Na minulem pred-izboru oddaje »Slovenija ima talent« na POP-tv je po nastopu domžalskih Ljudskih pevk članica strokovne žirije vzkliknila: »Ko bom velika, bom Mara!« Ta klic je prišel iz ust profesorice glasbe, ki je med žiranti znana po svoji strogosti glede ocenjevanja petja. Velik kompliment za domžalsko Maro Vilar, kdo jo ne pozna?!
Slovenija je prepojena z narodno »musko« kot pivnik, od »narodne glasbe« ozračje kar vibrira, kot gobe so zrasli razni Veseljaki in podobne radijske ali TV postaje, saj je »uspeh« zagotovljen praktično vsem, ki raztegujejo meh ali godejo v tričetrtinskem taktu in prepevajo o ljubicah in mamicah, o vinčku in rožicah, domači vasici in zelenih tratah. Naštancanih besedil in melodij je na tisoče, pisana »noša« in rdeča marela so postali simbol slovenstva. Vse to lahko že leta opazujemo tudi na tradicionalni povorki noš v Kamniku, kjer so zadnja leta organizatorji le zaznali, da ni vse »slovenska noša«, kar se kičasto blešči in ni vsako raztegovanje harmonike slovenska ljudska pesem.
Zato je bilo tem bolj prijetno opazovati začudene in navdušene obraze mladih obiskovalcev na zadnji »talentih«, ko so Mara in njene pevke predstavile pravo ljudsko štiriglasno petje, kakršnega so gojili naši predniki, še posebej v Tuhinjski in Moravški dolini, Kamniku, Domžalah, Trzinu in okolici. Očitno je vsa potrošniška navlaka narodno zabavnega trušča popolnoma utišala izjemno lepo slovensko ljudsko pesem, ki jo z ljubeznijo in brez medijskega pompa gojijo posamezne majhne skupine pevcev in obenem s tem negujejo prav tako umirajoča narečja, ki so najbolj žlahtna začimba našega jezika.
Vedno mi je v posebno veselje, kadar imam priložnost poslušati skupino ljudskih pevcev, ki delujejo v Krašnji. To je posebna zgodba o kulturno zelo razgibani vasi, kjer skoraj vsi vaščani pridejo na vsako kulturno prireditev in kjer vedno, s poudarkom na vedno, zapojejo tudi ljudski pevci. Da, celo nekaj moških vztraja v skupini. Vedno so tam tudi otroci, od tistih čisto majhnih pa vse do že skoraj odraslih mladeničev in deklet, ki znajo prav vse ljudske pesmi, ki jih prepevajo nastopajoči in prav nič »butasto« se jim ne zdi, ko prepevajo tisto o možu, ki je nesel ženo v košu in mnoge druge šegave, vesele in žalostne, kot je bilo življenje tistih, ki so ljudsko pesem ustvarili.
Vreščeča mladež v prostorih Opere pa je očitno prvič slišala ubrano in hudomušno ljudsko pesem, ki so jo domžalske pevke dodatno »ilustrirale« s prikupno garderobo in spontanim nastopom. Požele so stoječe ovacije obiskovalcev, pa so v resnici le ubrano in z dovolj priprave zapele preprosto ljudsko pesem, kakršnih imamo v svoji narodni zakladnici na kupe. Seveda je posebno začimbo dodala Mara s svojim neponovljivim humorjem, šarmom in ljubeznijo do ljudske glasbe. A je morda kdo opazil, da imajo gospe kar precej križev na plečih in gubic na licih? Mislim, da nihče! Bravo za punce!
Danica Šraj
