Razmišljanje Igorja Podbrežnika o medijskem dogajanju v zvezi z dogodki v kamniškem vrtcu Zarja
Kardinal Franc Rode, ki je ob dnevu slovenske zastave na Vačah daroval mašo za domovino, je poudaril, bi moral v našem mišljenju in ravnanju prevladovati kritični čut, občutek za pravičnost in da ne bi podlegali ideološkim sponam.
Kar je v nedeljo govoril in nam svetoval kardinal Rode, so mediji že naslednji dan preslišali. V preteklih dneh je vodstvo zasebnega vrtca Zarja obravnavalo pritožbo staršev enega od svojih varovancev. Po navedbah medijev so bili opravljeni razgovori med vodstvom vrtca in delavkama. Še več, po poročanju Radia Center je direktorica vrtca povedala, da sta sodelavki v odzivu na negativne okoliščine »ravnali v skladu z visoko stopnjo prevzemanja odgovornosti«, po razgovorih, ki so jih imeli, pa sta se odločili, »da sami podata odpoved”. Torej strokovni delavki, ki naj bi bili odgovorni za neprimerno ravnanje, sta se odločili za odpoved delovnega razmerja. Kar je v tej krizi nenavadno ravnanje, saj dela ni za vsakim vogalom. S strani vrtca morda manjka še opravičilo prizadeti družini, kar pa v medijih nismo zasledili, od tu naprej pa je vse v rokah policije in inšpekcijskih služb, ki bodo navedbe preverili in ukrepali v skladu z danimi pooblastili.
Takšen obseg medijskega poročanja bi vsekakor zadoščal interesu javnosti. Vodstvo vrtca je z vso resnostjo obravnavalo pritožbo staršev. Očitno je bila pritožba vsaj deloma opravičena, saj sta se odgovorni delavki sami odločili, da odideta iz kolektiva. Kjer je dom je tudi ogenj!
Namesto tega pa smo priče pogroma nad vodstvom zasebnega vrtca, ker sta dve uslužbenki, ki naj bi bili odgovorni za neprimerno ravnanje z otrokom, odpovedali delovno razmerje. Ob tem je popolnoma nepomembno dejstvo, da mora biti do nasilja, verbalnega ali fizičnega v vseh vzgojnih in izobraževalnih ustanovah, ničelna toleranca. To pa še ni vse, mediji so povzeli mnenje skupine staršev, ki so se zbrali v podporo obema delavkama, da v vrtcu neprimernega ravnanja ni bilo. Torej, da se je vsega izmislila mati enega od varovancev, vodstvo vrtca pa je pritožbo izkoristilo za obračun z dvema delavkama, ki sta bili očitno moteči za kolektiv. Ali je to res mogoče? Ali mediji menijo, da smo pripravljeni prav vse kupiti?
Kot kaže nadaljevanje celotnega dogajanja, lahko pričakujemo še nova presenečenja. Tako lahko sedaj preberemo, da se je oseba, ki je zgodbo zaupala medijem, premislila. Torej neustreznega ravnanja sploh ni bilo. So jo morda ustrahovali starši, ki so se zbrali v podporo obeh vzgojiteljic, ki sta odpovedali delo v vrtcu. Ta metoda pritiska in ustrahovanja je po dogodkih v Mariboru postala način za doseganje zastavljenih ciljev! Lahko v naslednjih dneh pričakujemo obešeno lutko z obrazom direktorice? Tudi to se je dogajalo ne dolgo nazaj v Mariboru. Vse je mogoče v tej naši žalostni Sloveniji.
Vsa leta po osamosvojitvi Slovenije poskušamo uveljaviti ničelno toleranco nasilja nad marginalnimi družbenimi skupinami, med drugim tudi nasilja nad otroci v družinah, v vzgojnem in pedagoškem procesu in tudi nasilja med otroci samimi. Ob poročanju medijev o dogodkih v vrtcu Zarja pa lahko ugotovimo, da je imel kardinal Rode še kako prav, ko je dejal: “Si včasih rečem, da je v tej deželi že neprijetno bivati, da se ustvarja in zastruplja ozračje, da bi bilo lahko naše življenje veliko lepše.”
Primer vrtca Zarja najbolj ilustrativno pokaže moč medijev, ki lahko ustvarijo celo prepričanje, da v Kamniku ničelna toleranca do nasilja ne velja, če se tako odloči skupina občanov. Da nasilja nad otroci ni bilo, bilo pa je nasilje vodstva vrtca nad dvema nemočnima delavkama. Zakaj sta že napisali odpoved? In obstaja nasilje nad starši, ki so se drznili pritožiti nad nestrokovno ravnanje in nasilje vzgojiteljic? Toliko medsebojnih obtožb preko medijev je nasilje, zadeva, v katero so vpletena družinska čustva, bi se morala razčistiti v miru, da se najdeta in raziščeta resnica in pravica. Ali ni tudi nasilje skupine staršev nad mamo, ki so jo označili kot problematično in prav tako njenega otroka, ki se ga bo to držalo? Ali ni nasilje, da je nekdo medijem podal ne docela razjasnjeno informacijo o trpinčenju otrok? Kaj ni nasilje, da ljudstvo zahteva glavo ravnateljice, ker je dopustila, da sta dve delavki izgubili službo? Kaj ni nasilje, da ulica ocenjuje ravnanje vodstva vrtca, seveda, kar se da slabšalno?
Zato lahko lažje razumemo, zakaj so bili lani v Sloveniji otroci lačni, danes pa niso več. Ker imamo novo vlado, ki je nazorsko bliže oblikovalcem medijskega prostora. Tudi lažje razumemo, zakaj v Ljubljani in Kopru ni bilo vstaje. Ki pa je bila povsod tam, kjer občine vodijo politično povsem neustrezno povezani župani (beri bolj desni župani), ki ne poskrbijo dovolj za interese levega gospodarskega ozadja. In tudi lažje razumemo, zakaj so pri nas uveljavljena dvojna merila.
Kardinal Rode je prepričan, da se iz krize lahko rešimo sami. “Seveda, izhod je predvsem v, bi rekel, spremembi našega mišljenja. Tudi v spremembi, jaz bi rekel, na določenih področjih slovenskega javnega življenja, recimo področje medijev.” Še kako prav ima kardinal Rode.
Lahko se rešimo krize, vendar tudi s pomočjo medijev, ki morajo zavzeti enaka merila do vseh, ki prestopijo tolerančno mejo nasilja. Ki mora biti ničelna do vseh! V kamniškem primeru se mediji niso izkazali, saj stopili v bran tistih, ki so si drznili to mejo prestopiti. Še več, mediji so pomagali pri širjenju novic in konfliktov na podlagi anonimne prijave, ki se je morda izkazala za neresnično, potem pa tudi pri širjenju konflikta s skupino staršev, ki ne odobravajo ukrepe vodstva zasebnega, ki za razliko od javnega vrtca lahko ukrepa v skladu s svojo poslovno politiko. Prav tako mediji podpihujejo medsebojno obtoževanje staršev, kdo je in kdo ni problematičen. Še več: eden od otrok je označen z nalepko problematičen.
Igor Podbrežnik
