Ste se navadili na življenje na sončni strani Alp?
Saj je res, da po malem vsi nekako nergamo, kakšna kriza je, pa vendar si priznajmo, da se vsako jutro zbudimo v miru, da živimo v urejeni državi, da imamo pravico izbirati svoje voditelje in predvsem, da imamo možnost izbire, kako bomo živeli.
O vsem tem razmišljam že nekaj mesecev, torej od takrat, ko se je proti Evropi pognal val beguncev z bližnjega vzhoda, Afrike… Irak, Pakistan, Sirija, Afganistan, Libija, Egipt… Vse to so države, v katerih ljudje tega nimajo, vse to so države, kjer se nihče ne more zbuditi v miru in živeti človeka vredno življenje. In ti ljudje, ki enostavno nimajo več česa izgubiti, so se odločili, da pridejo k nam – v svobodo in blagostanje. Bodo ogrozili naše vrednote, naš način življenja, naše blagostanje? To je bistveno vprašanje, ki se hote ali nehote mota po glavi slehernemu Evropejcu, ki gleda podobe ljudi, ki brez vsega, le z otroki v naročju, počasi a vztrajno hodijo »lepšemu« življenju naproti. In njihov najmočnejši argument oz. gonilo je dejansko to, da se ne bojijo ničesar. Ti begunci, ali bolje rečeno migranti, enostavno ne morejo priti na slabše, saj zapuščajo države, ki se dušijo v vojni in etničnem nasilju, države, kjer o prihodnosti ne morejo razmišljati še nekaj let. Tam gre zgolj za preživetje. Zato ti ljudje, ki ubirajo »koruzne poti« v boljše življenje, ne bodo odnehali, prepričani so namreč, da jih v Evropi, še bolje v Nemčiji čakajo dobre službe, mir in blagostanje. Najbrž je res, da bodo kmalu trčili ob tršo realnost in tudi na svojem cilju v Nemčiji ali Skandinaviji ugotovili, da se tu le ne cedita med in mleko in da jih čakajo večinoma slabo plačane službe in trdo življenje, pa vendar je to bolje kot to, kar bi imeli, če bi ostali.
Že pred časom sem poslušal našega človekoljuba in popotnika Toma Križnarja na predavanju, ko je napovedoval humanitarno katastrofo, ko bodo begunci preplavili Evropo, če jim MI, ki si to lahko privoščimo, ne bomo zagotovili miru in normalnega življenja doma. Križnar je dejal nekako takole: »Pognali se bodo proti Evropi kot kobilice in verjemite mi, da takšnih ljudi ne morete ustaviti. Ustaviti pa jih ne morete enostavno zato, ker oni nimajo ničesar, torej jim ničesar ne morete vzeti, zato bodo na tej poti v boljše življenje neustavljivi«.
In to se dogaja zdaj. Poleg čuta za sočloveka in pomoči, ki smo jo dolžni nuditi tem ljudem, bomo morali predvsem razmisliti o tem, kako razmere urediti tam, kjer se začnejo. In roko na srce, za porušene države, ki jih ti ljudje zapuščajo, smo povečini krivi prav na »demokratični« strani sveta. Če ne bomo ukrepali, ampak zgolj razdeljevali pakete pomoči, bo tudi podoba našega demokratičnega raja kmalu drugačna.
Jakob
