Pisatelja Lenarta Zajca smo Domžalčani in Domžalčanke v lanskem letu lahko dobro spoznali. »Razgalil« se je pred javnostjo v kampanji za župana naše občine, se rokoval z marsikaterim občanom in občanko, nastopil na soočenjih, v medijih … nato pa se po volitvah umaknil in dokončal svoje delo. Nastala je Agencija, knjiga, ki je bralcu lahko zanimiv izziv, če si ga seveda želi sprejeti.
Smisel za pisano besedo je Lenart Zajc očitno podedoval od očeta, Danetu Zajcu, a tokrat nisva govorila toliko o njegovih koreninah, kot o njegovem pogledu na današnji čas, na družbo, ki jo kritično obdeluje tudi v svojih romanih, tudi Agenciji. Lenart Zajc je zagotovo ne le pisatelj, ki ga radi beremo, ki v nas spodbuja kritično razmišljanje, ampak tudi sogovornik, ki razodene svoje misli in te spodbudi, da razmišljaš naprej, po možnosti z večjo širino. Tokrat sva govorila tudi kvaliteti življenja v Domžalah, nacionalnih politikah in seveda o knjigah in umetniškem ustvarjanju.
____________________________________________________________________
S tvojo sedmo knjigo si verjetno zaokrožil en del svojega življenja. Bi temu rekel začetek ali konec nekega obdobja?
Prej bi rekel, da je to začetek, saj sem si po mojem zadnjem romanu Mustang, ki sva ga pisala skupaj z igralko Majo Martino Merljak, vzel daljši odmor, ker sem ugotovil, da sem zašel v cikel ponavljanja iste problematike, ki se je vrtela skozi vse moje romane in se reciklirala do te mere, da je nisem hotel več ponavljati. Čas je bil, da sem se napojil z novimi zgodbami, si vzel 10 let odmora, vmes pa izdal Vstajo zombijev. A te ne štejem kot literarno delo, pač pa bolj kronološki zapis esejev. To je zame torej nov začetek, z drugimi tematikami, drugo problematiko.
Ustvarjalni navdih običajno črpaš iz družbeno-političnega življenja pri nas. Tak je tudi tvoj zadnji roman Agencija, ki se dotika ključnih problemov današnjega časa – kriza, brezposelnost, posledično obup ljudi. Morda več o samem delu?
Že leta 2009, ko se je kriza zares dotaknila Slovenije, k nam je prišla z zamudo, sem razmišljal kako pisati o teh stiskah ljudi. Seveda nočeš izpasti patetičen, ali celo socialno realističen, na ta način se je že pisalo v nekem drugem obdobju, in na novo izumljati toplo vodo se mi je zdelo nesmiselno. Dolgo časa sem se vrtel okoli tega, kakšen pristop bi imel, vmes se je zgodilo, da sem postal brezposeln, ko so ukinili Lutkovno gledališče Jože Pengov, kjer sem bil direktor, po tem pa sem delal vse sorte, med drugim sem bil en mesec tudi zavarovalni agent. Ko vstopaš v hiše ljudi, bodočih strank vidiš, da se za sicer lepimi fasadami v dobršni meri skriva precejšnja beda, revščina, zato se mi je takoj porodila ideja, kako z nekaj dodanega humorja opisati vse to, z neko distanco. Če se v zgodbo vpleteš preveč neposredno čustveno, literarna dela niso najboljša. To je bil nekako ta vzgib za Agencijo.
Zgodbo pa se lahko bere kot roman lahkotnejšega branja in dojema kot globljo vsebino, kot sva omenila, kot odsev na današnje stanje, kajne?
Gre za večplasten roman, ki pa ga je mogoče preberati na dah. Lahko pa ga bereš tudi počasi in medtem opažaš vse te plasti, ki se skrivajo pod površjem, kaj je v ozadju, se pravi, da nikakor ne morem pristati na oznako lahkotnejše branje. Ne bi se preveč poglabljal v vsebino romana, da ne bom bralcem pokvaril veselja, ampak kot primer lahko navedem lik Muci, ki sem jo gradil od začetka kot hudičevo hči, nakar se mi je v eni fazi zazdelo, da bi bilo to preveč enoplastno in moram dati bralcu pravico do izbire, ali gre za nekoliko posebno žensko, sociopatko, ali pa gre v resnici za hudičevko. Zgodbo sem zapeljal tako, da se jo da brati na oba načina, tako lahko bralec bere roman kot dve različni zgodbi.
Dejansko je ta večplastnost velik izziv pisatelja. Kako v bistvu pritegniti, da si bralci sami ustvarijo zgodbo …
… in jim pustiti odprto, da si ustvarijo zgodbo in da zgodba še vedno stoji. To je bil zagotovo izziv, ki je bil nujno potreben. Tak mističen ali metafizičen element je bil v tem romanu nujen. Zdi se mi namreč, da živimo v času, ko je vse zakoličeno z nekimi parametri, se po eni strani zdi vse logično, vse znanstveno dokazljivo, vse je izmerljivo, po drugi strani pa vidimo, da se ves čas ukvarjamo z nekimi teorijami zarote, nečim kar ostaja izven vidnega polja, pa vendarle smo prepričani, da tam mora biti. Literatura ti da kot avtorju možnost, da uporabiš to mistiko, zarotništvo in ga spelješ na svoj način. In ravno to predstavlja Muci, lahko je hudičeva hči, lahko pa je njen oče premožen stric iz ozadja in ona razvajena sociopatska punca, ki se poigrava z usodami ljudmi.
Se ti kdaj zdi, da si bralca postavil na preizkušnjo, da se mora sam odločiti, kaj je prebral, da mu mogoče s tem otežiš lahkotnost branja?
Bralcu, ki se loteva literature na lahkoten način mislim, da nisem postavil tega izziva, ker bo pač knjigo vzel lahkotno. Bralcu, ki pa rad bere in se rad poglablja v zadeve, pa mislim, da sem postavil ta izziv, da se sam odloči, kaj je prebral.
Ko se lotiš branja knjige, kaj pričakuješ od nekega dela, ki ga sam izbereš, da ti ga ni nekdo vsilil?
Ko se lotim nekega dela je tako, če me potegne, ko me pritegne, ga sigurno berem počasi, pogosto se lotim knjig na način, da jih preberem enkrat, si dam en mesec časa in se jih nato lotim še enkrat, sploh, če so mi všeč, če ostaja kaj odprtega. Če pa mi knjiga ni všeč, jo zaključim v tistem trenutku in se ne vznemirjam naprej. V nekem obdobju sem pisal literarne kritike za Dnevnik in takrat sem bil prisiljen brati tudi stvari, ki mi niso bile všeč. Odkar me za to noben ne plačuje, tega ne počnem.
Kaj rajši delaš, bereš ali pišeš?
Oboje. V enem obdobju sem se na novo lotil Steinbecka, Hemingwaya, Irvina Shawa … ameriških klasikov in moram reči, da zelo uživam. Zdi se mi, da je s postmodernizmom, z minimaliziranjem zgodbe, osredotočene le na usodo junaka, in njegove osebne stiske, zašla literatura v nek slepi kot. Živimo v času, ko je svet postal zelo zapleten, pada iz krize v krizo, ne samo politične, ekonomske krize, govorimo o krizi vrednot, iskanju identitete človeka. Tukaj je dolžnost umetnika, da se v to spusti, da na tej poti pomaga, sodeluje, se angažira, vklopi in piše o družbi. Nič več samo o posamezniku in njegovih pogledih na svet in njegovem občutenju sveta, ampak o posamezniku kot delu družbe, ki je vpleten v to družbo. Zato sem dal tudi romanu naslov Agencija, ker tukaj ni junaka, ki bi se mu posebej posvetil, ampak je osrednji protagonist vsa agencija, kot metafora sodobne družbe.
Za kakšno agencijo gre v resnici v romanu?
Gre za roman o zavarovalni agenciji kot stereotipu kapitalističnega sveta, ustroja. Zavarovalne agencije prodajajo zavarovanja – banaliziram – meglo, nekaj kar trenutno ne rabiš, ker se ti pač še ni nič zgodilo. Za to pa, kot orodje, uporabljajo strah pred nečim, kar se bo morda nekoč v prihodnosti zgodilo, da boš ti pred tem varen. Ne bom rekel, da je neumno, čisto pametno je biti zavarovan, pa vendarle le pred stvarmi pri katerih obstaja precej velika verjetnost, da se ti bo nekaj zgodilo. Ampak seveda zavarovalnice nočejo zavarovati tistega kar bo po vsej verjetnosti šlo narobe, pač pa tisto kar po vsej verjetnosti ne bo šlo narobe, saj jim le slednje prinaša dobiček. Zato uporabljam zavarovalništvo kot metaforo za ta kapitalistični svet v katerem šteje le dobiček. Tu je tudi ključen zasuk zgodbe na tem nivoju, trenutek, ko se agencija is profitno naravnane kapitalske družbe, spremeni v zadrugo naravnano v dobrobit ljudi.
Opisuješ dogajanje današnje družbe, kaj pa ko se sprehajaš po ulici in kaj opaziš, te kdaj prime, da bi delil z ljudmi tvoja razmišljanja o posamezni situaciji? Kaj narediš takrat, se lotiš nove knjige, vključuješ v obstoječo knjigo, ki jo pripravljaš, zapisuješ drugje?
Če sem v obdobju pisanja romana in zagledam nekaj, kar me zanima, običajno vpletem v zgodbo prizor, kader, dialog. Če ne pišem nič, ga običajno žal pozabim. Mislim pa, da se vsi ti vtisi vpijajo vate, da kot pisatelj vedno živiš malo ob strani, a hkrati opazuješ družbo in o njej pišeš. Ne moreš biti osreden protagonist lastnega življenja, nisi gonilna sila, ki premika stvari naprej.
Sicer pa svoj družbeno kritičen pogled večkrat izpostaviš, ne »šparaš jezika«. Najbrž o tem veliko razmišljaš, ne le v luči svojega dela, ampak tudi življenja v prihodnje? Se kdaj počutiš zaradi svojega javnega izražanja mnenja tudi ogrožen?
V bistvu ne. Ker če bi se čutil ogroženega, bi me bilo strah, če bi me bilo strah bi se ali potegnil nazaj, ali bi postal še bolj agresiven. Strah se mi zdi čustvo, ki ga je treba premagati v samemu sebi, ker če pustimo strahu, nam bo počasi zavladal. To se mi zdi tako zanimivo pri tej begunski krizi, ko ljudje zidajo iracionalen strah pred novimi, ki prihajajo. Spremljamo kaj je bilo na meji z Madžarsko, zombiji so na vratih, plazijo se v našo državo, požrli nas bodo, raste neka blazna panika. Če ti zavlada strah, v prišlekih ne vidiš več ljudi. In zanimivo je bilo na družbenih omrežjih, ko so kar naenkrat ti isti prestrašeni ljudje podlegli objavam zavajajočih posnetkov demonstracij po Švedskem, Nemčiji, ki naj bi se dogajale sedaj, v resnici pa so bili posnetki stari več let. Ljudje se takšnemu strahu ne smemo prepustiti, moramo ga racionalizirati. Moje mnenje je, da je treba ljudem v stiski pomagati ne glede na strahove in skrbi, ki nas ob tem navdajajo. Kot recimo, da bodo prišleki islamizirali našo Evropo. Seveda je iracionalno misliti, da so prišli sem s tem namenom, je pa stvar nas, kako bomo v prihodnosti reagirali in če si bomo pustili vsiljevati tuje običaje, smo si sami krivi. Poskrbeti moramo za integracijo ljudi v našo družbo, ki je sekularna, ki religijo strogo ločuje od države. Če bomo poskrbeli za to, da vse veroizpovedi še naprej ostajajo stvar posameznika, ki je ne sme vsiljevati drugim, potem mislim, da nas ne sme nič skrbeti.
Si eden najbolj znanih članov t.i. vstajniškega gibanja. V tistem času je nastala tudi zbirka esejev Vstaja zombijev. Pa smo bili res zombiji?
Zombiji smo nastali, ko nas je Janša označil za zombije. Tukaj smo bili Janezu Janši hvaležni za veliko idej, ki jih je on plasiral in se jih je dalo uporabiti. Pri vstajah je bil on namreč glavni generator protestov, ker kadar se je napovedoval protest je s svojimi komentarji uspel razjeziti toliko ljudi, da se jih je pridružilo še več, kot če bi bil tiho. Ne bi pa rekel, da smo zombiji, ker zombiji naj bi bili grozljiva, nemisleča bitja, ki se le gibljejo v eno smer, da bodo nekoga pojedli. Tukaj pa je bila masa ljudi zelo kritična, misleča.
Da boš svoje misli, besede prelival na papir, si imel tako rekoč zapisano v genih. Tvoj oče je bil pesnik, esejist, Dane Zajc, tvoja mama režiserka Helena Šobar Zajc. Kako danes, ko tudi sam živiš življenje pisatelja in družbenega kritika, gledaš predvsem nanj? Drugače kot nekoč, ko so ga spremljal kot otrok?
Absolutno. Kot otrok ga nisem dojemal kot pesnika, čeprav sem rad bral njegovo otroško poezijo, Belo mačico, Abecedarijo. Ko pa je prišlo obdobje pozno v osnovni šoli in kasneje srednji šoli, ko naj bi bral njegovo odraslo poezijo, sem se tega ustrašil, ker je bil to čisto drug Dane kot je bil moj Dane. V njegovi poeziji sem začutil vso grozo njegove vojne izkušnje, ki je kot oče ni nikoli prenašal name. Seveda sva se pogovarjala o drugi svetovni vojni, pravil mi je o bratih, ki sta padla pri partizanih, a vedno z distanco in vedno nerad. Mene je pa kot mulca vedno zanimalo in sem kar malo silil vanj in šele kasneje opazil, da o tem nerad govori. Kar hočem povedati je, da me je ta izkušnja, ki je prišla skozi njegovo poezijo strašila in sem se zato nekaj časa držal stran od nje.
Ne moreva mimo tvoje kandidature za župana v letu 2014, čeprav je šlo zares, veliko znanih ljudi se odloči poskusiti s kakšnega drugega vzgiba, si verjetno tudi iz tega dobival nove navdihe za dela?
Zagotovo, v prihodnosti načrtujem roman o politični stranki, ne tej naši in ne vstajniški, ampak politični stranki, ki nastane na podobnih temeljih in ima svojo zgodbo. Krasno so se mi že zarisali nekateri liki. Poigravam se z mislijo, da bi se navezovalo na Agencijo, a to bomo še videli. Je bila pa to zame zagotovo nova izkušnja in ne bom rekel, da je bila slaba. Bila je tudi nujna, saj sem se odločil, da začenši s svojo prisotnostjo na vstaji, to speljem do konca, do tja, kjer je v moji moči in politična kandidatura je bila zadnje, zato se mi zdi, da sem naredil vse, kar je bilo potrebno.
Govorila sva o svetovni krizi, nacionalni politiki, kaj pa lokalno? Meniš, da je vloga župana lahko spreminjajoča za posamezno lokalno skupnost? Do kakšne mere?
Mislim, da zelo in ravno zato, če hočemo spreminjati družbo na boljše, je ne smemo od zgoraj navzdol, ker bi potrebovali vsaj razsvetljenega absolutista, ki bi to obliko tiranije vsilil navzdol. Na ta način pa mislim, da dolgoročno ne spremenimo družbe, ker ko ta absolutist umre, ga nasledi nekdo, ki tega ni več sposoben in pride do razkroja te iste družbe. Če hočemo imeti trajno spremembo, moramo družbo začeti spreminjati od spodaj navzgor in to je ravno skozi lokalne skupnosti, skozi povezovanje, sodelovanje, iskanje gospodarskih priložnosti. Pristajanje na to, da velika večina ljudi hodi iz Domžal v Ljubljano v službo, ker tam so delovna mesta, tukaj pa ne, je nekaj nedopustnega. Mi moramo začeti iskati poti, kako zadržati ljudi v njihovem lokalnem okolju, kako proizvajati, kaj početi. To mora biti primarna naloga župana in občinske skupnosti. Domžale imajo to možnost, samo poiskati jo je treba. Cela Slovenija jo ima. Primer je lesno zadružništvo, ki je lahko rešitev za velik del gospodarstva. Če bi v zadruge vključili vse od kmeta kot solastnika, do arhitekta in izdelovalca in bi bil ta kmet soudeležen pri dobičku od končnega izdelka, bo imel večji dobiček kot danes, ko les prodaja v Avstrijo. Vse bi se dalo, a moramo imeti voljo. Ne moremo pričakovati, da nam bo pomagala država, da bo Cerar to naredil namesto nas. Sami se moramo začeti organizirati, nato pa pritiskati na državo, da poskrbi, da bo to uresničeno. Država, če funkcionira, ne sme biti drugega kot servis za ljudi. Dokler pa pričakujemo, da bo država reševala probleme namesto nas, pa bodo ostale zadeve nerešene.
Leto po volitvah in po dolgoletnem življenju v Domžalah, kako ocenjuješ kvaliteto bivanja v našem mestu?
Zdi se mi, da imamo krasen Kulturni dom Franca Bernika, kjer imamo od vrhunskih filmskih dogodkov do zelo dobrega gledališkega izbora. Po kulturni plati se mi zdi, je za Domžale kar dobro poskrbljeno. Manjka pa skrb za kulturo mladih, za razvoj njihove avtonomije. Vedeti moramo, da ko si mlad in nimaš kaj početi in kam iti, boš ali visel na ulici ali pa boš šel v bližnja sosednja mesta, kjer boš imel kaj početi. Ljudje odtekajo drugam. Zato je treba poskrbeti in dati mladim možnost, da sami ustvarjajo, sami kreirajo in se izražajo. Še vedno mislim, da je umetniško izražanje nekaj, kar je v vseh ljudeh, ta kreativnost, ki pa se v družbi izgubi ali zatre. Družba, ki pri mladih omogoča, da se ta način razvija, daje mladim elan, da gradijo lokalno družbeno življenje naprej.
Trenutno si še zelo aktiven v predstavitvi Agencije, kaj te čaka potem? Material za nova dela najbrž kar kliče po zapisu?
Končujem otroški roman, ki je namenjen 10 do 12-letnikom, dogovarjam se z Mladinsko knjigo, da bi izšel pri njih. Druga zadeva, ki mi je že dolgo izziv pa je resna gledališka drama. Če sem prej pisal lutkovne igrice za otroke, bi zdaj rad naredil resno dramsko predstavo namenjeno odrasli publiki. Se pa tukaj počutim malo negotovega, Dane je bil na tem področju zelo močan in mi je to izziv, ki se ga lotevam s strahospoštovanjem, ki je potrebno pri vsaki taki novi zadevi. Potem pa je v načrtu še roman o politični stranki, naprej pa bomo videli.
Glede na to, da si bil tudi sam v gledališču, je mogoče lažje, ko veš, kakšna so tudi pričakovanja naročnika na drugi strani?
Kot avtor se nikoli ne smeš ukvarjati s tem, kakšna so pričakovanja naročnika. Zadevo moraš napisati tako, kot si jo sam zamisliš in če bo naročniku v redu, prav, če ne, pa boš poiskal drugega. Seveda pa moraš biti kritičen do medija, ki ga uporabljaš in gledališče je medij, katerega zakonitosti je treba poznati, kakor je treba pri romanu poznati dramaturgijo, kako povezati karakterje. Kar želim povedati je, da mora imeti ustvarjanje notranji vzgib in zato je dobro, da imaš urednika s katerim lahko debatiraš o zadevi, ki te usmerja, da je še boljše. In ravno pri romanu Agencija je bil Mitja Čander res krasen urednik, ki je izpostavil točno tiste točke, ki tudi meni ob nastajanju romana niso stale in mi pomagal, da je nek polizdelek, danes tak, kot mora biti.
Pa se ti kdaj zdi, da posegajo v tvojo umetniško svobodo?
Sploh ne. Stvar dobrega urednika je, da ve, kje je meja, da ne poseže v avtorjevo umetniško svobodo. Urednik se mora zavedati, kje je ta linija in tudi avtor mora imeti linijo do kam se pusti voditi.
Besedilo: Mateja Kegel Kozlevčar
Fotografija: Arhiv Lenarta Zajca
