“Mnoge otroške rane lahko pozdravi srčnost”

0
2522
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 9.april 2015

In te zagotovo ne manjka psihologinji Nataši Banko, ki je na svoji poklicni poti odkrila in »pozdravila« že mnogo otroških ran.

Za nami je mesec žena in mater, Bankova, ki v Domžalah vodi svoj Diagnostično-terapevtski center, pa na svoji poklicni poti osvešča zlasti tiste, ki bodo to šele postale. Aktivno se ukvarja s pripravo parov na posvojitev in poudarja, kako pomembno je biti dober starš otrokom, ki jim usoda že ob rojstvu ni prizanesla.

Menite, da je področje posvojitev v Sloveniji zadovoljivo urejeno? Če bi sami lahko kaj spremenili na tem področju, kaj bi to bilo?
Področje posvojitev v Sloveniji ni celostno urejeno. Temeljni zakon, ki jih ureja je ZZZDR (zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih op.a.), ki pa določa le njihov pravni okvir. Sama vidim več težav v vsebinskem delu, ki pa je nedorečen in mnogokrat prepuščen ljudem, ki niso strokovnjaki s tega področja. Res, da postopke posvojitev v Sloveniji vodijo centri za socialno delo, a so med njimi bistvene razlike v poznavanju področja, izkušnjah in strokovni usposobljenosti. Vse to pa »pokasirajo« nič krivi uporabniki – posvojitelji, včasih pa tudi posvojenci. In to je seveda nedopustno.
No, vsekakor pa vsa krivda ni na strani centrov, tudi MDDSZ (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti op.a.) na tem področju dolga leta ni naredilo nič .
Področje bi bilo potrebno celostno urediti, vsebino pa prepustiti tistim, ki to znajo. Sama bi se vsekakor zavzemala za to, da Slovenija dobi en center, ki bi se ukvarjal s posvojitvami, in seveda tudi za to, da bi bil le-ta ustrezno kadrovsko okrepljen. Mislim predvsem na psihiatra, specialiste, psihologe, specialnega pedagoga, socialne delavce in pravnika. Ustrezno poznavanje področja in prava strokovna vsebina pa bi seveda morali biti osnova.

Kako je s posvojitvami otrok v Sloveniji in zakaj toliko otrok ostaja v dolgoletnem rejništvu?
V Sloveniji se letno posvoji zelo malo otrok. Posvojeni otroci seveda niso vsi novorojenčki, med njimi so tudi taki, ki so bili najprej oddani v rejništvo, ki pa je bodisi zaradi dobrega dela strokovnih služb, ali privolitve staršev, rezultiralo s posvojitvijo.
Vendar tovrstne zgodbe niso vse »srečne«. Centri za socialno delo majhne otroke vse prevečkrat nameščajo v poklicne rejniške družine, ki imajo tudi svoje otroke in teh »rejencev« niso pripravljene posvojiti. Zato se v primeru, ko so za konkretnega otroka izpolnjeni pogoji za posvojitev, išče posvojitelje med kandidati za posvojitev, ki jih otrok ne pozna. Pogosto se zgodi, da se je otrok močno navezal na rejnike, da so postali pomemben del njegovega notranjega psihičnega sveta in posvojitev zanj lahko pomeni tvegano odločitev.
Zato bi morali centri za socialno delo v takih primerih ravnati bolj premišljeno. Majhne otroke bi bilo smiselno nameščati družinam, ki so hkrati rejniške in posvojiteljske in kjer bi otrok ob izpolnitvi pogojev za posvojitev lahko ostal ter bil posvojen.
Prav tako bi centri morali pravilneje prepoznavati razloge, ki narekujejo odvzem otroka matičnim staršem. Prevečkrat opažam, da so ti vzroki prepoznani napačno, da sploh ne gre za prave vzroke, ampak posledice le-teh. Tako se od staršev pričakuje, da se bodo zaposlili, uredili, se opolnomočili v prepoznavanju otrokovih potreb, zdravili odvisnost …, ob tem pa se ne prepozna oziroma se zanemari tisto, kar to vedenja sproža. V večini primerov gre za hude osebnostne oškodovanosti, ki pa niso »ozdravljive« na kratek rok. Iz tega razloga rejništvo v večini primerov ne more biti začasen ukrep, kot to razlaga zakon, saj so razlogi, ki ga narekujejo, trajne narave. Nenazadnje to potrjuje tudi praksa, saj večina otrok v rejništvu ostaja vso mladost.

Na področju posvojitev delujete že vrsto let. Med drugim se ukvarjate tudi s pripravo parov na posvojitev. Kako potekajo in kdo jih lahko obiskuje?
Dolgoletna praksa na tem področju mi je dala kar nekaj spoznanj. Ugotovila sem, da večina parov o posvojitvi prične razmišljati takrat, ko ima proces žalovanja (vezan na spoznanje, da svojega otroka ne bo imela) že za seboj. Zato sem vsebino priprave prilagodila tistemu, kar jih čaka, oziroma s čimer se bodo na poti posvojitve srečali. Pari se v času priprave dobro usposobijo v poznavanju razvojnih potreb otrok, posledicah, če te niso ustrezno zadovoljene, pa seveda o tem, kako otroku na najboljši možni način povrniti »celovitost«. Skozi opazovanje otroka tako hitro prepoznajo kritična obdobja in se nanje odzovejo na ustrezen način. V pripravah prepoznajo tudi svoje kapacitete za starševstvo in se naučijo diferencirati med otrokom, ki si ga želijo, in tem, ki ga dobijo. Priprave potekajo individualno in skupinsko, večmesečno ali v obliki seminarjev. Udeleži se jih lahko vsak, ki razmišlja o posvojitvi.

S katerimi težavami se posvojitelji največkrat srečujejo po tem, ko že posvojijo otroka?
Najpogostejše težave so vezane na slabo pripravo parov na posvojitev in na napačno oceno primernosti para za posvojitev. Veliko težav imajo tisti posvojitelji, ki ne posedujejo kapacitete za objektni odnos in ne znajo postaviti potreb otroka pred svoje lastne. Ravno tako se zaplete pri posvojiteljih, ki niso sposobni diferencirati med tem, da oni in njihov otrok niso isto in da tisto, kar se morda zdi dobro njim, ni vedno najboljše za njihovega otroka. Tudi nekatera vedenja otrok, kot na primer puljenje las, togotni izbruhi, kričanje v prvih urah spanja, prenajedanje, agresivni izpadi …, jih lahko dodobra obremenijo.

Kako so po vaših izkušnjah na vzgojo otrok v primerjavi s posvojitelji pripravljeni rejniki?
Če upoštevam njihove izkušnje (večina jih že ima svoje otroke) imajo teh zagotovo več kot posvojitelji. Vendar, kot že omenjeno, so otroci, ki gredo bodisi v rejništvo bodisi v posvojitev, razvojno rizični, ker so bili v okolju, kjer so živeli, izpostavljeni dejavnikom tveganja za razvoj. Zato same izkušnje po navadi ne zadostujejo in so poleg njih potrebna specifična znanja. Teh pa država rejnikom ne zagotavlja v zadostni meri. V večini so tudi splošna znanja rejnikov slabša od tistih pri posvojiteljih, saj imajo slednji višjo povprečno izobrazbo. Se pa v zadnjih letih tudi to spreminja, za rejništvo se odloča vse več mlajših in izobraženih ljudi.
Je pa res, da izobrazba ni vedno merilo in da mnoge otroške rane pozdravi tudi »srčnost«. Te pa nekaterim rejnikom zagotovo ne manjka.

Kako in kdaj otroku povedati, da je posvojen?
Vsekakor ne pred razvojem pojmovne komunikacije in razvojem »jaza«. Otrok za to, da neko vsebino lahko dojame, potrebuje določeno stopnjo zrelosti. Zato ni smiselno, da o posvojitvi z njim govorimo pred tretjim letom starosti. Po tretjem letu pa to lahko naredimo na enostaven in za začetek najbolje »posreden« način.

V ta namen pripravljate tudi knjigico, ki bo v pomoč tako otrokom kot posvojiteljem. Nam lahko zaupate več o projektu?
Ja, resnično sem napisala knjigico, ki je tik pred izdajo. Naslov je LARIMAR in v prevodu pomeni Za vedno ljubljena. Pisana je v obliki pravljice za otroka in strokovnih smernic za starše, priložen je tudi CD. Predstavlja orodje, s katerim lahko starši otroku na prijeten način predstavijo njegovo zgodbo (posvojitev), otrok pa se prek glavne junakinje identificira z vsebino in jo ponotranji.

Bi se vam zdelo smiselno, da bi bile priprave na starševstvo obvezne za vse, torej tudi tiste starše, ki pričakujejo svoje biološke otroke?
Kot specialistka klinično-psihološkega svetovanja se v svoji praksi pogosto srečujem s posledicami neustreznih razvojnih obdobij oziroma rizičnih otroštev. Naj ob tem povem, da tisto, kar je najbolj rizično za otroka, predstavlja odnos, ki se oblikuje med otroci in starši. Moj DTC (Diagnostično-terapevtski center) obiskuje veliko ljudi; otrok in odraslih, ki so na tem področju utrpeli škodo. Panične motnje, depresije, anksioznost, slaba samopodoba, nepoznavanje partnerskih veščin … Vse to so posledice, ki jih ne bi bilo, ali pa bi bile mnogo blažje, če bi imeli otroci v obdobju odraščanja boljše odnosne možnosti za razvoj. Poznavanje vsebin z omenjenega področja, in to v pravem času, bi vsekakor lahko izboljšal kvaliteto otroštva in s tem osebnostno strukturo posameznika.

V tem času je aktualno tudi vprašanje možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Kakšno je glede tega vaše stališče?
V vsaki posvojitvi sem osredotočena predvsem na otrokovo dobro in če bi praksa pokazala, da je to za otroke, kasneje odrasle, dobro, ne bi imela nič proti. Dokler pa so stvari v fazi eksperimentiranja, bi s sprejemanjem takšnih odločitev morali biti bolj previdni, saj so lahko posledice, predvsem tiste, vezane na identiteto posameznika, nepredvidljive. Še zlasti, ko se eksperimentira z otroki, ki so zaradi vsega, kar so pretrpeli že v času do posvojitve, še bolj rizični in ranljivi.

Ali vam znanja, ki ste jih pridobili na svoji poklicni poti, koristijo tudi v zasebnem življenju, v odnosih s svojimi bližnjimi?
Seveda. Tako kot pri vseh stvareh, si tudi v odnosih in vzgoji uspešnejši, če o tem več veš. Ni pa zadosti le védenje. Bistvena prednost tistih, ki so v odnosih in vzgoji uspešnejši od ostalih, je predvsem v tem, da tisto, kar vejo oziroma znajo, uporabljajo tudi v praksi.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo