Tako pravi Moravška Mara, ki jo danes lahko upravičeno in s ponosom preimenujemo v Domžalsko. Skupaj ljudskimi pevkami, s katerimi poje že 37 let, je na odru enega naših najbolj gledanih glasbenih šovov navdušila vso Slovenijo.
83-letna »talentka« je ljudska, topla, preprosta in živahna gospa. Rada razveseljuje ljudi in nikogar ni, ki Mare ne bi maral. Na obrazu vedno nosi nasmeh, med ljudi pa širi dobro voljo in tisto, kar ji pomeni največ – slovensko ljudsko pesem.
Mara, s petjem se ukvarjate že zelo dolgo. Kako to, da ste se zdaj odočili za nastop na oddaji Slovenija ima talent?
To je pravzaprav res zanimivo, saj pojemo že 37 let! Večinoma ljudsko, preprosto, pravo slovensko pesem, ki izgineva, nekateri navdušenci pa ljubezen do nje gojimo še naprej. Zdaj sem začela spremljati to popularno televizijo, pa je prišla k nam neka novinarka in me pozvala, da bi nastopile. »Jaz … me … tukaj?! Kjer so same operne pevke, veliki talenti, same angleške popevke … !« Vendar novinarka ni odnehala in na koncu nas je res prepričala. Tako smo se odločile in šle. Precej smo razmišljale, s katero pesmijo bi se predstavile; lokalno,domoljubno, ljubezensko? Odločile smo se za eno malo bolj »šegavo«, šaljivo, posrečeno. Na oder smo prišle bolj »cagave« kot ne in zapele eno po domače.
Kakšni so bili vaši občutki, preden ste osvojili oder?
V zaodrju smo prebile veliko časa. In že tam so nas vprašali, zakaj smo z odločitvijo, da se prijavimo na tekmovanje, odlašale tako dolgo. Pravzaprav ne vemo, kaj smo čakale. Pojemo sebi, svojemu mestu in svoji deželi. Pojemo vsakomur, ki nas želi poslušati. Najbolj nas je zanimalo, če gledalci še kaj čutijo do slovenske »šegave« pesmi. Nismo še tja z namenom, da bi videle, če še kaj pomenimo. Ne. Želele smo z ljudmi, gledalci pred zasloni in dvorano, deliti ganljivo in radostno slovensko pesem, ki jo same tako rade prepevamo. Ko je publika v dvorani začela vstajati, sem se zbala, da to pomeni »Marš, babure stare«. Pa ni bilo to, temveč obratno! Očitno smo jih navdušile! Od presenečenja smo kar strmele druga v drugo in se spraševale, ali je to mogoče. Zato smo ponovile še eno!
Vas je pred nastopom kaj mučila trema?
Ti občutki res niso bili kar tako! »Saj nas vendar cela Slovenija gleda!« sem si rekla. »Maribor, Kočevje, pa Kranj! Mati solzna! Saj to je velika odgovornost!« Vendar so nas že sprejeli in odvisno je bilo le od gledalcev in žirije, če je sploh še kaj slovenskega v nas. Seveda so tudi tuje pesmi lepe. Ampak niso naše. Po nastopu pa … nismo ravno popadale ena na drugo, ampak ti povem, da smo zmagale! Saj sploh ne dojameš, si prestar, da bi »zastopil« vso to stvar! In me in naša pesem je bila poplačana za vse. Očitno je še vedno nekaj vredna! Le kaj jih je tako prevzelo?
Mogoče preprostost, pristnost, simpatičnost, nezaigranost … Bile ste takše, kot ste …
O, to pa res! Ti povem … Staro in nenavadno za sedanji čas. Nastopile smo povsem spontano, brez katerega koli inštrumenta, takšne, kakršne nas je bog ustvaril.
Kaj pa žirija, Mara? Katerega žiranta ste se najbolj bale?
Uh, tistega, ki se ga vsi bojijo! Strah nas je bilo, druga drugo smo bodrile … Vedele smo, da žirija res išče talent, me pa nismo ničesar pričakovale, vse smo se že postarale … Pojemo z dušo, pojemo kot način življenja. Ja, najbolj smo se bale Branka, Lado pa je skoraj malo »šarmiral« z nami! Dejal je, da smo njegove sošolke in žal mi je, da ga nisem opomnila, kdo mu je naredil največ nalog. Jaz (smeh)! No, Branko je bil potem tudi navdušen nad nami. Njegov obraz se je med našim petjem začel jasniti! Sama bi bila vesela že, če bi se nam nasmejalo 15 ljudi, ki bi razumeli poanto. Me prinašamo slovensko narodno pesem in do tega moraš imeti veselje.
In zdaj vas čakajo priprave na nadaljevanje tekmovanja …
Ja, kaj pa! Tri pesmi smo že izbrale in morale argumentirati, zakaj smo se odločile ravno za njih, kaj nam te pesmi sporočajo, kaj vidimo v njih in zakaj jih pošiljamo v slovenski prostor. Dolgo smo tehtale, da bi izbrale prave pesmi, ki ne bi bile preveč »avšaste«, ampak ravno prav šaljive. Ljudje pa zdaj toliko pričakujejo! Le kaj bi zdaj Slovenija rada? Pred nami je velika naloga! Vem, da bo težko tudi za žirijo.
Ste sploh pričakovali tak uspeh? Ste kdaj pomislii, da boste po nastopu na oddaji postali prava legenda?
Ne, še malo ne! Kamorkoli grem, me vsi poznajo! Včasih je že kar nadležno, ko povsod vzklikajo: »Mara, Mara!« (smeh). Poznajo me tudi ljudje, ki jih še nikoli nisem videla. »Mara, zate držemo!« vpijejo. Res si nisem mislila, da bo po oddaji tak odziv! Včasih se počutim … kot bi prišla na nek drug planet! Prej me pa nikoli ni nihče porajtal! Kolikokrat smo pele tamle pred lekarno. Včasih smo za petje celo potrebovale dovoljenje! Čeprav so to zelo lepe pesmi, ki imajo zgodbo, veš …
Kako pa so reagirali vaši domači?
Ja, ravno tako rjovejo nad mano, da boš vedela! »Mara, drži se! Mara, pokaži jim!«. Kot da bi morale zmagati, da bomo kaj vredne. Ne maram poslušati tega. Na tekmovanje nismo šle niti zaradi zmage niti zaradi denarja.
Povejte mi, zakaj vas pravzaprav kličejo »Moravška Mara«?
Ker sem rojena v Moravčah. Čeprav sem v Domžalah zdaj že 60 let, me še vedno spremlja vzdevek »Moravška Mara«.
Se imate sami bolj za Moravčanko, ali Domžalčanko?
Ja, zdaj pa kar že za Domžalčanko.
Kako so se Domžale v vseh teh desetletjih spremenile?
Na videz čisto nič! Razen, da je zraslo kar nekaj blokov tam, kjer so bili prej travniki. Sicer pa je precej drugače. Oh, včasih smo hodili naokoli z vozički, s katerimi smo peljali različne stvari, sem in tja je že kdo imel »bicikel«. V tovarno smo hodili v »birtahih« in »gvantih«. Imela sem dve kombineži, obe narejeni iz padal, ki smo jih dobili, ko so jih Angleži metali dol Partizanom. To blago je bilo zelo trpežno, veš. Eno in isto spodnje perilo smo nosili teden ali deset dni. Ni bilo tako kot danes. Za hrano sem delala pri domžalskih družinah. Bilo nas je šest otrok, naš ata je bil organist, pa tudi velik kulturni delavec. Zelo je bil odprt in razgledan, zelo prijeten oče. Sama sem mu zelo podobna …
Bi rekli, da se je pred 50. leti tu živelo boljše, ali slabše?
Hm … Veš … več je bilo … prijaznega življenja. Ko te je nekdo videl, kako z vozičkom prevažaš »fasungo«, je brž vzkliknil: »O, glej jo, Maro! Ja, kam pa greš?« Med seboj smo se poznali, ni bilo avtov … Zdaj je vse ena tranzitna reč, vse se »fura« gor in dol … Včasih je bilo vse bolj preprosto. Vodo smo morali nekje napumpati, dobiti drva, da si lahko skuhal kavo, nismo vedeli, kako bi bilo, če bi obstajala plin in elektrika. Sama sem spala po kuhinjah in delala od hiše do hiše za prenočišče, hrano in nekaj denarja. Spomnim se, kako sem se razveselila svoje prve plače! In kaj misliš, da smo jedli? Gorke kumare, pa stročji fižol in malo polente. Pa vseeno sem rada jedla! In smejala sem se vedno rada. Kasneje sem delala v tovarni Toko. Ko sem bila mlado dekle, me noben fant še videti ni mogel, saj sem takoj iz tovarne odšla delat drugam. Delala sem veliko in ni mi bilo težko. Nič nisem pohajkovala. Sem si pa želela študirati, veš. Hoditi v šolo … Za Slovenščino sem bila zelo nadarjena in precizna. Dve leti sem obiskovala gimnazijo. Delala sem do osmih, potem pa »šibala« z biciklom v šolo. Vedno sem bila odprte glave. Oboževala sem glasbo in zelo rada sem brala.
Je kaj, kar v mestu pogrešate?
Ja. Pogrešam človeško preprostost, mislim, da se premalo zavedamo drobnih, preprostih, a čudovitih stvari. Obdani smo z naravo, ki je ne znamo izkoristiti. Bojimo se vsega, od tega, da nas bo klop požrl, do trnjev in kač! Veš, jaz sem zeliščarka in večino zelišč dobim v naravi, ne v trgovini. Dandanes se vsi samo hvalijo, kje po svetu so že bili. »Še nisi bila tam?« sprašujejo. Saj vendar še Moravške doline nisem pregledala! Je pa v Domžalah včasih res pusto. Včasih smo ob nedeljah hodili plesat. Jaz bi še danes, pa nimam kje. Poživimo naše ljubo mesto! Ne le z gradnjo parkov, tudi z glasbo in plesom.
Kaj poleg petja še radi počnete?
Tudi samoto imam rada, veš. In berem. Ponavadi grem spat s tremi knjigami; ena je nabožna, druga kak roman za dušo, tretja pa so križanke! Včasih do enih ponoči iščem kakšno besedo (smeh). Pa tudi pesnikujem! Za posebne priložnosti rada spesnim kakšno rimo in jo komu posvetim. Rada razveselim ljudi.
Imate za naše bralce kak recept za srečno in dolgo življenje, kakršno je vaše?
Vsak si želi le imeti in imeti! Vsi se neprestano ženemo za nečem, ob tem pa pozabimo ceniti vse, kar imamo. Umetnost je biti zadovoljen s tistim, kar imaš. In imamo veliko …
Tjaša Banko
