Uvodnik NOV!CE 13/2011: Dobrodošli v Sloveniji, pardon, Komendi!

1809
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 22.september 2011
Si predstavljate prijazen kozolček ob vstopu v vsako slovensko mesto in vas, pa tudi na mejnih prehodih, kjer bi bilo napisano »DOBRODOŠLI PRI NAS, PRIPRAVITE DENARNICO, ČE ŽELITE KAJ PAMETNEGA DOBITI …«. Smešno bi bilo, če ne bi bilo zadnje čase v tej ubogi dvomilijonski deželici že preveč žalostno in resnično.
Ob poslušanju našega sosednjega župana, ki prostodušno »frajari« pred zvestim poslušalstvom in razlaga, kako je podkupoval in podmazoval občinske posle, da so potem vsi skupaj nekaj imeli od tega, me je spreletaval srh. Pa ne zaradi tega, ker bi se mi stvar zdela tako huda, spreletavalo me je zaradi tega, ker se nam vsem skupaj zdi vse skupaj čedalje bolj normalno. Saj ne potrebujemo iti daleč od Komende, da naletimo na popolnoma enake ali celo hujše zgodbe, ki pa žal v javnosti veljajo kot »zgodbe o uspehu«. Tudi v prestolnici se je na veliko urejalo, da so na koncu lahko uredili tisti famozni projekt, ki še danes pluje v rdečih številkah in ga na koncu financirajo vsi prebivalci, da ne rečem davkoplačevalci, saj ta jama brez dna ima vendar jamstvo najboljšega menedžerja v državi. On sicer pravi, da imamo problem, ampak bomo že kako, in enako je govoril ob začetku projekta, pa vmes, ko je bilo treba dobiti kredite, pa potem ko je zmanjkalo in je država primaknila naš denar, in malo kasneje, ko so morali zadevo »dokapitalizirati« še Ljubljančani skozi proračun, pa potem ko je bilo treba z inšpektorjem in lažno obrazložitvijo zapreti usta neplačanim podizvajalcem in celo celotno krožno krožišče … Komu se je kaj zgodilo?! »Nikome ništa«, bi rekel eden redkih politikov, ki bi ob takšnih nepravilnostih že skakal pokonci in zahteval odgovornost, če bi bil še med nami, pa ga žal ni več, tako kot očitno med nami ni več veliko tistih, ki bi ob takšnih zgodbah zmogli napor in udarili po mizi ter rekli »zdaj je pa dovolj …«.
Tako pa se vse bolj spreminjamo v neme opazovalce in gledalce zgodbe o finskih podkupninah, o novih dokapitalizacijah tajkunske banke, o malverzacijah najboljšega župana na svetu, ki medtem poskrbi za zazidljivost parcel svojih sinov, pa gledamo, kako nam nepremičninski mogotci za drag denar oddajajo stolpnice in vmes izvemo, da je bil posel z najboljšo ministrico že vnaprej dogovorjen … Ob vsem tem se seveda vprašam, kje je zdaj bistvo te zgodbe iz Komende?
Bistvo, dragi moji, je v tem, da so stvari popolnoma zbezljale iz okvira in da je koruptivno obnašanje, ali bolje rečeno miselnost, tako globoko zakoreninjena v naš vsakdan, da se nam vse skupaj počasi zdi vse bolj in bolj normalno. In to bi nas moralo pošteno zaskrbeti, tu bi morali začeti zvoniti vsi alarmni zvonci, saj bomo ob tem vzdušju in ob takšnih voditeljih države, mest, krajev in vasi, počasi utonili v živem blatu, iz katerega se leta in leta ne bomo izkopali.

R. G.

Oglasno sporočilo