Marjan Bolhar: »Manjka mi samo še krona«

2384
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 13.november 2015

Kadar se ne bori z ognjenimi zublji, se bori v ringu. Marjan Bolhar je gasilec po profesiji, po srcu pa boksar. Vedno in povsod je borec od nog do glave. Še pred kratkim je napovedal slovo od kicboksa, vendar se je po svetovnem prvenstvu v Beogradu premislil. Resna poškodba mu je namreč preprečila, da bi dosegel svoj življenjski cilj in postal svetovni prvak.

Toda Marjan ob vseh športnih in nešportnih poškodbah ne čuti bolečine. »Čutim le ogromno željo, pred sabo imam le cilj,« pravi šampion, ki je danes odločen, da ne bo odnehal. Boril se bo naprej, dokler na svetovnem prvenstvu ne bo dosegel zlata, ki bo okronalo vsa njegova dosedanja odličja.

Z boksom oziroma kickboksom se ukvarjate že 20 let. Kdo vas je navdušil za borilne veščine?
Tako je, z boksom sem se začel ukvarjati pri petnajstih, osvojil sem tudi nagrado za naj mladinca in ogromno drugih naslovov. Privlačevala me je sama disciplina, mikal me je žar borbe, resnično sem se našel v tem športu. Zanj me je navdušil, danes žal že pokojni, Janez Gale, legenda slovenskega boksa. Bil je pravnik in profesionalni boksar, cenili smo ga mladi in stari. Z boksom sem se potem ukvarjal približno deset let, potem pa sem se odločil, da se preizkusim še v kickboksu. Gre za nadgradnjo boksa, za šport, ki združuje še ostale borilne discipline; poleg boksa, tudi karate, kung fu in taekwan-do.

Ste se kdaj ukvarjali tudi s kakim drugim športom?
Ja, v osnovni šoli sem vozil BMX, nato sem se žal poškodoval. Danes vsi mislijo, da je moja brazgotina pod nosom posledica boksanja, pa ni. Te poškodbe na obrazu sem »pridelal« na kolesu, ko so se med vožnjo zlomile vilice in sem z višine padel naravnost na nos. Menda je bilo toliko krvi, da so jo posipali z lopato! Dvakrat sem si zlomil nos in bil operiran. Jezik mi je visel stran, operacija je bila res težka. Bilo je grozno! Ko sem se po operaciji zagledal v ogledalu, sem se zgrozil in zjokal. Moja mama je takrat upala, da me bo veselje do BMX-a minilo, vendar ni bilo tako. Sicer se nisem več vrnil na stezo, toda odločil sem se za freestyle. Ko sem se kasneje začel ukvarjati z boksom, pa za kolo enostavno nisem imel več časa.

Kaj pa kakšni manj nevarni in bolj »klasični« športi?
Nekaj časa sem se ukvarjal tudi z nogometom, bil sem tudi pionir v PGD Dob …

Če se zdaj ozrete nazaj … kaj je bilo v 20-letni karieri najlepše in kaj najteže?
Šport mi je poleg dobrih rezultatov prinesel tudi določen ugled, saj me vsi cenijo in poznajo kot »fair play« borca. Naučil sem se vztrajnosti, pridobil sem trdnost in disciplino. Najtežji trenutki so bili, kadar nisem mogel na trening (smeh). To je bila zame največja kazen. Poškodbe sem nekako vzel v zakup, porazi pa me tudi niso odvrnili od udejstvovanja v tem športu. Nasprotno. Po porazih sem treniral še bolj zagrizeno.

Vendar pa tudi poškodbe niso ravno zanemarljive …
Najhuje je bilo, ko sem imel odtrgane križne vezi na obeh kolenih. Hodil sem kot Ostržek. Do te poškodbe je prišlo na svetovnem prvenstvu, ko me je Italijan poškodoval od zadaj. Bilo je nešportno. Imel je svoj cilj: uničiti me. Toda premagal sem ga po točkah, čeprav vsi mislijo, da sem bil poražen. V tistem trenutku bi lahko popustil in začel jokati od bolečin, ampak nisem. Zahvaljujoč tisti vztrajnosti, sem zmagal.

Kako pa je z rehabilitacijo po tako resnih poškodbah?
Moja rehabilitacija je bila pravzaprav zelo hitra; v takšnih trenutkih mi pomaga več ljudi. Imel sem operacijo tako levega kot desnega kolena. V glavi sem imel takrat le to, da sem svetovni prvak. Pred operacijo sem treniral do zadnjega, ko sem prišel iz bolnišnice, pa sem bil po nekaj dneh že na treningu. Po operaciji desne noge sem treniral že isti dan. Sicer je bil ta trening prilagojen in bolj osredotočen na zgornji del, toda treniral sem, kakor sem pač lahko.

Menda imate visok prag bolečine …
Res je. Na treningu z električnim stimulatorjem sem zdržal celotno skalo Compeksovega stimulatorja, to je 999, se pravi, kolikor se da. Sprva sva poskusila do 500, kolikor je za športnika običajno, potem pa sem trenerja kar prigovarjal, naj zvišuje (smeh). Ko sva prišla do konca, je bil prepričan, da naslednji dan ne bom mogel niti hoditi, vendar sem kljub temu hodil in treniral kot običajno. Tudi na tekmovanjih navadno ne čutim bolečine. Čutim le ogromno željo, pred sabo imam le cilj.

Čemu se lahko zahvalite za svoj uspeh? Kaj je po vašem mnenju tisto, česar bi se moral – tudi v najtežjih trenutkih – oklepati vsak športnik?
Prav gotovo vztrajnost. Seveda tudi odrekanje. Jaz nikamor ne hodim. Sem poročen, imam dva sinova in vsako sekundo, ko ne treniram, posvetim svoji družini. Sicer zame obstajata le trening in služba, ne hodim na kave, ne boste me videli po lokalih, ne hodim ven. Paziti moram, kaj pijem in kaj jem. Mislim, da je za športnika zelo pomembno tudi pozitivno razmišljanje. Sam nikoli nikogar ne podcenjujem. Nikoli se ne bi sputil na raven nekega pretepa, zame je to šport, je tekmovanje.

Kaj pa konkurenca?
Je zelo močna. Veliko je odvisno tudi od žreba; na zadnjem prvenstvu sem imel zelo težkega nasprotnika, toda vse to je šport in to je del tega. Treba je vedeti, da imajo večje države tudi bistveno več borcev. Slovenci pa smo zelo srčni.

Na katere svoje rezultate ste najbolj ponosni?
V boksu na naziv naj mladinca in na zlati pas na Sveti Trojici. Kar pa se kickboksa tiče, pa na svoj rezultat v Torontu, na to, da sem bil balkanski prvak … Vsak naziv, vsaka nagrada ima za seboj svojo zgodbo. Poleg tega sem tudi ambasador športa; gre za obveznost, ki se je vsako leto zelo veselim. S svojimi uspehi skušam mlade motivirati in jim približati šport. V ponos mi je vsakič, ko se nek otrok nato resnično navduši za šport, pa čeprav zgolj rekreativno.

Pred kratkim ste javnost presenetlili z novico, da se poslavljate in zaključujete kariero. Zakaj ste si premislili?
Premislil sem si zaradi poškodbe na zadnjem prvenstvu v Srbiji. Zaradi najave zaključka tekmovalnega kickboksinga se iskreno opravičujem vsem svojim navijačem. Moja tiha želja je bila, da postanem svetovni prvak, poškodba pa mi je to preprečila. Vedno dam vse od sebe, borim se do konca, četudi potem »dol padem«. Borim se zase in borim se za Slovenijo. Tokrat sem bil preveč poškodovan, da bi lahko nadaljeval z borbo. Šlo je za resno poškodbo notranjega ušesa. Bilo mi je zelo težko, vendar sem še vedno držal pesti za naše, priteklo je tudi nekaj solz. Rad bi bil prvi na svetu. Seveda sem zadovoljen s sedanjimi rezultati, toda v svojo kariero sem toliko vložil, da zdaj vem, da še nisem pripravljen odnehati. Ponovno se bom moral kvalificirati v reprezentanco, prihodnje leto je tudi evropsko prvenstvo v Istanbulu, predvsem pa se želim udeležiti naslednjega svetovnega prvenstva. Do takrat bom definitivno še tekmoval.

Kako pa je vaša družina sprejela to odločitev? Domnevam, da vam ob tako zahtevni športni karieri ne ostaja veliko časa.
Pravzaprav zelo dobro. Ravno pred dnevi sem imel ta pogovor z ženo, ki je bila glede tega zelo razumevajoča. Obljubila mi je, da me bo podpirala, če bom odnehal, ali če bom nadaljeval. Vesel sem, da imam doma 100-odstotno podporo.

Ste oče dveh fantov. Je kateri od njiju morda podedoval vašo strast do borilnih športov?
Ja, večji že trenira. Ko imamo razne dejavnosti, ali evropski teden športa, je vedno zraven. Kadar le lahko, ga vzamem s seboj, da čim več časa preživiva skupaj. Mlajši sin pa je star komaj 14 mesecev, tako da še ne vemo, kam ga bo zanesla pot (smeh).

Omenili ste, da ste poklicni gasilec?
Tako je, zaposlen sem v Centru požarne varnosti Domžale. Moje delo je zelo dinamično, moje življenje pa precej stresno. Na primer, en dan se vračam s prvenstva, drugi dan že držim v rokah ponesrečenca, ki je nastradal v prometni nezgodi. Ostali reprezentantje lahko več počivajo, so študentje, le redki imajo poleg treningov še redno službo. Jaz moram biti veliko bolj priden od njih, da jim lahko konkuriram. In tudi sem. Dosegel sem pravzaprav že vse, samo še krona mi manjka.

Kako obvladujete stres?
Sproščam se v službi s sodelavci, veliko se pogovarjamo … Seveda me sprošča tudi druženje s svojo ekipo, največja sprostitev pa je zame družina. Vse ostalo je stres (smeh). Sprošča me tudi šport, ampak v bolj rekreativni obliki.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo