Tematski večeri: Življenski cikli družine

Preden pa se posvetimo tej temi, nas zanima, kdo sploh želi postati terapevt? Kamorkoli se obrnemo, naj so to knjige, filmi, šale, povsod so terapevti prikazani kot rahlo zmedeni in čudaški ljudje. Kdo bi si sploh želel opravljati poklic, iz katerega se vsi po malem norčujejo? Ali mislite, da si ljudje v resnici predstavljajo, kakšno je to delo?

Andreja
Nekaj podobnega sem pred časom brala tudi v članku neke ameriške psihoterapevtske revije. Obstajata predvsem dve predstavi, da so to ljudje, ki imajo sami veliko težav ter da je to delo, ko klient sedi na kavču, terapevt pa ga samo posluša in vsake toliko časa kaj vpraša ali da kakšno pripombo. V resnici je terapevtsko delo danes povsem drugačno. Posebej v naši relacijski smeri, kjer je poudarek prav na odnosu med terapevtom in klientom. To delo je zelo kompleksno. Ne predstavljam si, da bi ga lahko opravljal nekdo, ki ne čuti, da je to njegovo poslanstvo. Vendar pa to ni dovolj. Potrebna je specifična izobraževalna pot, saj je potrebnega veliko znanja o odnosih. Izobraževati se je potrebno ves čas. Pa tudi to ni dovolj. Tako kot pravi učitelj ne postaneš v prvem letu poučevanja, tako tudi terapevt ne moreš postati skozi noč. Določeno obdobje je obvezno stažirati pod temeljitim mentorstvom in kasneje, ko opravljaš to delo, imeti tako skupinsko in individualno supervizijo… Pa najbrž tudi to ni dovolj, potrebno je še nekaj več: pot lastnega zorenja, pot lastne ranljivosti ter odprtosti v odnosih. Nikoli ne smeš misliti, da ti je vse jasno, ker človek je skrivnost. Jaz se pred vsakim novim klientom vprašam: kaj se bom tukaj naučila? Ohraniti je potrebno spoštljivost do ljudi, ki se k nam zatečejo v svoji stiski ali želji, da bi izboljšali sebe ali odnose.

Tina
Ja, vsi smo krvavi pod kožo in vsak človek ve, kaj je npr. jeza, žalost, strah ali veselje, saj je vsak že doživel kakšno tako izkušnjo sam ali ob drugem. Težko pa se je s tem pokazati najbližjim ali celo pred nekom tujim. Terapevti smo tu za to, da posamezniku ali paru, lahko tudi družini, pomagamo to sprejeti, se v tem slišati, to normalizirati. To pomeni, dele sebe prepoznati ali ubesediti na način, ki je bolj sprejemljiv in ki gradi odnose, ne pa jih ruši. Mislim, da je ključno to, da moraš pri tem delu biti in ostati človek ob človeku, imeti sočutje. To pomeni, da tudi ko je težko zanj in zate, se ne postavljati pod ali nad njega, ga v tem zapustiti, ampak prepoznati procese in obrambe, katerih del smo. Terapevti načeloma poznamo naše ranljivosti in se zato tudi na ranljivost drugega odzovemo neogroženo.
Takrat so odnosi zavetje, dom, pa četudi nismo opremljeni za življenje s temi občutji, dobimo znotraj terapije občutek sprejetosti in varnosti. Pokazati ranljivost ali poiskati pomoč pa zahteva pogum, potem vidiš, da so tvoji strahovi in predsodki do obiska terapevta odveč, da to ni kot obisk pri psihiatru ali psihološko testiranje, česar se ljudje bojijo, ker ne želijo biti ocenjevani, neenakovredni ali stigmatizirani. Zato so terapije načeloma vedno zaupne, da lahko ponudijo varen prostor.

Kakšna pa je bila potem vajina izobraževalna pot?

Tina
Za odnose se izobražuješ vse življenje, vedno znova se iz njih učiš. Sama imam 15 let izkušenj s svetovalnim, terapevtskim in pedagoškim delom z ljudmi v socialnem varstvu in šolstvu. Po osnovni izobrazbi sem socialna delavka, naredila sem specializacijo iz zakonske in družinske terapije. Najprej sem 2 leti delala v šoli, zadnjih 8 let sem bila potem zaposlena kot mlada raziskovalka na Teološki fakulteti, smer Zakonska in družinska terapija. Svoje terapevtsko in supervizorsko delo sem v tem času opravljala na Frančiškanskem družinskem inštitutu, kjer sem sodelovala v različnih terapevtskih programih s področja odnosov, duševnega zdravja, podpori družine, vseh vrst nasilja, motenj hranjenja in situacij, kjer strokovni delavec, posameznik, par ali družina potrebuje pomoč.
Kot terapevtka in supervizorka z licenco Socialne zbornice in Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije svoje delo zadnja leta usmerjam predvsem na področje parov in družin, sodelujem pri skupini za mlade mamice ter vodim in izvajam projekt Zgodnje intervence. Ob delu s posamezniki, pari in družinami raziskujem področje mladega starševstva ter spremembe in izzive, ki jih le-to prinaša za posameznika/par oz. širšo družino. Letos sem na tem področju zaključila tudi svoj obsežen raziskovalni in doktorski študij z doktorsko nalogo o ranljivosti v paru in družini ob prehodu v starševstvo.

Andreja
Jaz sem po osnovni izobrazbi profesorica zgodovine in sociologije. Vedno me je zanimala psihologija in človek, zato sem se po diplomi odpravila celo v Indijo in tam dve leti in pol študirala jogo in staroindijščino. Dolga leta sem vodila jogo in skupine za meditacijo. Zato se zdaj veliko posvečam t.i. čuječnosti, ki se je v zadnjih letih zelo razširila v terapevtski praksi in elemente tega pri svojem delu uporabljam. Moram reči, da so rezultati zelo dobri. Predvsem me je zanimala povezava med telesom in psiho. Tako sem se odločila za študij Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti. Po zaključku študija sem opravila stažiranje na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani, potem pa začela z mojim terapevtskim delom najprej v Škofji Loki, potem pa v Domžalah. Po stažiranju sva se s sodelavko Barbaro Vister, tudi terapevtko v Zavodu Pogled, eno leto in pol udeleževali izobraževanj Somatic trauma therapy Babette Rotschild v Cambridgu v Angliji. Je ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za zdravljenje postravmatske stresne motnje, paničnih napadov in drugih tesnobnih motenj.

Omenjata Punčico in Pogled, sodelujeta, vendar nista sodelavki?

Andreja
Družinski in terapevtski center Pogled deluje v Domžalah dobre tri leta. S Tino sodelujeva že od mojega stažiranja na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani, kjer je bila moja supervizorka, kar je še vedno in v našem zavodu vodi tudi skupinsko supervizijo. Tokrat pa bova združili moči v projektu, ki ga načrtujeva za prihodnje leto.

Tina
Sodelujeva in se dopolnjujeva, jaz delam terapije tudi v Domžalah. Več glav več ve, v odnosih pa vedno potrebujemo tudi drugega, da nam da svoj odziv in podporo, to velja za vse odnose, tako osebne, kot med sodelavci.

Torej opravljata enako delo na različnih koncih?

Andreja
Temelj našega dela so vsekakor odnosi in posameznik znotraj nekega družinskega sistema. Odnosi so zelo kompleksna stvar, ki se na žalost kmalu lahko spremenijo v svoje nasprotje. Pri nas izvajamo terapije, tako individualne kot partnerske, delamo tudi z družinami, predvsem v obdobju najstništva. S sodelavko Barbaro Vister, tudi specialistko zakonske in družinske terapije, se ukvarjava tudi z ljudmi z različnimi tesnobnimi motnjami in paničnimi napadi. Izvajamo tudi terapevtske skupine, posebej obiskana je skupina za hčerke, v kateri je poudarek na odnosu mama hči. K nam se zatečejo ljudje z različnimi stiskami. Ljudje se za terapijo odločijo, ko je že zelo hudo, v trenutkih popolnega obupa in ko ne vidijo drugega izhoda.
Sva pa z Barbaro zelo navdušeni nad delom dr. Daniela Siegla, ki smo ga lani gostili tudi v Sloveniji in smo tudi izdajatelji njegovih knjig: Celostni razvoj otroških možganov ter Vihar v glavi, moč najstniških možganov. Pripravljamo pa tudi njegovo tretjo knjigo Vzgoja brez drame. V današnjem času noben terapevt ne more več zaobiti sodobnih spoznanj o možganih, o njihovem razvoju, kako delujejo v odnosih. To je močan temelj najinega dela.

Tina
V zadnjem času sama delam največ z mladimi, ki si ustvarjajo partnerstva, odnose, družino, torej s starši in mladimi starši, veliko pa tudi individualnih ali zakonskih terapij, kjer iščemo nove poti do sebe in drug do drugega. Zanimive so družinske terapije, kjer se učimo tega, da lahko sobivamo in kjer vsak lahko ima in živi svojo resnico, kjer pa lahko razume tudi drugega, pa najsi gre za različne preizkušnje posameznika ali družine (izgube, bolezni, odhodi od doma, ločitve…). To je široko področje in potrebnega je veliko znanja ne glede na to, ali delaš s posameznikom ali parom.
Predvsem moraš biti in ostati človek ob človeku, ne le strokovnjak z znanjem. Nekoč sem prebrala, da je življenje vsakega človeka pot k samemu sebi in sedaj se mi to potrjuje. To delo se mi zdi ena izmed takih poti, ki meni, tebi, nama ali nam odpira nov, globlji, iskrenejši in zato varnejši pogled v to, kdo smo in zakaj smo taki, kot smo, v naše jedro, »punčico našega očesa«, preko katerega potem gledamo v svet. Tudi terapevti se ob tem svojem delu močno srečujemo s seboj.

V naslednjem letu torej skupaj pripravljata tematske večere, z naslovom življenjski cikli družine?

Andreja
Na področju odnosov in družine je toliko raziskanega, veliko stvari, ki jih ljudje ne vedo. Velikokrat so stiske, ki jih ljudje doživljajo tudi posledica tega neznanja, nevednosti. Res je, da se oblikujemo v družini in nas odnosi, predvsem s starši, najbolj zaznamujejo. Vendar pa nam znanje tudi pomaga razumeti, na kakšen način so nas zaznamovali, kaj lahko zdaj naredimo drugače in na kakšen način. Stvari niso brezupne, veliko lahko storimo tudi sami in življenje obrnemo v drugo smer. Ljudje imamo možnost, da se izvijemo iz primeža stiske ali osamljenosti, je pa potrebno vedeti kako. Stvari se ne rešijo kar same od sebe.

Tina
Zato smo se odločili, da bomo organizirali cikel predavanj, ki bodo nekako zajeli celo življenje človeka in družine. Organizirali bomo 10 predavanj in vsako bo zajelo eno področje človekovega življenja. Naslov prvega predavanja bo Vstop v partnerstvo, nato Odhod od doma, Ko se rodi otrok, Partnerstvo in ranljivost, Razvoj otroških možganov in navezanost, Če ni stika, Sorojenci, Ločitev, Stari starši in mlada družina, Soočanje z izgubo in minljivostjo.

Kako se je rodila ta ideja?

Andreja
Iz vsakodnevnega terapevtskega dela. To so neka odnosna področja, kjer imamo ljudje največ težav oziroma se v tukaj najbolj pokaže, kdo v resnici smo, kaj v sebi nosimo, kako se odzivamo, kje smo ranljivi, kako se določena čutenja prenašajo iz generacije v generacijo. Zato bodo predavanja sestavljena iz resničnih zgodb običajnih ljudi. Najprej bomo predstavili konkreten primer, v katerem se ljudje lahko najdejo. Potem pa bomo ta primer podkrepili še s teorijo, ga razložili, vendar na način, da bo razumljivo.

Bosta vse primere predstavili sami?

Tina
To bo delo skupine ljudi. Tematske večere bomo izvajale terapevtke naših centrov. Poleg naju še Barbara Vister. K sodelovanju smo povabili tudi nekaj zunanjih sodelavcev, ki so specializirani za posamezna področja. Predavanja bodo vsak tretji četrtek v mesecu. Začeli bomo januarja in nadaljevali skozi vse leto.
Za dvorano se še dogovarjamo, vendar sta možni samo dve lokaciji, Domžale ali Trzin.

Imate veliko podobnih predavanj?

Andreja
Poleg raznih predavanj po vrtcih in šolah, imamo veliko predavanj po knjižnicah, kjer predstavljamo svoje knjige in povsod imajo ljudje zelo podobna vprašanja, predvsem prisluhnejo, kadar podajam primere iz konkretnega življenja. Zato smo se odločili za tak sklop, ki pa je sistematičen in strukturiran. Prepričana sem, da bo to za ljudi zelo, zelo zanimivo.

Tina
Govorili bomo o osnovnih človeških potrebah in razvoju, kako v odnosih delujemo, se odzivamo znotraj naših vsakdanjih izkušenj. Tukaj terapevt lahko ogromno ponudi, ne le znanje, ampak tudi izkušnje, s katerimi ljudje prihajajo k nam. Teme, ki jih odpiramo, so čisto človeške, običajne, a način, na katerega se lotevamo tega, te stvari približa ljudem samim. Nekaj predavanj smo že imeli, jaz posebej s področja ranljivosti in čustvenega dogajanja v mladem starševstvu v paru in širši družini, v ZD Celje izvajam tudi pripravo na starševstvo ter delavnico o partnerstvu. Vsi podatki o tem ciklu predavanj pa bodo od konca leta objavljeni na naših spletnih straneh: www.pogled.si in www.puncica.si

Še kakšna misel za konec?

Andreja
Za veliko ljudi se je ukvarjati s čustvi naporno in tudi brez smisla. Vendar pa, ko je težko in pridejo težave, je mnogo težje od ukvarjanja z njimi to, da se z njimi ne ukvarjamo.

Tina
Osnova našega življenja so odnosi, nastajamo iz odnosov in v njih živimo. Če so lepi, nam je v njih varno in se počutimo dobro, imamo dom, ko pa kaj zaškripa ali imamo težjo izkušnjo za sabo, se odnosov ustrašimo ali v njih zase ne znamo zares poskrbeti. Vse to vpliva na naše zdravje in zadovoljstvo, na naše življenje nasploh. Sobivanje v odnosih ni enostavno, je pa smiselno, zato sta tudi čas in trud, vložena vanje, tista, ki lahko pripeljeta do spremembe in do tega, da dom nastaja v nas samih in tudi drug ob drugem. Če vemo, kdo smo in zakaj smo v dogajanju, v kakršnem smo, imamo moč, da si odnose in dom tudi sami oblikujemo – s tem, kar zavestno dajemo vanje.

Vesna Tepina