Tako je prepričana dr. Andreja Poljanec, specialistka zakonske in družinske terapije, ki v okviru študijsko-raziskovalnega centra za družino vodi projekt za mlade družine v stiski. Dela z veseljem in predanostjo, odnosi izpopolnjujejo vsak njen prosti trenutek, pravi. Vendar teoretično znanje ni vse, Poljančeva se odlično znajde tudi v praksi – kot mamica petih otrok!
V sklopu projekta za mlade družine, ki ga finančno podpira ministrstvo, se končno odpirajo tudi prostori v Domžalah, v katerih bodo občani dobili možnost brezplačne zakonske, družinske ali individualne terapije.
Delujete v okviru študijsko-raziskovalnega centra za družino. Na kakšen način lahko center pomaga posameznikom oziroma kakšne so njegove prednosti?
Center ima široko ponudbo individualnega, partnerskega in družinskega terapevtskega dela. Na centru deluje 18 zakonskih in družinskih terapevtov, ki se ukvarjajo s široko paleto stisk, v katerih se znajdejo ljudje na poti skozi življenje. To so različne vrste zlorab, težave v starševstvu, stiske ob otrocih, zakonski problemi, ločitve, mobing, … Prednost je gotovo v tem, da nas je veliko in da tako lahko pokrivamo več področij in imamo poleg terapij tudi pestro ponudbo teraptevtskih skupin in delavnic. Veseli nas, da dejavnosti, ki jih že izvajamo, tudi raziskujemo. Prek izobraževanj, delavnic in pisanja, nova spoznanja tudi predajamo naprej. Izobražujemo tudi mlajši kader ter smo vključeni v mrežo prostovoljnih organizacij, kar je izredno dragoceno tako za nas kot za uporabnike.
Kot specialistka družinske in zakonske terapije se redno srečujete z osebnimi stiskami posameznikov in družin. Zaradi česa vas te najpogosteje obiščejo, kaj so njihove največje težave?
Zelo veliko se ukvarjam z različno zakonsko in družinsko problematiko, tudi sama sem mamica in je to kar način mojega življenja. Vodim pa tudi »Skupino za mlade mamice«, »Šolo rahločutnega starševstva« in predavam o razvoju otrokovih možganov znotraj odnosov. Vedno pogostejše pa so tudi terapije z mladimi odraslimi ženskami in moškimi, ki se v življenju težko znajdejo, nimajo še svoje gazi, ob njih se zdi, da svet nima svetlih in živahnih barv, saj jim poti nihče ni znal pomagati uhoditi, barv nihče naslikati. Potrebujejo človeka, ki jih lahko v njihovem iskanju sebe, negotovosti in občutkih nevrednosti, ki dela njihov notranji svet siv, začuti kot lepe, posebne in vredne. Potem gredo v svet z bolj polno in pisano podobo o sebi.
Imate kakšen nasvet za partnerje oziroma starše, kako bi se bilo tem težavam mogoče izogniti?
Učite se prepoznavanja svojih občutkov in čustev. Pogovarjajte se o njih ter o svojih željah, potrebah, pričakovanjih in stiskah. V pogovorih bodite iskreni in spoštljivi, govorite o sebi in ne obtožujte drugih. Prek spoznavanja svojih občutkov boste vedno bolj razvijali sposobnost vživljanja v drugega, kar je podlaga za razvoj sočutja, ki je temelj zdravih odnosov.
V kratkem boste odprli tudi prostore v Domžalah. Kdo vse se bo lahko oglasil pri vas?
Ljudje, ki so v kakršnikoli čustveni stiski, sami s sabo ali v odnosih. Ne glede na raso, vero, spolno usmerjenost, … Zaenkrat bomo izvajali individualne, zakonske in družinske terapije ter svetovanje. Glede na izkušnje bo verjetno dobrodošlo tudi kakšno izobraževanje. Na potrebe različnih inštitucij, ki se ukvarjajo z ljudmi (šolstvo, CSD, vrtci, … ), bomo odgovarjali sproti.
Ali drži, da bodo Domžalčani prek vašega projekta pridobili tudi možnost družinske, zakonske oziroma individualne terapije brezplačno?
Ravno tega smo veseli! Ministrstvo za delo, družino, socialne razmere in enake možnosti je finančno podprlo naš projekt terapevtskega dela z Mladimi družinami v stiski, ki sedaj teče že drugo leto, vendar prvič v Domžalah.
Fotografija: Anton Sečnik
Življenjski tempo je dandanes zelo naporen, naši delovniki se pogosto zavlečejo v pozno popoldne, družba je usmerjena k ustvarjanju kapitala … Ali menite, da imajo starši sploh še dovolj časa, da bi aktivno preživljali čas z otroki oziroma se posvečali njihovi vzgoji?
Časa je vedno enako – od nas je odvisno, kako ga razporedimo. Če se zavedaš potreb otroka in njegovega pogrešanja staršev ter si ob tem dovoliš začutiti tudi svoje pogrešanje in lepoto odnosov, potem boš vedno imel pravi stavek za »šefa«.
Se vam zdi, da je bilo biti starš pred dvajsetimi leti kaj lažje?
Težko bi rekla, da je bilo laže, zagotovo pa je bilo precej drugače. Pred dvajsetimi leti so se otroci družili na ulici brez mobilnikov, službe so bile stalne, dajale so občutek varnosti, ritem življenja je bil bolj stalen … Sedaj je razgibanost večja, informacij, ki so dostopne vsako sekundo, pa neskončno. Potrebno je razvijati občutek, kaj ti je všeč in kaj ne, ter razvijati selektivnost pri srkanju informacij, fleksibilnost odzivanja, improvizacijo in sproščenost v odnosih, prepoznavati čustva pri sebi in v odnosih. To so naloge, ki so za otroke »reda in discipline« včasih precej naporne in težko dojemljive, hkrati pa nujne za razvoj zdravih, sproščenih in sočutnih odnosov.
Precej aktualno pa je v zadnjem času tudi vprašanje istospolnih parov in možnosti, da bi ti posvajali otroke. Kakšno je vaše stališče? Bi bil otrok z dvema mamama/očetoma priviligiran ali prikrajšan v razvoju?
Otrok ima v vsaki svoji celici očeta in mamo. Za optimalen razvoj potrebuje ob sebi osebi različnih spolov, ob katerih se počuti varno in sprejeto, in ki se ob njem razvijata k vedno večji ranljivosti, občutljivosti in sočutju do samih sebe in do otroka. Vse ostalo so približki.
Na katere »starševske tegobe« ste najpogosteje naleteli, ko ste sami postali mamica?
Mamica sem postala kar petkrat! Ob vsakem otročku so se mi prebujale drugačne stiske in sem se imela možnost učiti – in se še učim – različnih stvari. Prvi me je zagotovo naučil, kako se predeluje strah, tesnobo in negotovost, saj ne veš niti, ali ga smeš vzeti iz posteljice, ko joka, ali ne, ali ga smeš dojiti, kadar se mu zahoče ali šteješ ure, ki so v »pravilniku zdravega dojenja«. Drugi je že zgodaj precej dobro prepoznaval svoje želje in je bil pri uresničevanju le-teh zelo vztrajen. Ob njem treniram potrpežljivost in umirjenost, tretji je poln energije, ob njem razvijam telesno in psihično kondicijo, ki pride vedno prav, četrta je edina punčka, ki me je že v nosečnosti naučila, da naj poslušam svoje telo, naj bom z njim prijazna in naj mu privoščim tudi počitek. Edino pri njeni nosečnosti sem morala ležati, zato je bila to posebej težka, a dragocena izkušnja, ki je omogočila spoznanje, da si lahko pustim pomagati od drugih, takrat ko ne zmorem sama. Peti je tako nežen in srčkan, da res ne moreš več pomisliti, da tudi na zemlji ni odmeva nebes. Prek tegob, ki so del vsakdana, čutim, da postajam bolj nežna in umirjena – to me veseli in hvaležna sem otrokom in vsem, ki so v tem z mano, da se lahko skupaj razvijamo.
Ste res rekli petkrat … ?! Kako vam ob vzgoji petih malčkov sploh ostane kaj časa za kariero, izobraževanje, partnerja, prosti čas?
Že v mladosti sem si želela polno hišo otroškega živ-žava in našla sem moža, ki je imel podobna hrepenenja. Življenje z njimi vsemi je čudovita simfonija. V starševstvu sva doživela in predelala že veliko strahu in stisk ter se prek njih povezala, kar je ključno za razvoj sproščenosti, suverenosti in sočutja, za vodenje otrok v svet. Moje delo in materinstvo se super dopolnjujeta in mislim, da bi mi bilo brez poklica, ki ga imam res rada, čeprav je tudi zahteven, težje in ne lažje. Čas zame je čas z otroki, čas z možem in tudi čas v službi, saj so ti odnosi dragoceni in osrečujoči. Tudi pot do službe izkoristim zase in se vozim s kolesom. Seveda potrebujem tudi čas, ko lahko o čem razmislim, zato si z možem redno vzameva kakšno uro, včasih tudi dan ali dva, da sva brez skrbi za otroke in se poglobiva vase in začutiva drug drugega ter se globlje poveževa. Veliko nama pomagajo tudi starši, ki vskočijo vedno, kadar jih potrebujeva. Občutek, da se na njih lahko vedno zaneseva, je blagodejen.
V vašem poklicu se neizogibno soočate s težavami in stiskami drugih. Jih po končanem delavniku »pustite v službi« ali o njih razmišljate tudi, ko pridete domov?
Ko terapevtka se neprenehoma učim čim bolje izraziti občutke, ki se ob ljudeh prebujajo, kar omogoča, da jih v svojem telesu obdržim čim manj. Imam tudi supervizorja, s katerim predelam stiske, zmedo in strahove, ki se mi naberejo. Kot terapevt vedno naletiš tudi na primere, ki so posebej težki ali zapleteni in te obremenijo bolj intenzivno. Vedno pa je terapija proces, kar pomeni, da vem, da bom naslednjič te ljudi spet srečala. Kar se mi ob njih čez teden poraja, lahko uporabim na naslednjem srečanju. Vsekakor je prava terapija vedno vzajemni proces, ki omogoča spremembe in razvoj in to je vesel ter pomirjujoč občutek. Biti terapevt je blagor.
Od kje pa črpate energijo, kako premagujete stres?
Delam z veseljem in predanostjo. Podpira me mož in vsi najini domači. Predvsem pa me odnosi uresničujejo in dajejo smisel mojemu življenju. Odnosi so moj prosti čas.
Tjaša Banko
