Intervju: Roman Kos in Milan Marinič

0
3093
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 2.junij 2012

Slamnikarski muzej v Domžalah.

Ta razstava hoče in mora biti spomin na to, kje smo nekoč že bili.

Pomemben del zgodovine mesta Domžale je slamnikarstvo in občina se lahko ponosno ponaša s pomembno pridobitvijo, bogato ter izjemno zbirko predmetov iz življenja slamnikarjev, ki po novem počiva varno shranjena pod streho Slamnikarskega muzeja. Spomine na obrt, ki je močno pripomogla k razvoju našega mesta, že dolgo ohranjamo s simbolom treh zlatih žitnih klasov v grbu in zastavi Domžal. Najpomembnejše, znanje, pisano besedo in ustno izročilo o slamnikarstvu, pa smo že skoraj izgubili. Za varovanje kulturne dediščine je v zadnjem trenutku poskrbela prizadevna skupina ljudi, združenih v Študijski krožek Slamnikarstva, pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika in strokovnim vodstvom Gorenjskega muzeja, ki je pripravila stalno razstavo o tristoletni domžalski slamnikarski tradiciji. Več o slamnikarski zgodbi na domžalskem območju sta nam razložila direktor Kulturnega doma Franc Bernik Domžale Milan Marinič in Roman Kos, ki vse zainteresirane prisrčno vabita na ogled muzeja in delavnic.

 

 

Ob 300-letnici slamnikarska na Domžalskem ter ob 60. obletnici razglasitve Domžal za mestno občino ste slavnostno odprli Slamnikarski muzej. Ideja je v mislih gotovo že dalj časa tlela.
Roman Kos: Vzrok za odprtje muzeja ni bila obletnica nastanka mestne občine, to je nekako sovpadalo. Glavni vzrok oziroma spodbuda in želja je bila misel, da naš kraj potrebuje nekaj takega, da vrnemo dolg za naprej in za nazaj 300-letni zgodovini slamnikarske dejavnosti na tem območju. To je bil naš glavni namen in cilj.
Milan Marinič: Z odprtjem muzejske razstave nismo odprli muzeja. Za obratovanje muzeja so potrebni ustrezni prostorski, kadrovski in finančni, predvsem pa strokovni pogoji. Postavili smo muzejsko razstavo, ki lahko predstavlja nastanek muzeja in na tem bomo v prihodnje še delali. Do postavitve muzejske slamnikarske zbirke je prišlo, ker v Domžalah spoštujemo sodobnost tudi tako, da poznamo in cenimo svojo preteklost. Kje drugje lahko bolje spoznamo svojo preteklost kot pri najbolj razviti obrtni dejavnosti, ki je pravzaprav naše mesto tudi postavila. In to je slamnikarstvo!

Roman Kos: Identiteto smo imeli in jo imamo – to je slamnikarstvo. Drugje si izmišljujejo stvari, da lahko pozornost obrnejo nase. Ulovili smo zadnji trenutek, da smo uredili razstavo, saj živi pričevalci žal odhajajo. Zelo dolgo sem na glas razmišljal, da moramo že enkrat ta najbolj prepoznaven in odločujoči del naše zgodovine, kar se razvoja kraja tiče, primerno predstaviti. Če sem jaz razmišljal, kaj je Milan razmišljal, predvsem kako, in kot vidite je našel pravo »formulo«. S Študijskim krožkom slamnikarstva, pod strokovnim vodstvom Gorenjskega muzeja, so se stvari začele odvijati. Kar lahko vidite danes, je nastalo v dobrem letu. Menim, da je do razstave prišlo s svetlobno hitrostjo. Od petnajstih članov krožka, ki so si postavili skupen cilj, je vsak posameznik našel svoje področje in ga do podrobnosti predelal. Glavno vodilo krožka je bilo, da postavimo osnovno zbirko, ki bo odprta za nadgradnjo in bo s svojimi dejavnostmi živela. Na račun županovih obljub ob otvoritvi imamo dober občutek, da bo zbirka (muzej) živela.

Člani Študijskega krožka Slamnikarstvo

Ana Beno, Matjaž Brojan, mag. Tatjana Dolžan Eržen (mentorica), Urška Justin, Roman Kos, Joži Košak, Igor Kuzmič, Milan Marinič, Vilma Vrtačnik Merčun, Helena Rant, Saša Roškar, Katarina Rus Krušelj, Zora Torkar, Vera Vojska, Barbara Zupanc
Domžalska slamnikarska zbirka (muzej) je sicer že obstajala.

Roman Kos in Milan Marinič: Slamnikarsko muzejsko razstavo je postavljal Kamniški muzej v sedemdesetih letih, najprej v gradu Krumperk. Gospodarjenje s prvo zbirko je bilo slabo in je propadala. Vmes so bile še vojna, nacionalizacija, zato se je zbirka selila po zakloniščih in depojih. Nekaj časa je bila celo tudi že tukaj, v tej dvorani, v Godbenem domu, kjer je bilo nekdaj skladišče kulis in najdenih predmetov. Leta 1993 pa je Jamarsko društvo v Jamarskem domu ostanke tiste zbirke odprlo javnosti na ogled, kar je vsekakor pohvalno. Lahko se samo vprašamo, koliko bi sploh še ostalo od prvotne zbirke, če tega ne bi storili.
Roman Kos: Kljub vsemu sem bil mnenja, da Jamarski dom ni najbolj primeren prostor za zbirko, preveč je odmaknjen od centra Domžal, pa tudi vsebinska povezava je bila bolj ponesrečena kot ne. Slamnikarstvo si vsekakor zasluži bolj reprezentančni prostor ter boljšo reprezentančno predstavitev.
Milan Marinič: Zato smo se v študijskem krožku temeljito lotili dela, po stopnjah, da je postavitev takšna, kakršna je. Vse to ima neko logiko. Vsaka beseda, vsaka slika, vsak element natančno ve, zakaj tukaj je in zakaj v takšni obliki.

Koliko obiskovalcev je od odprtja do danes že sprejel muzej?
Milan Marinič: Od otvoritve do danes (to je v enem mesecu) 350 ljudi, pa še niti mesec ni okoli, tu pa še niso všteti obiskovalci ob odprtju.
Ta muzejska zbirka je sestavni del programa Kulturnega doma. Vse to, kar mi ta trenutek omogočamo, je, da je zbirka odprta javnosti štiri ure dnevno, dve uri dopoldne in dve uri popoldne. Hkrati obljubljamo odprtost za naročene skupine zunaj urnika ter tudi prikaz šivanja in pletenja. Imamo še kopico idej in programov, ki jih želimo uresničiti. Če bomo v Domžalah želeli intenzivno postaviti to zbirko kot eno od reprezentantov našega prostora, s katerim bomo občino Domžale tudi promovirali, bo treba zadevo podpreti z javnimi sredstvi. Ta trenutek smo šele na začetku. Poudariti moram, da so vsi člani študijske skupine, to je 15 ljudi, dobro leto delali brez plačila. Skupina je bila formirana z namenom, da se znanja, ambicije in želje posameznikov združijo v postavite te slamnikarske zbirke, zdaj pa je na nas, da ugotovimo, kako jo bomo promovirali in kaj bomo iz nje še vse postorili. Globok poklon vsem ljudem, ki so vložili svoj trud in omogočili razstavo.
Roman Kos: To je za nas, ki smo razstavo postavili, lepa pohvala. Vsi odzivi so v superlativih. Ko bomo izboljšali informiranje, pritegnili še šole ter društva, in upamo, da bodo pred muzejem vrste.

Slamnikarska obrt je močno zasidrana v spominu domačinov. Opišite nam začetke domžalskega slamnikarstva. Obstajata namreč dve zgodbi o razvoju. V prvi naj bi po ustnem izročilu to znanje prinesel nek vojak iz Firenc. Druga pa pravi, da je v Domžalah prenočeval popotnik, ki je pokazal, kako se pletejo kite in kako se sešije slamnik. Katera je prava?
Roman Kos: Nobena zgodba, hkrati pa obe. Zgodbi sta ustno izročilo, ki se ne umeščata v noben čas, samo v prostor – Domžale, Ihan. Sami začetki so neznani, tudi Švicarji in Italijani niso prepričani, kako se je slamnikarstvo razvilo. Center razvoja slamnikarstva pa je zagotovo okolica Firenc.
Valvasor leta 1680 oziroma 1690 še prav nič ne omenja slamnikarstva. Mi smo iskali še bolj oprijemljive vire in prišli do dokumenta, kjer se prvič omenja priimek Slamnik. To je bilo leta 1701. Imamo pa tudi Jelovškovo fresko, naslikano leta 1761. Na njej je upodobljen slamnik, zelo fin in kakovosten, s krasnim trakom, kar pomeni, da ni eden od prvih kmečkih slamnikov. To nakazuje, da je ta obrt že nekaj časa delovala na tem območju, če ne bi, bi slikar prav gotovo naslikal kaj drugega. Mengeško polje je bilo žitno polje. Surovino smo torej imeli, ljudje pa so poprijeli za vsako dejavnost, s katero se je dalo prislužiti priboljšek. Večinsko prebivalstvo so bili kajžarji, otrok pri hiši je bilo po deset, dvanajst. Če so delali pri kmetu, so dobili plačano, kot rečeno v »naturalijah«, s slamnikarstvom pa so prvič dobili kakšen krajcar v svoje roke. Tega so lahko po lastni potrebi porabili, po navadi za obleko, čevlje in podobne stvari. Razpolagali so s svojim denarjem in na začetku je bil to še zelo lep denar. Zaslužek se je poslabšal, ko se je slamnikarstvo razvijalo v industrijsko panogo. Najbolj v letih 1870 in 1890, ko so začeli iz Kitajske uvažati kito. Takrat tudi sama dejavnost – pletenje kit skoraj usahne.
V zlati dobi, na vrhuncu, okoli leta 1900, pa tja do prve svetovne vojne je bila največja produkcija milijon slamnikov na leto. Izvažali so jih tudi v Ameriko in ni bilo kraja, kjer ne bi imeli našega slamnika. Na domžalskem območju se je s to dejavnostjo ukvarjalo 12 tisoč ljudi. Od tega je tisoč do tisoč petsto ljudi delalo v delavnicah in tovarnah, drugi pa so pletli doma.


Stalna razstava je živa razstava, kar pomeni, da ponujate tudi demonstracije šivanja slamnikov in različne delavnice. Ali vam pri teh dejavnostih pomagajo upokojeni slamnikarji? Ali v Domžalah še kdo opravlja ta poklic ter ali se tradicija prenaša na mlajše rodove?
Milan Marinič: Ta razstava želi biti živa razstava v smislu, da se bo v prostoru ob razstavi odvijala vrsta dogodkov. Dva dogodka, ki jih želimo redno uvajati ob ogledu razstave, je za naročene skupine, prikaz pletenja kit in šivanja slamnikov. Dva delovna procesa, ki sta potrebna, da se pride do slamnika. Slamnike šiva gospa, ki je do propada tovarne leta 2003 delala v Univerzale, pletilcev kit pa je več. V Društvu narodnih noš ekipa iz Domžal, druga iz Krašnje, ki tudi predstavljata to delo. Računamo, da bomo v prihodnje šli tako daleč, da bomo v okviru tega izvajali tudi učne delavnice in priučili nove šivalce slamnikov. Šivali bodo v sklopu živega dela muzeja, kjer bodo obiskovalci po končanem ogledu te slamnike lahko tudi kupili in jih nosili.
Roman Kos: Nekaj povsem drugega je, ko vam drugi prikazujejo, kako se izdeluje slamnik. Mi želimo zainteresirane tudi naučiti izdelovanja. Ljudje sprašujejo, kdaj bomo začeli s tovrstnimi delavnicami. En stroj že imamo usposobljen, da bo gospa, ki to delo obvlada, lahko učila. V tem trenutku je trend tak, da se klobuki in slamniki vračajo v modo, tako da je interes za učenje izdelave slamnikov in za nakup. Pletilci iz Krašnje krasno sodelujejo z osnovno šolo in tako širijo tradicijo.

V muzeju se torej še ne da kupiti domžalskega slamnika?
Milan Marinič: V tem trenutku sicer res ne, smo pa zelo blizu. Ni največja težava dobiti slamnik za prodajo. Urediti moramo samo še tehnične in organizacijske formalnosti, ki jih pač moramo vzpostaviti, da se lahko odpre trgovina. Toda zagotovo bomo to opravil v kratkem. Hkrati računamo, da se bo muzejska trgovinica tudi širila. Osnovni artikel bo slamnik in vsi spominki, vezani na slamnikarstvo. Sčasoma bomo dodali vse aktualne in zanimive spominke z našega območja. Slamnik je tudi uporaben izdelek, ni samo turistični spominek.

Menite, da bi se danes dalo živeti od izdelave slamnikov?
Milan Marinič: Zaradi današnjih ekonomskih zakonitosti bi bilo nekoliko težje živeti od tega. A moje mnenje je, da mora družba pomagati pri razvoju takih opravil, zagotoviti ustrezno subvencijo, kar pomeni, da bi se od tega dalo živeti.
Roman Kos: S potrošniškega vidika, ko vsi gledajo le na najnižjo ceno, zelo težko. Zakaj ročno izdelan slamnik ne moremo prodati samo za 5, 6 ali 7 evrov? Če poveva, da se meter ali meter in pol kite (za povprečno velik slamnik jo rabite 24 metrov) dela eno uro, ni računice. Pa slamnik še niti ni zašit in še nima traku. Ne notranjega proti znojenju, ne zunanjega estetskega. Potem pa še država nekaj pobere. Toda določen segment ljudi si želi imeti domač slamnik. Mi bomo poskušali priskrbeti domačega iz domače slame, brez kitajskih kit. Slamnik, ki ga bodo ljudje nosili s ponosom, ga čuvali in jim bo nekaj pomenil. Domžalski slamnik je bil že nekdaj pojem kakovosti, zdaj naj bo pojem identitete.

Kako nastane slamnik? Koliko ur je potrebnih za končni izdelek?
Roman Kos: Odvisno je, ali je slamnik zelo enostaven ali dodelan z ogromno dodatki. Prefinjen ženski slamnik je včasih imel ceno ene krave. Za tak slamnik so seveda porabili več časa kot za kmečki slamnik, ki so ga ljudje uporabljali na polju za zaščito pred soncem. Za izdelavo kite so na primer porabili 24 ur. Ročno šivanje vzame več časa, strojno šivanje traja 15 minut. Potem so tukaj še dodajanje traku in preša. Vsak model mora imeti od 6 do 8 številk za različne glave. Omeniti je treba tudi beljenje, barvanje, utrjevanje in žveplanje slame.
Vse skupaj bi od začetka pletenja pa do končnega izdelka vzelo 2 do 3 dni, če bi delali samo en slamnik.
Slamnik je proizvod, ki je lahko popolnoma preprosta zadeva z namenom, da te obvaruje pred soncem, do sofisticiranega modnega prestižnega pokrivala. Za izdelavo je potrebnih več faz, odvisno od tega, kakšen slamnik želiš. Domžalski slamniki so bili simbol Evrope. V Avstro-Ogrski so bile le pri nas matične tovarne, iz katerih so potem širili podružnice. Vse te velike hiše v beneškem stilu v Domžalah so bile nekdanje tovarne, vse povezane s slamnikarstvom. Center industrije in proizvodnje je bil tukaj pri nas. Ta razstava hoče biti in mora biti tudi spomin na to, kje smo nekoč že bili.


Ste že poskusili izdelati slamnik? Ali slamnik morda nosite?
Milan Marinič: Imam klasičen slamnik in žirardija. Poleti si ga nataknem.
Roman Kos: Za zdaj ga še nisem poskusil izdelati, morda kmalu.

Ali se je izraz žirardi uporabljal tudi pri nas?
Milan Marinič: Seveda!
Roman Kos: Drugače je to čolnarski slamnik, uporabljali so ga gondoljerji. To obliko slamnika so med prvimi povzeli Angleži. Čolnarski slamniki so se med seboj razlikovali po različnem okrasnem traku – tako so zaznamovali pripadnost določenemu jadralskemu klubu. To obliko slamnika so nekaj časa nosili tudi agenti FBI v Ameriki. Ko se je ta oblika slamnika pojavila na platnu, nosil ga je Gene Kelly in mnogi drugi, so postali slamniki modni in takrat so dobil funkcijo modnega pokrivala. Pri nas je bil prepoznaven po tem, da ga je nosil znani operni pevec iz Gradca, ki se je pisal Girardi. Aleksander Girardi, po rodu sicer Italijan, je tako »dal« ime slamniku »žirardiju«. Ta tip slamnika je bila najbolj razširjena oblika slamnika v svetu. Nosil se je tako čez dan kot zvečer v svečane namene. V Novi Zelandiji, Avstraliji in Južnoafriški republiki še danes nosijo take slamnike kot obvezen del šolske uniforme.

Novinar in publicist Matjaž Brojan pripravlja knjigo o slamnikarstvu na domžalskem območju. Lahko pričakujemo še druge javne prireditve, ki bodo promovirale slamnikarstvo?
Milan Marinič: Eden od dogodkov, ki bo še pred poletnimi počitnicami, bo zagotovo predstavitev knjige Matjaža Brojana o slamnikarstvu. Precej obsežna knjiga je pripravljena, kmalu bo šla v tisk. Jasno je, da nekih drugih dogodkov, strogo vezanih na slamnikarstvo, razen delavnic in predstavitev, ne bomo posebej pripravljali. Poskušali bomo z raznimi delavnicami v jesenskem času, za šivanje slamnikov in pletenje kit, najmočnejša aktivnost pa je kulturnovzgojna dejavnost za otroke, pedagoški program. Kajti ta razstava je postavljena tudi s tem namenom in tudi tako, da je razumljiva otrokom. Posamezni sklopi so zanje predstavljeni tudi s slikami. Skozi vsakega od sklopov pelje, poleg slovenskega in angleškega besedila, vizualizacija, da bodo otroci spoznavali obrt.

Ali lahko pričakujemo predstavitev muzeja na katerem od sejmov v bližnji okolici?
Roman Kos: Prikazi šivanja pravzaprav stalno potekajo. Društvo, ki se ukvarja s tem, se že udeležuje raznih srečanj. Posamezniki pa lahko sodelujejo sami.

Špela Suhadolc

Oglasno sporočilo