Tako pravi postavni mladenič, ki o izzivih kar nekaj ve. Iz Prekmurja ga je pot zanesla v Kamnik, iz odra in modnih brvi pa na televizijo in radio. Za mikrofonom Radia HIT si danes uresničuje sanje in s šarmantnim (na)glasom lepša popoldanske urice predvsem ženskemu delu občinstva. Denis Malačič prisega na prijaznost in strpnost. Navdihuje z neizmerno energijo in optimizmom. Sledi svojim sanjam in si prizadeva, da bo jutrišnji dan še lepši od današnjega …
Po televizijskih si se znašel v radijskih vodah. Kako se znajdeš v radijskem etru?
Delo za radijskim mikrofonom naravnost obožujem! O delu na radiu sem sanjal že v otroštvu, ko sem pošiljal svoje glasbene želje, nato pa v mislih sanjaril, da sem radijski voditelj in jih izpolnjujem. No, očitno sem si uresničil še eno željo; po dveh letih od mojega zadnjega javljanja v radijskem etru sem se letošnjo pomlad vrnil za mikrofon kot popoldanski voditelj na radiu HIT in moram povedati, da me je ekipa fantastično sprejela in da sem neizmerno ponosen in vesel, da lahko pomagam sooblikovati program na HIT-u.
Te tvoje delo izpopolnjuje? Nameravaš nadaljevati kariero v medijih?
Vedno sem stremel k temu, da počnem tisto, kar me veseli in izpopolnjuje. Srečen sem, da imam dovolj poguma in vztrajnosti, da sledim svojim željam in živim svoje sanje. Včasih je težko, ogromno je odrekanj, ogromno zavrnitev, ampak iz neznanega razloga me kljub vsemu še vedno vleče naprej. Tega sem res vesel.
Bolj uživaš na odru v neposrednem stiku z občinstvom ali na distanci za mikrofonom, kamero?
Oboje ima svoje čare, če pa moram izbrati eno, bi rekel, da bolj uživam na odru. Tam lahko takoj zaznaš odziv občinstva in dobiš potrditev, da si nekaj dobro izpeljal ali pa zavrnitev, da si zavozil po celi črti (smeh).
Poznamo te tudi po dobrodelnem projektu Denis Malačič in 100 izzivov. Kateri izmed njih so ti najbolj ostali v spominu?
Eden tistih, na katere sem najbolj ponosen, je dobrodelni tek čez Slovenijo v dolžini več kot 400 kilometrov. Neverjetno doživetje, ki je v moje življenje pripeljalo ogromno ugotovitev o sebi, okolici, ljudeh, spoznal pa sem tudi številne pozitivno naravnane posameznike, ki so me prišli nesebično podpret. Prav tako sem vesel treninga z nizozemsko žensko reprezentanco v sedeči odbojki – punce so bile invalidke, nekatere brez nog, spet druge brez rok, ampak v vsej tisti pozitivi, ki je bila prisotna na treningu, sploh nisem zaznal, da jim kaj manjka. Sledil je moj prvi triatlon, ki sem ga v družbi dveh prijateljev izpeljal do konca in smo se, kljub dejstvu, da smo bili diskvalificirani zaradi prevelikega števila menjav na progi, počutili kot zmagovalci. Ne smem pa pozabiti plesne točke Try pevke Pink, ki smo jo uprizorili na 10. jubilejni letni produkciji plesne šole Sebastian. Prvič sem imel na odru občutek, da bom v vsakem trenutku omedlel! Nekako mi je uspelo zdržati do konca in danes ostaja res lep spomin na točko, ki je ob koncu doživela tudi stoječe ovacije. Izjemno je bilo!
Je projekt še aktualen?
Projekt je bil zaradi ostalih obveznosti malce postavljen na stranski tir, bo pa spet kmalu zagnan “na polno”. Idej za izzive ne manjka, vsekakor pa so dobrodošli tudi novi predlogi.
Kaj je bil doslej zate največji življenjski izziv?
Moj življenjski izziv je življenje samo po sebi – skoraj vsakodnevno se moram spopadati s posamezniki, ki me skušajo prepričati, da hodim po napačni poti in me želijo krojiti po svojih lastnih merilih, ampak se ne dam! Vsake toliko se sicer strem in padem v fazo, ko nisem več prepričan sam vase, vendar sem hvaležen nekomu tam zgoraj, ki me vedno znova in znova vrne nazaj na svojo pot in mi vliva pogum, da sledim svojemu srcu in ostajam zvest sebi.
Uspešno si izpeljal tudi nekaj dobrodelnih akcij. Kaj ti pomeni humanitarnost?
Rad pomagam drugim. In rad širim med ljudi dobra dejanja – vesel sem, da se najde vse več takih, ki se zavedamo pomena pomoči socialno ogroženim in jim poskušamo z malenkostmi vsaj malo polepšati življenje. To, kar je za nas malo, je mogoče za nekoga veliko. Ob tej priliki bi se rad zahvalil vsem, ki ste mi priskočili na pomoč v preteklih akcijah, obenem pa hvala tudi vsem, ki mi boste pomagali pri sledečih – nekaj idej je že v zraku, realizacija pa verjamem, da se bo zgodila kmalu.
Aktiven si tudi na modnih brveh. Kako napreduje manekenska kariera? Imaš več ponudb doma, ali v tujini?
V Sloveniji v zadnjih mesecih na tem področju nisem bil preveč aktiven. Razen nekaj fotografiranj in snemanja reklam se “doma” ni dogajalo nič. Prav zaradi tega sem se končno opogumil in malo potipal tuji trg. Zaenkrat imam ponudbo za delo iz Dubaja in Nizozemske kjer bi me rada “prevzela” agencija, ki bi skrbela za moj preboj na evropskem trgu. Bomo videli, kaj bo čas prinesel, je pa res, da na prednostno listo postavljam zaenkrat domače projekte, šele nato pride na vrsto tujina.
Pred časom si se začel ukvarjati tudi s fitnesom. Se mu še posvečaš?
Zaradi ostalih projektov je bil fitnes v času poletja bolj na stranskem tiru, ampak v jesenskih dneh bo spet čas za treninge – nekaj potencialnih trenirancev se že pojavlja, kmalu pa bom začel z indvidualnimi treningi tako v fitnes centrih kot na prostem – treba je izkoristiti lepo vreme.
K tvojim hobijem pa sodi tudi fotografija …
Ko se enkrat znajdeš pred objektivom, spremljaš celoten proces, tudi tisti, ki se dogaja za aparatom, česar posameznik ob ogledu fotografije ne vidi. In kar hitro me je začelo zanimati tudi delo za objektivom. Pred leti smo kupili profesionalni fotoaparat, s katerim sem začel fotografirati povsem vsakdanje trenutke in ugotovil, da me fotografiranje navdušuje in da rad odkrivam posebnosti, ki bi jih rad ujel v objektiv. Vsak dan najdem nešteto različnih motivov, ki bi jih rad dodal v svojo zbirko ujetih trenutkov in upam, da se bom v prihodnosti s fotografijo ukvarjal še več kot sem se do sedaj.
Kako usklajuješ vse svoje aktivnosti in delo?
Glede na to, da se letošnjo jesen po dveh letih ne vračam več na RTV kot sodelavec oddaje Dobro jutro, verjamem, da bom imel precej več prostega časa – ali pa tudi ne, saj se priložnosti za nove projekte že odpirajo. No, vsekakor si želim več prostih trenutkov izkoristiti za učenje zadnjega izpita na univerzi in za opravljanje izpita za mednarodno licenco osebnega trenerja. Bo “učenjaska” jesen (smeh). Kar se usklajevanja tiče – dokler delaš to, kar te veseli, nobena stvar ni težka.
Iz Ljubljane si se preselil v Kamnik. Kako se počutiš v manjšem, podalpskem mestu?
Kamnik je prijetno majhno mesto, ki sem ga takoj sprejel za svojega. Všeč mi je staro mestno jedro, čudovit razgled na gore, piko na “i” simpatičnosti Kamniku pa dodajo preprosti prebivalci.
Kaj je zate najpomembnejša vrednota in kaj te v naši družbi najbolj moti? Prijaznost. Z njo lahko naredimo ogromno, predvsem pa lahko tudi popolnim neznancem polepšamo dan. Kaj me najbolj moti? Morda to, da se pogosto več ukvarjamo z drugimi kot sami s sabo. Če se ne bi toliko vtikali v življenja drugih in če bi sami stremeli k temu, da bi bil jutrišnji dan lepši kot današnji, bi takoj naredili korak naprej k boljšemu življenju.
Kje se vidiš čez 10 let?
Želim si, da bo takrat moja življenjska zgodba navdih ostalim, da sledijo svojim sanjam, gradijo pot do zvezd, ki jih želijo doseči in predvsem, da so ne glede na vse možne prepreke, s katerimi se spopadajo v vsakdanu, zvesti sami sebi. Zase pa upam, da bom še naprej delal to, kar me veseli, da bo na knjižnih policah že moja zgodba o stotih izzivih in da bo prodajna uspešnica! Imam ogromno želja – od plavanja z delfini, odkrivanja različnih kultur sveta do dela z otroki, ki so na robu socialnega propada in inspiracijskih zgodb, ki jih želim širiti med ljudi. Sam sebi sem že motivator, upam, da bom čez deset let tudi ostalim.
Tjaša Banko
