Kadar ne zmagamo, ima vsak moj dosežek grenak priokus!

Kljub svoji mladosti ima devetnajstletni Bistričan jasno začrtane cilje, njegovo uspešno košarkarsko kariero pa spremljata odločnost in vztrajnost, s pomočjo katerih je do sedaj dosegel že vrsto zavidljivih uspehov, čeprav se le-teh iskreno veseli šele takrat, ko zmago slavi celotna ekipa.

Kako se je začela tvoja košarkarska pot?
Začel sem pri petih letih na pobudo očeta Stanka, ki je bil tudi sam košarkar in je 25 let igral košarko do nedavnega, ko je pred dvema letoma zaradi neke poškodbe končal. Podpiral me je pri moji karieri od vsega začetka in me še danes. Sicer sem na začetku igral v Bistrici pri prvem trenerju Mateju Bakšiču, ki me je potem odpeljal tudi v Laško. Tam sem začel z dvanajstimi leti in igral tri leta in pol, dokler nisem prestopil v Maribor k Mariu Primorcu. Vmes sem se preizkusil še pri Olimpiji za mlade, ko smo igrali na turnirju Evrolige za mlade v Parizu in bili peti v Evropi, zdaj pa sem v Heliosu že drugo sezono.

Si si od nekdaj želel postati košarkar?
Ja. V moji družini se radi pošalijo, da je iz mame najprej padla košarkarska žoga, nato pa jaz (smeh).

Obetavni karieri navkljub pa si še precej mlad. Gledaš na to kot na prednost?
Vsekakor je to velika prednost, kajti čim prej se uveljaviš, boljše je. V preteklem letu sem se komaj dobro seznanil z vrhom slovenske košarke, letos pa naredil ta preskok in igral v Jadranski ligi, ki je med tremi najmočnejšimi v Evropi, v kateri igrajo Partizan, Olimpija, Maccabi in ostale vrhunske evropske ekipe. Odigral sem dobro sezono in tudi v končnici državnega prvenstva sem v dobri formi, tako da sem si verjetno že ustvaril neko ime, čeprav sem še premlad, da bi lahko govorili o zvezdništvu. Glede na to, da vsi govorijo o neki obetajoči karieri in da se zame zanimajo tudi tuji klubi, je to prednost, vendar je pri mladih igralcih to lahko tudi slabost. Jaz se s tem ne obremenjujem in sem sto odstotno pri stvari za Helios. O morebitnem prestopu se bom pogovarjal po sezoni.

Večina članov Heliosa je relativno mladih. Kako to vpliva na vzdušje v ekipi?
Na začetku sezone je bil to seveda eden težjih delov našega sistema. Res imamo zelo mlado ekipo, jaz sem bil določen kot nosilec pri devetnajstih letih, D.J. Gay je prišel iz Amerike in ni bil seznanjen z evropsko košarko … Imeli smo zgolj tri, štiri izkušene igralce; Bubnič, Pašalič, Čebular in Petrović, zdaj pa se nam je pridružil še Močnik, ki nam bo res koristil v ligi za prvaka. Seveda smo tudi mi mladi igralci dobili izkušnje in kilometrino. Zdaj že igramo bolj rutinirano kot na začetku in temu primerni so tudi rezultati.
Z ozirom na to, da je večina članov ekipe mlajša, so se bili starejši igralci vsaj na začetku primorani podrediti temu, nam pa jih ni bilo težko sprejeti, saj so vsi pravi fantje in se tudi zelo dobro razumemo. Dobro smo se ujeli, kar je razvidno tudi iz rezultatov; na žalost smo izgubili dve tekmi z Olimpijo, vse ostale pa smo dobili.

Mediji te pogosto opisujejo kot enega najbolj talentiranih slovenskih mladih košarkarjev. Kaj ti misliš o temu laskavemu nazivu?
Hm … to je povsem odvisno od vsake posamezne sezone. Lani je na primer »eksplodiral« Zoran Dragič in je bil tudi on eden izmed najperspektivnejših igralcev. Seveda gre za laskav naziv, toda danes je v športu bolje imeti manj talenta in več dela, kajti delovne navade ti prinesejo določeno rutino. Jaz sem zelo napredoval predvsem zato, ker smo res dobro delali skozi celotno sezono, zdaj pa bom skušan narediti še korak naprej.

Kakšno vlogo pa je imel pri tvojemu napredku in prepoznavnosti vaš trener Zmago Sagadin?
Zmago Sagadin je veliko ime na Balkanu kot tudi v Evropi. Gre za človeka, ki ima avtoriteto in pri katerem se zares dela. Tudi sedaj, ko gre sezona proti koncu, mi še vedno trdo treniramo vsak dan; dve uri zjutraj, dve uri zvečer. Pri njem lahko napreduješ le s trdim delom, je pa res, da včasih niti to ni dovolj, saj ti ne zagotavlja vedno priložnosti in minutaže. Zmago je bil tisti, ki je meni prvi dal priložnost, da se pokažem slovenski in evropski javnosti na najvišjem nivoju in zato sem mu hvaležen.

Kako pa je s tvojo fizično pripravljenostjo?
Moja kondicijska pripravljenost je v redu, imam pa težave s fizično močjo, še posebej pri močnejših branilcih iz ABA lige, kot je Antoine Barbour iz Cibone, ki je po mojem mnenju eden boljših branilcev, pa tudi ostalih, npr. Kecman iz Partizana … Tudi v slovenski ligi imamo močnejša krila; zlasti Blažič iz Olimpije in Dragić iz Krke. Na tretji poziciji enostavno ne morem igrati, ker sem premajhen za to, zato igram dvojko, včasih pa pomagam tudi pri organizaciji igre, ker imam te sposobnosti, pa vendar je težko igrati proti fizično močnejšim igralcem, ki pa so dve, tri leta starejši od mene in jaz še imam to možnost, da v naslednjih nekaj letih napredujem v fizični moči in nato, če bom le imel možnost, preskočim na najvišji nivo, tj. Evroliga.

Na prvi tekmi s Šentjurjem si dosegel 41 točk. Je bil to tvoj osebni rekord?
Ja, v članski ligi je bil to res moj osebni rekord, drugače pa je bila moja najboljša tekma v karieri finale mladinske lige lansko leto, ko sem ravno tako dosegel 41 točk.
Seveda sem svojega uspeha na tekmah vedno vesel, ampak toliko bolj, kadar zmagamo, v nasprotnem primeru ima vsak moj dosežek grenak priokus …

Kaj pa igranje v reprezentanci … ?
Igranje v reprezentanci je zgodba zase, kajti v tej sezoni nimamo nobenega tekmovanja, samo določene priprave in dva turnirja, zato mislim, da v tej sezoni še ni tako pomembno sodelovati v tej reprezentančni akciji. Seveda pa je to sestavni del kariere … Lansko leto sem imel možnost, da bi si priboril mesto v reprezentanci, vendar mi ni uspelo. Zato bom drugo leto dal toliko več od sebe; najprej zato, ker mi je v preteklem letu spodletelo, seveda pa tudi zato, ker je evropsko prvenstvo v Sloveniji.

Imaš med košarkarji kakega posebnega vzornika?
Moj vzornik je Sani Bečirović, ki je tudi moj someščan in igra na enaki poziciji. Je eden najboljših branilcev v Evropi zadnjega desetletja. Igral je v vseh velikih klubih, kot so Panathinaikos, CSKA, Milano, Benetton. Prav tako je bil eden boljših igralcev slovenske reprezentance, vsaj v zadnjih desetih letih, ima izkušnje in vedno, ko se vidiva, mi pomaga. Svetuje mi tudi zdaj pri iskanju kluba, saj ima določeno kilometrino in seveda precej izkušenj.

Spremljaš tudi NBA ligo?
Seveda jo spremljam! Navijam za Oklahomo in Miami, zato upam na ta finale.

Kako pa si zadovoljen z razmerami na slovenskem košarkarskem parketu?
Stanje v slovenski košarki je tako, da se enostavno morajo zamenjati generacije, kajti igralci, kot so Jaka Lakovič, Matjaž Smodiš, Sani Bečirović, Primož Brezec gredo počasi proti koncu svoje kariere. Mora se najti nek nov priliv mladih igralcev, med katerimi imamo veliko talenta še zlasti na zunanjih pozicijah. Tu smo Rupnik, oba brata Špan, tudi Zadnik, ki igra v Zadru, potem imamo tudi Vujasinoviča v Laškem … Na dvojki pa smo jaz, Blažič, Zoran Dragič, brata Murić na trojki … Imamo pa nekaj težav na visokih položajih, vendar se to da rešiti, na primer z naturalizacijo smo rešili primer Alena Omića, ki igra v Laškem in je pod košem kar eden izmed večjih talentov v Evropi. Mislim, da bi se v naslednji petih letih dalo doseči kar nekaj vrhunskih rezultatov, če bo tudi delo temu primerno.

Kakšen pa je naš nivo košarke v primerjavi z ostalimi evropskimi državami?
Mi smo vsekakor pod povprečjem v primerjavi z drugimi evropskimi ekipami. Problematični so zgolj že naši proračuni, ki nikakor niso primerljivi s španskimi, turškimi, grškimi, ruskimi, italijanskimi … Tudi belgijske ekipe imajo višje proračune. Seveda nas dodatno obremenjuje tudi trenutna gospodarska kriza, saj nihče ne bo vlagal v to, da bo tvegal v tem času. Sicer menim, da smo pri mlajših kategorijah veliko bolj konkurenčni evropskim ekipam. Kot sem rekel, s trdim delom in priložnostmi, ki naj bi jih dobili mladi igralci, se da ogromno narediti.

Glede na to, da si Štajerec mi povej, kako ti je všeč v Domžalah …
Domžal sem se dokaj hitro navadil, ker so približno enako veliko mesto kot Slovenska Bistrica. Rad sem tu, ni mi težko, dvorana je blizu, vse je urejeno, s klubskimi zadevami vred. Hitro smo se spoznali z določenimi ljudmi iz Domžal, poleg tega nas vsi maksimalno podpirajo, česar smo zelo veseli, čeprav se včasih ne bi branili malo večjega obiska na tekmah.

Veliko je ugibanj, kam te bo pot zanesla naslednjo sezono. Ponudb verjetno ne manjka … ?
Ponudb res ne manjka (smeh). So snubljenja velikih in malo manjših evropskih ekip. Konkretnega odgovora na to vprašanje še niti sam nimam, saj vse prepuščam svojemu agentu. Sam se s tem niti nočem obremenjevati do konca sezone, dokler se ne konča liga za prvaka, playoff polfinale in finale. Šele potem se bomo zares usedli in pogledali, kaj je na mizi in če bo ponudba s kakšnega kluba zares konkretna in na mestu, bodo verjetno sledili podpisi, v nasprotnem primeru pa bomo s tem počakali do konca evropskega prvenstva za mlajše člane in morda podpisali takrat. Seveda upam na najboljše.

Je pa skoraj že dejstvo, da te prihodnjo sezono ne bomo gledali v Heliosu?
Skoraj 95 odstotkov je, da odhajam, saj moram storiti nek korak naprej. Želim si igrati evropsko ligo, potovati po svetu in dobiti priložnost, da dokažem slovenski in evropski javnosti, da nikakor nisem igralec, ki je bil porinjen v ospredje, temveč imam kvalitete, znanje in karakter, s katerim bi lahko zgradil dobro bleščečo kariero in bil preskrbljen (upam) za celo življenje.

Tjaša Banko