Tinkara Kovač je glasbenica, pevka, diplomirana flavtistka, producentka in avtorica glasbe in besedil, ki se ponaša z že skoraj 20-letno glasbeno kilometrino, obogateno ne le z več kot 800 koncerti v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem, ampak tudi s številnimi nagradami in priznanji, od takih, da imajo njen singl z naslovom “2×2″ za uradno himno v Društvu prijateljev mladine Koper, do zastopanja Slovenije na Evroviziji s skladbo “Round and round″. Je pa Tinkara tudi oz. predvsem mama in zelo družbeno odgovorna oseba, pa ne le zaradi dobrodelnih koncertov, ampak predvsem zaradi svojih ambasadorstev za dober namen. Tako je med drugim ambasadorka torbice Tashka, ki z vsakim prodanim izdelkom nameni 10 evrov v sklad Modri svet za mlade, ki spodbuja karierne priložnosti mladih v energetiki, pa Srečne hiše za otroke v Lukovici pri Domžalah in društva Planet Zemlja, ker verjame v prizadevanja za trajnostno prihodnost skupnega planeta pa še bi lahko naštevali.
Leto 2015 pa si bo sicer Tinkara najbolj zapomnila po tem, da je vstopila tudi v sindikalne zadeve z namenom ureditve zadev na domačem glasbenem področju, tako da za leto 2016 pričakuje, da bo treba dobro zavihati rokave in postoriti veliko stvari pa ne le v sindikalnih prizadevanjih, ampak tudi v karieri, saj načrtuje izdajo kar treh albumov, pred poletjem pa bo nastopila tudi v Cankarjevem domu.
Za svoji dekletci, ki štejeta tri in osem let, meni, da ne bosta ravno glasbenici, zagotovo pa bo glasba del njune kulture. In da bi to bila za čim širši krog publike, domače in tuje, si Tinkara prizadeva tudi z vsem svojim družbeno odgovornim ravnanjem. O vsem tem, kakor tudi o izzivih, ki pestijo sodobne slovenske glasbenike, smo s Tinkaro govorili po njeni premierni predstavitvi skladbe “Srečna hiša″ otrokom v lukoviški Srečni hiši, ki je usmerjena v pomoč otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin, ustanovila pa sem jo avtorica pričujočega prispevka.
V Srečni hiši, si že večkrat poudarila, da je zelo pomembno, da si kar si, brez pretvarjanja. Pa je to težko?
Iskreno rečeno, je. Sploh v današnjem času in sistemu, ko tudi mediji močno prispevajo k nekemu splošnemu mnenju, da je zunanjost pomembnejša od notranjosti in ko se zdijo stvari z utilitirističnim namenom pomembnejše od stvari, ki pravzaprav dajejo zares smisel našemu življenju, to pa sta tudi glasba in umetnost.
Kdaj si se pa ti naučila, da je nujno ostati močan in zvest sam sebi?
Skozi celo življenje oz. se to še vedno učim, pri čemer imam srečo, da je takšna tudi moja mama, ki si je že pred tridesetimi leti pobarvala lase na zeleno, in to na vasi (smeh!). Na začetku je seveda težko biti kar si, če te drugi ne odobravajo, po drugi strani pa je super občutek biti malo drugačen, občasno tudi malce nor in veselejši od drugih. Je pa tako, da se vsak posameznik sam uči in rase na svoj način.
Danes si mama, glasbenica, podjetnica in zelo družbeno odgovorna oseba. Kako težko je to usklajevati oz. imaš pravo mešanico vsega, kar bi si želela v življenju?
Materinstvo je zagotovo na prvem mestu, a tudi otroci imajo radi kreativne in uspešne starše, zato mora biti tu pravzaprav harmonija vsega naštetega. Ker gre za harmonijo, pa skorajda ni ločnic in je zato vse laže uresničevat. Tako tudi otroka poskušam vključevati v svoje aktivnosti, celo v delo žiranta, ko mi je večja hčerkica pred kratkim pomagala pri točkovanju neke skladbe.
Tinkara z Alenko in Ajdo Žumbar, ki pa v Srečni hiši nudi učno pomoč
Pa je danes težko biti glasbenica v Sloveniji?
Vse težje, ja. Vsi mehanizmi, ki so doslej veljali, domala ne veljajo več, in to od ustvarjanja, diskografije, koncertriranja do medijev. Kot bi imeli paralelne svetove, ki medsebojno ne dihajo, posledica pa je, da imamo zakonodajo, ki ne ustreza potrebam v realnem svetu in bi glasbenikom omogočala kreativnost pa tudi pot, po kateri bi lahko svoje umetniško delo prenesli do publike.
Tudi zato sem maja lani postala predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije, ki želi pomagati pripravljavcem zakonodaje, ki bi bila skladna z življenjskimi potrebami slovenskega glasbenega sveta. Imamo pa v Sloveniji zelo močan prodor tujih založb in tuje glasbe, kar pa je škoda za sam slovenski jezik. Ciril Zlobec je ob 70. obletnici konca vojne oz. 70. obletnici miru, kar zveni veliko lepše, lepo povedal, da so vse stvari, za katere so se borili naši dedje, danes nepomembne in res je škoda, da se moramo danes boriti za stvari, ki bi morale biti samoumevne.
Menim, da je za vsakega posameznika pomembno, da ustvarja v okolju, kjer je rojen in to s pomočjo danosti, ki jih tisto okolje oz. prostor ponuja, ne pa da stremi za tem, da bi bil nekdo drug, s čimer pa spet prideva na začetek najinega pogovora o tem, kako pomembno je, da si kar si.
Da ustvarjaš tudi za druge, kot to sama delaš za italijansko publiko?
Absolutno naj se ustvarja za široko publiko, za vse od juga do severa, vendar pa moraš najprej spoštovati samega sebe in svojo kulturo, kjer si moraš vzeti vso možno svobodo. Kljub temu pa velja opozoriti, da prost pretok blaga, ki velja v Evropi, ne velja za kulturo povsem enako kot velja za druge produkte. Za kulturo namreč ne veljajo enake zakonitosti kot za druge izdelke in potrebuje drugačno vrsto zaščite, ki ne bo dopuščala kršenja pravic intelektualne lastnine kar tako.
Tinkara pred Srečno hišo in edinstveno Hutko hiško
Pa je na strani politike odprtost za dialog z vami, s sindikatom?
Upam, da bo, ker bomo na tem še zelo intenzivno delali v letošnjem letu.
Kako pa je biti danes slovenska podjetnica?
Pipistrel se že več let trudi, da bi v Sloveniji pridobil industrijski prostor pa ima s tem velike težave. To pove vse o tem, da bi morala biti naša birokracija v službi podjetništva, ne pa njegova cokla, kot je na žalost sedaj.
No, si pa tudi predsednica sežanskega Kulturnega društva Vilenica. Pripisuješ lokalnemu udejstvovanju torej tudi velik pomen?
Ne le da je lokalno delovanje pomembno, je ključno! Z našim, sicer lokalnim, društvom skrbimo za to, da festival Vilenica pokaže vse lepote Slovenije, od kraških jam do Lipicancev. Pomembno pa je tudi, da tudi pisatelji in pesniki, ki prihajajo na naš festival, dobijo zares močan vtis o Sloveniji.
Potovanja so zagotovo navdih, sploh za pisatelje in pesnike pa nasploh za ljudi, ki jih ni strah drugačnosti. Tudi sama pridem pogosto do spoznanja o tem, kako lepa je tudi moja lastna dežela, ko sem nekje drugje. Seveda pa zelo rada potujem in vsako deželo, ki jo obiščem, želim tudi dodobra začutiti – to pa najprej naredim s spoznavanjem tamkajšnje kulinarike in glasbe (smeh!).
Alenka Žumbar Klopčič, foto: Vanja Žižmond
