Mateja Kegel Kozlevčar: »Lahko bi privabljali avtobuse turistov«

1924
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 29.april 2015

Idej o tem, kako spodbuditi turizem v Domžalah ima Mateja ogromno. Mlade občane je skupaj s svojo kreativno ekipo že razveselila z odprtjem »sobe pobega« v naši neposredni bližini, veljalo pa bi razmisliti o turistično-informativnem centru in izpostaviti vse mestne čare, poudarja.

Domžalčanka, ki pisateljuje, organizira, ilustrira, izdeluje, raziskuje, poroča, potuje in kuha, si prizadeva najti rešitev za vsako težavo. Medtem, ko se pripravlja na izid svojega naslednjega romana, nam poda nekaj predlogov, ki jih ne bi smela preslišati nobena domžalska ušesa …

Svojo kariero ste začeli kot novinarka, danes pa ste vodja marketinga na Energetiki.NET, pisateljica in ponosna članica Srečne hiše. Katero izmed omenjenih aktivnosti najraje opravljate?
V resnici se v vsaki od vlog počutim dobro, sicer se je niti ne bi lotila, če sem iskrena. Novinarka sem še danes, še vedno se rada odpravim za »kakšno zgodbo« ali pa jo ustvarim. To nekako ostaja v meni, izhaja iz moje radovednosti. Marketing je področje do katerega sem prišla nekako samoumevno, na Energetiki.NET sem pričela kot novinarka in organizatorka dogodkov. V zadnjih letih je število naših projektov močno naraslo in odločili smo se, da bi bilo smiselno vse to zajeti v smiselno celoto. Področji marketinga in organizacije dogodkov se namreč pri nas močno prepletata, eno brez drugega ne gre, glede na našo dejavnost. Če se dotaknem še področja pisateljevanja … to pa je neka draž, nekaj za kar bi marsikdo rekel, da ob karieri ne potrebujem, a sama vem, da je tudi to nujen del mojega življenja, ki me izpopolnjuje. Pisateljevanje mi predstavlja ustvarjanje zgodb, pa tudi osmišljanje tistih, ki so se v resnici zgodile, da se dotaknejo tudi drugih. Srečna hiša pa je le ena izmed številnih poti za katere menim, da so nujne v našem življenju – to je vračanje družbi. Sama sem že več kot deset let aktivna na področjih usposabljanja in izobraževanja mladih, dobrodelni projekti so mi vse prej kot tuji in Srečna hiša je en tak projekt, kamor občasno lahko dam delček sebe in se zaradi tega počutim bolje. Seveda je pri tem ključno, da so tam ljudje, ki jih spoštujem in imam rada, predvsem pa jim zaupam. S tem razlogom sodelujem tudi z Mladinskim domom Malči Beličeve. Podoben projekt je tudi Modri svet za mlade, ki smo ga ustvarili na Energetiki.NET in katerega namen je mladim omogočati pridobivanje ustreznih kompetenc s pomočjo katerih bodo lažje prišli do zaposlitve. Ravno v okviru Modrega sveta smo pred dvema letoma na mojo pobudo pričeli z Energetskimi kariernimi srečanji, enodnevnimi dogodki, kjer se mladi neposredno povezujejo z delodajalci – predstavniki energetskih podjetij – in tako lažje pridejo do prvega razgovora. Lani poleti smo projekt nadgradili v dve poletni šoli – novinarstva in marketinga, ki sta bili več kot uspešni. Vsem mladim smo zagotovili tudi štipendije, da so se poletnih šol lahko udeležili brezplačno. Sama sem prevzela vodenje poletne šole marketinga in v največje veselje mi je bilo, da je od 21-ih mladih, ki so uspešno opravili 5-dnevno šolanje, kar šest njih v treh mesecih dobilo zaposlitev vezano na energetski sektor. In to je tisti fantastičen občutek, ko si nekaj naredil in je obrodilo sadove. Če se vrnem na začetno vprašanje; dejansko mi ustreza, da se v mojem življenju dogaja toliko različnih stvari, toliko različnih projektov, saj tako ves čas ostajam »budna«.

Menda svoje knjige tudi sami ilustrirate, poleg tega pa se ukvarjate tudi z izdelavo nakita. Imate torej tudi umetniško žilico?
Hm, dobro vprašanje. Sama menim, da vsak posameznik umetnost pojmuje na svoj način. V določenem trenutku sem začutila, da je bilo to tisto, kar sem potrebovala in sem pač storila. Stvar trenutnega navdiha. Nista pa to dve dejavnosti, ki bi ju počela »za vedno«. Občutek drsenja čopiča po platnu je neverjetno sproščujoč, tudi ustvarjanje nakita, še posebej, ko vidim, da ga dekleta nato z veseljem nosijo, je prijetno, a tovrstno ustvarjanje je le občasno. Ne verjamem, da bi bila zadovoljna, če bi samo to počela vse življenje …

Kako lahko en sam človek združuje toliko različnih aktivnosti? Ima vaš dan več kot 24 ur?
Včasih si je potrebno izposoditi kakšno uro iz naslednjega dne, ko je manj obveznosti … Priznati je treba, da vsega ne morem početi ves čas, zato kompenziram. Enkrat je več enih obveznosti in užitka, spet drugič drugih. Res pa je, da mi zaradi številnih projektov in udejstvovanj domači včasih pošljejo kakšen »opomnik«, če sem se slučajno izgubila …

Morda kdaj pogrešate novinarski posel, ali vam sedanje naloge omogočajo dovolj raziskovalnega dela?
Še vedno ohranjam stik z novinarstvom, tako na lokalnem nivoju, kot na Energetiki.NET, kjer so izzivi čisto drugih razsežnosti. Konec aprila sem tako obiskala tradicionalno »Energy cities« mednarodno konferenco na Škotskem, katere rdeča nit je energetska učinkovitost v občinah, in se ponovno vrnila s kar nekaj članki, opravljenimi intervjuji in reportažami. Vsako leto poskrbim za nekaj mednarodnih novinarskih izzivov, prav tako pa ohranjam ta stik s poročanjem v domačem okolju. Pa tudi sicer mi projekti s katerimi se ukvarjam (med drugim sem tudi vodja projekta in članica komisije En.občina – energetsko najbolj odmevne občine ter članica komisije za nagrado En.odmev – energetsko najbolj odmevna podjetja) omogočajo dovolj raziskovalnega dela. Konec koncev je potrebno tudi za konference, ki jih organiziramo spremljati različne trende in vedno znova raziskovati in poiskati nove vsebine, ki bodo pritegnile udeležence. Vsekakor moram biti kot vodja dogodkov na tekočem z informacijami s področja, ki ga predstavljamo, pa naj gre za energetsko učinkovite občine, pametna omrežja, daljinsko energetiko, energetsko in drugo zakonodajo …

Kako pa se je začela vaša pisateljska pot?
Prvič sem se z novinarstvom srečala pri 15-ih letih, ko sem začela delati kot novinarka prav na Domžalsko-kamniških novicah, kjer sem v nekaj mesecih prevzela področje športa in mladih. Pri komaj 17-ih letih sem postala stalna dopisnica za hrvaške Sportske novosti. Vse to in sodelovanje še z drugimi mediji me je vodilo k področju pisanja. Iz želje po poročanju in oblikovanju zgodb me je vleklo tudi v pisateljske vode, tako sem se že kaj kmalu začela spogledovati s tem. Čeprav sem zase pisala že prej, pa sem prvo knjigo objavila šele pred petimi leti. Danes jih je v moji samostojni zbirki osem, poleg teh osmih sem soavtorica še štirih energetskih knjig. Rekla bi, da sem se v osnovni šoli odločila kaj si želim »postati« in da mi je bila nekako logična pot, da bom tudi novinarka in pisateljica.

Do sedaj smo v vaši romanih spoznali Klaro in Hano. Nas boste v kratkem razveselili s kakšno novo junakinjo?
Res je! Pravkar pripravljam novo knjigo za katero upam, da bo luč sveta ugledala v roku enega meseca. Navdih je prišel čisto mimogrede, niti nisem pričakovala, da bom v tem obdobju, ki ga prepletajo številni drugi projekti, sploh pisala, a želja, da zgodbo, ki je nastala kot splet okoliščin, spravim na papir, je bila premočna. Ta trenutek pa poteka tudi izbira imena glavne junakinje. K temu prijetnemu dejanju (izbiri imena) pa rada povabim tudi druge ljudi …

Iz kje črpate navdih za pisanje?
Zelo različno, a večinoma iz realnem življenja. Otroške knjige – razen Mačjih zgodb, ki je pisana po resničnih dogodkih – so bile predvsem iz želje, kako kakšno zadevo predstaviti najmlajšim. Vedno si namreč želim, da bi stvari razumeli vsi, ki so jim namenjene. Pri romanih pa je različno – Divja Klara in Hana sta romana pisana po resničnih dogodkih, Recept za popoln umor pa je knjiga, ki je nastala mimogrede, praktično v enem tednu in je seveda fikcija. To je bil le en trenutek, ko sem enostavno potrebovala ubesediti zamisel. Iz tega je nastala knjiga in prav pri tej knjigi mi je še danes v veselje misel, da nihče do zadnjega ne ve, kdo je morilec. Dejstvo pa je, da do zadnjega tudi jaz nisem vedela, kdo bo, čeprav sem knjigo pisala! Ta občutek, ko uživaš ob pisanju knjige in nastajanju zgodbe je enostavno čudovit. Tudi nove knjige, ki prihajajo, so navdih realnega življenja, seveda pri večini zgodbe uberejo svojo pot skupaj z mojo domišljijo, a da do zgodb pride, se mora nekaj zgoditi v življenju.

Predvidevam, da tudi sami radi berete. Kaj in koga?
O ja, to pa. Spet odvisno od navdiha. Imam obdobja, ko na teden preberem tudi po dve, tri knjige, včasih pa se po več tednov ne dotaknem nobene. Obožujem kriminalne zgodbe, trilerje, detektivke po eni strani, po drugi strani pa imam rada tudi tiste knjige za »žensko dušo«, ko enostavno potrebuješ pobeg. Priznati pa moram, da sem se v zadnjem letu in pol precej posvečala tudi branju strokovne literature s področja menedžmenta, predvsem tiste, ki temelji na primerih dobre prakse. Vedno znova namreč ugotavljam, da je čudovita izkušnja, ko lahko teoretična znanja takoj preizkusim v praksi. In to poskušam prenesti tudi na mlade v naših poletnih šolah in na drugih izobraževanjih.

Med drugim ste tudi idejna ustanoviteljica nove domžalske sobe pobega oziroma Energy escape room-a. Od kod zamisel za projekt?
Najnovejši projekt, ki smo ga postavili v Domžalah – soba pobega oziroma Energy escape room – mi predstavlja zelo veliko veselje! Tukaj sem dejansko spoznala še eno novo plat sebe, saj je naša igra v večjem delu nastala v moji glavi. Da nam je projekt uspelo izvesti tudi po tehnični plati, pa gre seveda zahvala celotni ekipi na katero sem zelo ponosna! Tematika je seveda povezana z energetiko, ki mi predstavlja velik del mojega (poklicnega) življenja, saj je osrednja osebnost sobe pobega prav Nikola Tesla. Z ekipo smo pogosto obiskovali druge slovenske sobe in že po obisku prve smo komaj čakali, da vidimo še ostale. Po enournem obisku smo ves čas govorili le še o tem in razmišljali, kako bi sami lahko koncept igre izpeljali drugače. Takrat smo se odločili, da naredimo svojo sobo. Želeli smo jo takoj in projekt tako tudi realizirali. V enem tednu smo dobili prostore, v mesecu dni je soba že odprla vrata.

Kakšni pa so odzivi ljudi? So Domžalčani novo pridobitev sprejeli z zanimanjem?
Odzivi so zelo pozitivni, čeprav se še nismo lotili uradnega marketinga, razen spletne strani in objavljanja na Facebooku. Zdi se mi, da so ljudje v našem okolju pogrešali nekaj takega, da stremijo k drugačnemu dogajanju in menim, da nam to manjka. V Ljubljani se ogromno dogaja, v Domžalah pa se vedno znova zgovarjamo, da smo itak spalno mesto. Seveda imamo kup športnih in kulturnih dogodkov, vendar te vedno ne ustrezajo vsem, še posebej pa ne mladim, ki potrebujejo drugačen izziv. V sobi pa so sicer dobrodošle vse starostne skupine; z zanimanjem jo obiskujejo mlade družine, pa tudi mlajši pari in upokojenci … Vsakdo od njih se lahko izkaže v drugi nalogi.

Kaj točno se dogaja v »sobi«?
V sobi lahko na primer obujamo spomine na legendarnega Nikolo Tesla. Vemo, da njegovo življenje ni bilo le v eni državi, prihaja iz srbsko-hrvaškega območja, živel je v Avstriji in svojo življenjsko pot sklenil v Ameriki … Na stara leta si je pri hoji pomagal s palico, kar je tudi eden izmed namigov v sobi, kjer obiskovalci najdejo tudi njegove patente. Gre za malenkosti, povezane z njim, ki jih poskušamo povezati v celoto. Tesla je bil izjemen človek in ljudje ga ne bi smeli kar tako pozabiti.

Mislite, da bi bili projekti kot je ta, lahko tudi doprinos k lokalnemu turizmu?
Na to računamo, zato se tudi že ukvarjamo z odprtjem naslednje sobe. Zakaj bi v Domžalah le čakali na klasične stvari? V Domžalah imamo slamnikarstvo, muzej in slamnikarski sejem, kar je odlično! Vendar … je res dovolj, da le enkrat na leto privabimo turiste v Domžale? Potrebujemo čim več aktivnosti, da bomo k nam privabljali ljudi. Pa ne le nekaj mimoidočih, ampak avtobuse turistov! Pokažimo, kaj imamo in razmislimo, kaj lahko povežemo. Poleg slamnikarstva imamo tudi čudovit grad Krumperk, čeprav situacija z njim danes ni povsem odprta. Majhne zgodbe lahko povežemo v smiselno celoto. Nam pa na tem področju gotovo manjka turistično-informacijski center. Če bi nek turist že prišel v Domžale, na koga pa se naj obrne? Kje naj povpraša, kaj bi si lahko ogledal?

V Domžalah vas poznamo tudi po aktivnem sodelovanju z lokalnimi mediji. Menite, da je naše območje medijsko dovolj (kakovostno) pokrito?
Tiskani mediji so dobro zastopani, to moramo priznati. Tudi na spletu zasebni mediji ne zaostajajo zadosti. Mogoče pogrešam Slamnik v spletni obliki, tudi o tem se govori že zelo dolgo časa. V nebo pa vpije želja po lokalni televiziji. Vsaj spletno televizijo bi si lahko omislili. Dejansko bi vse te zgodbe, ki jih ustvarjamo v občini, morali prenesti tudi v tovrstni obliki do občanov. Korak naprej pa je seveda kakovostno poročanje, ki je v lokalnih okoljih vedno zelo velik izziv. Tukaj ne govorimo le o pomanjkanju finančnih sredstev za kakovostno in neodvisno poročanje, pač pa tudi o preveliki vpetosti posameznikov v lokalno okolje. Priznati pa moram, da urednica Slamnika Špela Keber (sem tudi ena od novinark Slamnika) spodbuja novinarje h kvalitetnejšemu poročanju, stoji za zgodbami, ki se ustvarijo, predvsem pa gre na tem mestu pohvala tudi vodstvu občine, ki se ne vmešava v uredniško politiko. A kot rečeno, če živiš v okolju o katerem moraš poročati, in to v lokalni časopis, se včasih nehote držiš nazaj.

Ko sva že pri politiki … , vam tudi ta ni tuja. Ste zadovoljni z »lokalnimi veljaki«?
Naša lokalna politika pogosto temelji na situaciji, ko se ne znamo umakniti. Delujemo tako, da bolj ali manj »okopavamo svoje vrtičke« in razmišljamo, kako bomo delo lahko najbolje opravili sami, ne pomislimo pa, da bi stopili skupaj in združili moči. Gotovo bi skupaj lahko več storili za občino. Tudi v občinskem svetu pogrešam, da bi se ljudje večkrat oglašali, povedali in izpostavili, kaj jih moti. Ne zgolj na način, da bi opozarjali na probleme, ampak da bi predlagali rešitve. Pri lokalni politiki najbolj pogrešam kritiko in predloge, ki bi vodili k rešitvam. Tu je na primer priseljevanje novih, mladih družin. Odlično! Toda, kaj lahko za njih storimo? Vprašajmo jih, kaj si želijo in kaj potrebujejo. Politika bi morala biti obojestranska, pa to pogosto ni. Če pogledamo tuje občine, ki so uspešne, pa tudi nekatere naše … Uspešne so tiste občine, ki sodelujejo z občani in jih vključujejo v pripravo vseh strategij, ki so za njih pomembne. Med občani v Domžalah je ogromno ljudi, ki so strokovnjak na različnih področjih; od turizma, športa, pa do energetike in še mnogo drugega. Treba bi jih bilo le povabiti k sodelovanju.

Ker ste Domžalčanka, me zanima tudi, na kaj ste v svojem mestu najbolj ponosni in kaj je tisto, kar bi radi spremenili?
Vedno znova slišimo, da so Domžale zaspano mesto, po drugi strani pa pravijo, da se dogaja neverjetno število aktivnosti. Predvsem pogrešam to, da občani in občanke povedo, kaj si želijo, kaj je tisto, kar bi naše mesto zbudilo in ne, da se ustvarjajo aktivnosti, ki so namenjene le res ozkemu krogu ljudi. Pogrešam aktivnosti za večjo prisotnost občanov in občank. Pogrešam tudi bolj aktiven turizem. To je področje, kjer smo zaspali. Korak naprej je center mesta – še danes, ko ljudi povabimo v Domžale in rečemo, da se dobimo v centru, vprašajo kje sploh je to. Seveda si mi pod center predstavljamo ploščad pred Vele. Še vedno. Na to ne moremo biti ponosni. Po drugi strani pa sem na Domžale neverjetno navezana in enostavno menim, da so čudovite. Tudi v tujini vedno znova z veseljem povem in razložim od kod prihajam. Zagotovo sem tukaj pristranska, a vesela sem, da imam možnost iz Radomelj in še dlje priti peš ali s kolesom do Domžal ob Kamniški Bistrici. Zelena os je projekt, ki se lepo razvija in ga spremljam že leta. Imamo tudi ogromno kvalitetnih športnikov in športnih organizacij – morda se me ta stran še toliko bolj dotakne ker sem v mladosti začela kot športna novinarka – na katere smo res lahko ponosni! Vseeno pa pogrešam nekaj več možnosti za zimsko rekreacijo na prostem v našem mestu. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da so mladi, neorganizirana mladina, že kar nekaj let prepuščeni sami sebi. Res, res malo je potrebno, da bi jim omogočili prostor, mladinski kulturni center, kjer bi se lahko izražali. Ne nazadnje je v bivšem Univerzale kar nekaj primernih prostorov, le skupaj je treba stopiti. Tudi mi smo prav tam našli prostor za Energy escape room in ne vidim razloga, zakaj se tam ne bi dejavnost razvijala tudi v tej smeri.

Sami pravite, da radi ustvarjate tudi v domači kuhinji. S kakšnimi dobrotami bi postregli na primer županu, če bi prišel k vam na kosilo?
Hm, nisem prepričana, če bi bil zadovoljen s tovrstnim kosilom, sama sem namreč že 17 let vegetarijanka. Je pa dejstvo, da je z ustvarjanjem v kuhinji podobno kot z ilustriranjem in izdelovanjem nakita – potrebno si je vzeti čas in imeti navdih. Tudi to je svojevrstna umetnost.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo