustim na lokalno raven, srečujem po župnijah ljudi, ki so izredno povezani z domačim župnikom ali dekanijskimi duhovniki. Ljudje jih osebno poznajo in imajo z njimi osebne stike, poznajo njegovo ime, obraz. Na lokalni ravni je torej prav tako veliko spoštovanja do Cerkve, ki živi v neki župniji, dekaniji. Če začnem razmišljati na ravni škofov, pa je zaupanje nižje. A tu smo na ravni neosebnega, kjer nimaš stika s človekom. Tu lahko v resnici zasledimo nezaupanje, glede na ankete javnega mnenja.
Zdi se, da vera v času kapitalizma in v potrošniški družbi izgublja pomen. Je v naši družbi prisotna kriza vrednot?
Živimo v družbi razvrednotenja človeka, kar zelo poudarja papež Frančišek, tudi duhovniki in škofi na to opozarjamo že ves čas. V naši družbi je pomemben človek, ki proizvaja in troši ter ustvarja kapital in dodano vrednost. Človek je vreden samo toliko, kolikor troši, zato ga poskusimo čim bolj onesposobiti v njegovi individualnosti, pokončnosti in zasidranosti v sebi. Nekoga, ki razmišlja s svojo glavo in je dosledno zvest samemu sebi, se ne da voditi. Če pa nekomu vzameš hrbtenico in samostojnost razmišljanja ter odločanja za vrednote, ga z lahkoto pelješ od enega proizvoda do drugega, od ene umetne potrebe do druge. Predvsem pa takšnega človeka pripraviš, da ne zna več živeti sam s sabo in s svojimi bližnjimi na kvaliteten način. Ravno zato mora človek preživljati nedelje v trgovini v hoji od police do police in usedanju h kavi, kar je hudo. Na ta način ljudi prikrajšamo za biti skupaj, biti družina. V trgovini nismo družina, v trgovini smo potrošniki. Če že med tednom ne moremo biti družina, ker je nas čas tako zelo razbit, da otroci in starši pravzaprav ne živijo več skupaj, zdaj še v nedeljo ne živimo kot družina. Kljub temu je v naših cerkvah še vedno občestvo, ki sem ga vesel in ki ni tako hudo majhno. Čeprav so, seveda, naše želje večje. To so ljudje, ki si ne dovolijo vzeti nedelje, ampak jo preživijo kot družina.
Kako ocenjujete odnos med državo in Cerkvijo?
Odnos med državo in Cerkvijo je urejen do neke mere na osnovi prvega sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Ocenjujem, da je bil to začetek poti, za katero si želim, da se nadaljuje – predvsem zaradi večje trdnosti in varnosti vseh dejavnikov v naši družbi. Ta odnos je treba neprestano graditi na medsebojnem transparentnem, trajnem in spoštljivem dialogu. Živimo v istem prostoru, zato je dobro, da se začnemo zavedati, da smo poklicani v službo istih ljudi. Zdi se mi krivično do teh ljudi, če zaradi takšnih ali drugačnih interesov nastopamo, kot da smo nasproti drug drugemu. V tem primeru so ljudje prikrajšani. Medsebojni pogovor, v katerem smo sposobni reševati in odpirati vse teme, se mi zdi, da ustvarja pogoje za boljše življenje za vsakega posameznika in vsakega vernega v naši državi. Ne govorim samo o kristjanih ali katoličanih, ampak govorim o pripadnikih vseh drugih ver. Verjamem, da če bomo znali odpirati ta dialog, bo življenje lažje za vse.
Papež Frančišek je ob nedavnem obisku Turčije poudarjal pomembnost medverskega dialoga. Kakšen je vaš odnos do tega?
Ta dialog je pomemben. Odprl ga je že 2. Vatikanski koncil – lansko leto smo praznovali že 50-letnico njegovega začetka. Dialog je pomemben, da se med seboj čim bolje poznamo. Tam, kjer je neznanje, je vedno prisoten tudi nekakšen strah, bojazen, nezaupanje. Medverski dialog pripomore tudi k temu, da bomo preprečevali, da bi se vera na kakršen koli način zlorabljala za doseganje političnih ali drugih ciljev. Da se vera ne bi mogla zlorabljati za različna teroristična dejanja, ker je to krivica, ki se dogaja veri in vernikom tiste vere. Ti ljudje samih sebe ne doživljajo kot pripadnike neke teroristične skupnosti, zato mislim, da je potreben trajen medverski dialog, da začnemo spoštovati in poslušati drug drugega. To ne pomeni, da se kdorkoli odpoveduje temu, kar je. Ko se jaz pogovarjam z nekom, ki veruje drugače, se lahko pogovarjam samo kot katoličan, sicer to ni več medverski dialog. V medverskem dialogu se vsak uči spoštovati in ceniti to, kar je, in hkrati spoštovati in ceniti to, kar je in kar živi drugi. Zdi se mi, da na ta način lahko dosegamo nekaj dobrega in nekaj več prostora za vse ljudi v naši družbi.
Kakšen je medverski dialog pri nas?
Se srečujemo. Na mojem škofovskem posvečenju so bili navzoči predstavniki pravoslavne in evangeličanske cerkve ter muslimanske skupnosti. Ravno danes sem dobil vabilo, da se udeležim prižiganja hanuke, tako da dialog poteka. Tudi če pogledamo v preteklost, so v obrambi temeljnih človekovih pravic največje verske skupnosti v Sloveniji stopile skupaj. V obrambi družine smo bili skupaj katoličani, pravoslavni, evangeličani in muslimani, kar pomeni, da medverski dialog poteka in sem prepričan, da bo tudi v prihodnje.
Prihajate iz Sel pri Kamniku. Se še vračate tja?
Seveda se. Tam sem doma in zelo radi se zberemo z družino – moji sestri in brat ter njihove družine. Vedno najdemo razlog za to, da pridemo skupaj. Zakaj? Zato da smo skupaj, ker smo radi skupaj.
Boste tam tudi maševali?
V naši domači župniji, v cerkvi svete Neže, bom imel mašo za nedeljo svete Neže.
Bi podali še praznično voščilo našim bralcem?
Božič je silno sporočilen praznik za nas kristjane in tudi širše. Tudi za druge je zelo pomemben dogodek – čeprav mu dajemo različna imena, je čutenje isto. Bog nam v rojstvu Jezusa Kristusa sporoča, da je človek za Boga dragocen. Jezus je v Janezovem evangeliju dejal, da je Bog tako vzljubil svet, da je zanj dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil in da bi vsak imel večno življenje. Ta Božji prihod med nas pomeni, da je vsak človek želen in da bi se vsak človek v tem Božjem izenačenju z nami začel zavedati svojega dostojanstva. Ljudje se danes premalo zavedajo svojega dostojanstva, da bi se začeli veseliti samega sebe in svojega življenja.
Za novo leto želim vsem, da bi se v istem duhu zavedali dostojanstva drug drugega, kajti ko spoštujem sebe, ni težko spoštovati drugega. Ko se veselim življenja, ni težko ceniti dostojanstva mojega bližnjega in njegovega življenja. Želim tudi, da bi na ta način drug drugemu prinašali veselje. Ne razposajenosti, ampak veselje ljudi, ki v spoštovanju živijo skupaj in se veselijo drug drugega.
Lara Srša
