Ajda Stina Turek: “Živim za petje!”

0
2841
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 30.junij 2015

Tako pravi 20-letna Domžalčanka in to upošteva tudi v praksi. Nadarjeno mladenko ujamemo doma tik po prihodu iz Bostona, kjer si nabira izkušnje s študijem petja, v Sloveniji pa jo med poletjem čakajo številni koncerti. Kot mnogi glasbeniki si tudi Ajda želi, da bi svoj kruh nekoč lahko služila z nastopanjem, poleg čudovitega glasu in avtorskih skladb, pa vam simpatična rdečelaska rada postreže tudi s slastno, domačo torto …

Violina, jazz, šansoni … ampak najbolj jazz … si rada prepevala že kot mlada deklica?
Odkar pomnim, sem rada pela. Starši so me pri petih letih vpisali v pevski zbor Domžalčki, kjer je pel tudi bratec Bor, vodila pa ga je zborovodkinja Jožica Vidic, s katero smo posneli tudi nekaj kaset in CD-jev, kjer sem pela tudi kot solistka. Pred tem sem veliko prepevala že v vrtcu, v avtu ter doma, in sicer slovenske ljudske pesmi. Nekaj me jih je naučil dedi Martin, ki me je tudi spremljal na harmoniki. Od drugega dedija Janeza iz Ljubljane pa sem se naučila veliko hecnih pesmic, tako da je bilo vedno veliko veselja povezanega z glasbo. Sem pa osem let tudi igrala violino pri Anastaziji Juvan. Prvič pa sem se bolj resno spogledala z nastopanjem pri 12-ih letih, ko sem postala superfinalistka otroških Karaok z Alenko Godec na TV Slovenija, Miran Juvan pa nas je otroke v oddaji spremljal na klavirju.

Je bil tvoj glasbeni okus že v otroštvu malce bolj »izbran«? Te je Louis Armstrong privlačil bolj od Čukov?
O, ne ne. Kot se za vsakega otroka spodobi sem tudi jaz oboževala Čuke in priznam, da si še zdaj zavrtim kakšno pesem in se spomnim na čase, ko sem bila še majhna. Moja starša sta poskrbela, da smo mi trije otroci, poleg Bora imam še brata Lana, spoznali veliko slovenskih izvajalcev, za kar sem jima hvaležna. Veliko smo hodili naokoli v hribe, na morje in v avtu preposlušali na stotine slovenskih albumov. Slovenci imamo veliko kvalitetne glasbe! Eden ljubših izvajalcev iz mojega otroštva je vsekakor Adi Smolar. Njegova besedila so res poučna! Z Luisom pa sem prvič prišla v stik pri 16-ih.

Kako si usklajevala glasbeno kariero s šolo in učenjem?
Pri 16-ih letih sem postala dijakinja dveh srednjih šol in sicer Gimnazije Jožeta Plečnika, kjer sem hodila v drugi letnik, in Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, kjer sem se vpisala v 1. letnik petja, smer jazz, zabavna glasba. Tako sem tri leta preživela na obeh šolah. Zjutraj sem bila na gimnaziji, potem pa sem celo popoldne preživela na konservatoriju. Najprej je bilo kar težko, po dobrem mesecu pa sem se tega navadila in priznam, uživala v tem, da sem bila zasedena, kar je botrovalo k temu, da sem bila tudi sama bolj organizirana. Se mi zdi, da sem imela boljše ocene, ko sem bila vpisana v dve šoli kot prej samo v eni. Nisem imela velikih problemov, razen kasneje, ko je prišla v gimnaziji na vrsto matura in s tem toliko več učenja. Takrat sem imela obdobje, ko sem bila res izmučena, ampak tudi to sem preživela. Kot pravi rek: »Kar te ne ubije, te naredi močnejšega«. Nastopov čez leto takrat ni bilo preveč, nekaj tekmovanj sicer, ki sem se jih vedno rada udeleževala, tudi tu ni bilo problemov.

Čeprav si tako mlada, si nastopila – in tudi zmagala – že na kar nekaj mnogih slovenskih festivalih. Se ti zdi, da ima slovenska publika dovolj posluha za tako zahtevno glasbo?
Tekmovanja, na katerih sem zmagala, so bila bolj popovsko usmerjena. Takrat se za jazz še nisem tako zanimala oziroma vsaj ne v taki meri kot se danes. Publika ima seveda dober posluh za pop glasbo, ker jim je bolj domača. Vrti se po radijih in jim hitro zleze v ušesa, ker je bolj enostavna. Za jazz pa moram reči, da je odvisno od posameznika. Nekateri ga radi poslušajo, večini pa je to prezahtevna glasba, ker je vedno drugačna in bolj zakomplicirana.

Menda je besedilo za eno izmed skladb, ki si jih prepevala, napisal kar tvoj oče. Imaš melodijo torej v krvi?
Avtorja mojih prvih treh avtorskih skladb, s katerimi sem se uspešno predstavila na FeNS-u, sta bila Anastazija in Miran Juvan. Za vse naslednje pa je besedila napisal oči, glasbo pa je prispeval Gašper Kržmanc. Očijeva besedila so mi res pisana na kožo, saj me najbolje pozna in se tudi zelo dobro razumeva. S skladbami Barve ljubezni in Kostanjev drevored sem se uvrstila na Festival šansona 2012 in 2013 pa tudi na Slovensko popevko 2013 s skladbo Tvoj obraz. Zadnjo sem zapela tudi ob spremljavi Godbe Domžale ob njihovi 130-letnici na koncertu na Studencu lani. Oči, se mi zdi, pa je imel vedno smisel za pisanje, pa ne samo za pesmi. Kar nekajkrat mi je v osnovni šoli pomagal pisati domišljijske spise in potem so me učiteljice po navadi zelo pohvalile (smeh).

Talent ti je prinesel štipendijo, ki ti je odprla vrata na Berklee College of Music v Bostonu, kjer danes študiraš. Kako se počutiš tako daleč od doma?
Tako je, štipendijo sem dobila na poletni šoli Berklee Jazz Clinics v Perugi, Italiji, leta 2013, v okviru Umbria Jazz festivala. Tam sem bila dva tedna. Takrat niti pomislila nisem, da bi jo dobila, ker je bilo tam še 60 drugih pevcev iz več kot 20-ih držav, ki so bili tudi dobri, ampak dobila sem jo jaz. Bila sem presrečna!

 Amuray, Ori, Nadav in Yogev so me spremljali na mojem prvem koncertu v Bostonu
Foto: Juliana Pontón

Seveda je super, ko spoznaš veliko različnih ljudi iz vsega sveta in toliko različnih kultur, da si res želiš nekoč prepotovati svet, in spoznati, kako drugi ljudje živijo. Potovanja se mi zdijo res čarobna. V Bostonu sem se na Berklee College of Music že v prvih dveh semestrih veliko naučila, ker je šola super, profesorji pa se res trudijo za študente, ni jim vseeno za njih. Pridejo pa kdaj tudi trenutki, ko pogrešam domače, prijatelje, fanta in kakšno kofetkanje po Ljubljani, pa domačo hrano … Ampak v takih trenutkih moraš biti samo hvaležen, da imaš priložnost študija v tujini, in da boš čez poletje doma v Sloveniji spet užival kot običajno.

Predstavljam si, da je študij in življenje v ZDA lahko tudi velik finančni zalogaj … ?
Ja, za to priložnost sem zelo hvaležna svojim staršem, ki se na vse pretege trudijo finančno pokriti šolnino. Namreč, dobila sem polovično štipendijo, ki znaša 20.000 dolarjev letno, za vsa leta študija. Sami moramo pokriti ostalih 20.000 dolarjev, kar je res velik zalogaj. Še posebej v današnjih časih, kjer tudi štipendij za umetnike ni več veliko na voljo. Pa vseeno upam, da se še kje kaj najde. Trudimo se, kakor se da, da bi na študiju v Bostonu ostala čim dlje. Septembra se vračam nazaj še za en semester do decembra, ker toliko bomo še nekako nabrali. Moram pa na tem mestu omeniti, da mi na tej poti pomaga AS Fundacija s svojim prispevkom, iz česar si lahko financiram najemnino za stanovanje v Bostonu.

Komaj si se dobro ustalila čez lužo, si tam že izvedla svoj prvi samostojni koncert. Kako se ga spominjaš?
Takoj, ko sem prišla na Berklee, sem vedela, da ne smem čakati, da se bo kaj zgodilo samo od sebe, ampak, da moram ukrepati kar sama. Že na začetku leta sem se prijavila za izvedbo svojega prvega koncerta in konec februarja se je ta tudi zgodil. Z mano so bili trije odlični izraelski glasbeniki (enega izmed njih, saxofonista, sem spoznala na finalnem tekmovanju v Latviji lansko leto na Riga Jazz Stage) in odličen francoski pianist. S fanti smo se super ujeli in naredili res dober koncert. V manjši dvorani, kjer sem nastopala, je bilo kar nekaj ljudi, ki jih nisem poznala, kar mi je bilo še posebej všeč.
Na koncertu sem pela pesmi, ki so name naredile velik vtis med šolanjem na Konservatoriju, kjer me je glavni predmet, petje, poučevala moja najboljša profesorica Nada Žgur. Prav njej sem neizmerno hvaležna za vse, kar sva naredili skupaj v štirih letih, za vso pozitivno energijo in znanje, ki mi ga je predala. Tudi ona je namreč študirala na Berklee College of Music v Bostonu.

S fantom na Brooklyn Bridge v New Yorku

Kakšno pa se ti zdi življenje v Ameriki?
Življenje v Ameriki je precej stresno in hitro! Ljudem se vedno mudi in nimajo časa za normalno kosilo ali pa za enourni pogovor ob kavi. No, saj kava ni kaj preveč dobra, mogoče je problem v tem (smeh). Drugače pa so Američani zelo odprti in prijazni ljudje. Običajno zelo radi priskočijo na pomoč tujcem pa tudi radi pomagajo brezdomcem, jim kupujejo obleko in hrano. Hrana seveda ni tako okusna kot pri nas. Zame je bil to na začetku res šok. Meso je precej vodeno, zato ga niti nisem kupovala in sem tam bolj vegetarijanka. Sadje pa je dobro, tudi zelenjava ni tako slaba. Mleko nima okusa po mleku, razen če je organsko, a še to ima bolj okus po vodi. Kruh pa ni kruh, ampak toast. Če pa hočeš dober kruh, moraš zanj odšteti kakih 6 dolarjev.

Česa se najbolj veseliš, ko se vračaš v domače Domžale?
Najbolj se veselim družbe, družine in hrane … no, pa narave!

Imaš v Sloveniji veliko koncertov?
Ja, to poletje sem res zasedena. Zdaj sem bila del dveh koncertov na Kongresnem trgu, in sicer prvi je bil z Big Bandom RTV Slovenija, drugi pa z Big Bandom Akademije za glasbo. Bilo je super. Poleg teh večjih koncertov pa imam še svoje, manjše, s svojim bandom po različnih lokalih, kjer publika rada posluša jazz v živo in na raznih prireditvah v Ljubljani, kamor me večinoma vabijo.

S prof. Nado Žgur pred nastopom z Big Bandom Akademije za glasbo

Kaj načrtuješ v prihodnosti? Kaj je tvoj najpomembnejši cilj?
Joj, najraje ne razmišljam o prihodnosti in živim za danes. Pustim, da me tok nese in se prepuščam različnim priložnostim. Kar bo, pač bo. Kljub temu si želim, da bi lahko živela tudi od nastopanja, in imela občinstvo, ki bi me rado poslušalo in prišlo na več mojih koncertov, ne samo na enega. To se mi je zgodilo pred kratkim, ko sem nastopala na Prazniku glasbe na Starem trgu. Kar nekaj jih je prišlo prav zaradi mene, saj so me pred tednom slišali na Kongresnem trgu.

S katerim slovenskim ali tujim glasbenikom bi najraje zapela v duetu?
Če bi morala izbirati med slovenskimi glasbeniki, bi definitivo izbrala Uroša Perića, ker obožujem Raya Charlesa in Uroš ga res oživi vsakič, ko ga poslušam. To bi bilo res super, če bi se kdaj uresničilo! Če lahko izberem še tujega glasbenika, pa bi bil to Kurt Elling, ki je zame enostavno najboljši jazz vokalist.

Kaj rada počneš, ko ne poješ?
Poleg petja zelo rada pečem. Najraje delam torte, tako sadne kot čokoladne, in z njimi razvajam domače in prijatelje. Poleg tega uživam v lenarjenju in gledanju filmov, se družim in hodim v naravo. Rada si ogledam tudi različne koncerte.

Boš poletje preživela doma ali v Bostonu?
Poletje bom preživela doma. Medtem grem še na Norveško na poletno jazz šolo in potem v miru zaključim mesec avgust doma. Ker začnemo s študijem v Bostonu že septembra, ne bo več veliko časa za lenarjenje. Še malo morja in to bo to. Mislim pa, da bi bilo poletje v Bostonu ob dirkanju sem in tja čisto prevroče!

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo